Hoja po robu

Hoja po robu

Si predstavljate, kakšno ogorčenje bi se razplamtelo v slovenski javnosti, če bi pri pacientu po manjši operaciji prišlo do resnega zapleta zaradi hude okužbe, nastale v bolnišnici, med operacijo? Sledile bi komplikacije, ki bi obolelega kljub temu, da je šlo zgolj za rutinski poseg, na primer za operacijo žolčnih kamnov, stale življenja. Svojci umrlega bi (upravičeno) zahtevali strokovni nadzor in ukrepanje – če ne bi šlo drugače, tudi tako rekoč pred očmi kritične javnosti, ki ne bi pustila, da napaka ostane prikrita, posledice pa zamolčane. In prav bi bilo tako.

Hoja po robu

Toda kaj, če bi se pri tem fiktivnem scenariju pokazalo, da je do usodne okužbe prišlo samo zato, ker se je celotni kirurški tim v določenem trenutku »ovedel« svojih pravic in bi se vsi člani tima v ihtavi skrbi za lastno zdravje uprli ne le vsakodnevni, ampak dolgoletni uporabi zaščitne opreme med postopki zdravljenja s plehkim izgovorom, češ da jih maske ovirajo pri delu, motijo njihovo koncentracijo in so v bistvu nič več in nič manj kot blažev žegen, ki na paciente nima nobenega dokazano učinkovitega vpliva? 

V javnosti bi zaradi takšne neodgovornosti, nestrokovnosti in neetičnosti zgodil pogrom, o tem ni dvoma. In prav bi bilo tako. Posledice takšnega unikuma ne bi ostale brez epiloga – na različnih ravneh, ne le na strokovni, tudi na prav(d)ni. Vrstile bi se zahteve po prevzemanju odgovornosti, subjektivne in objektivne, zdravstveni sistem in v njem zaposleni bi dobili močno sporočilo – podobno, kot se je v preteklosti zgodilo v številnih primerih strokovnih napak, kjer je bila javnost tista, ki je zahtevala zagon nadzornega sistema in ustrezno ukrepanje.

Seveda do tega, da bi se zdravniki in drugi člani zdravstvenih oziroma kirurških timov uprli zaščitnim ukrepom, s katerimi obolelega zaščitijo pred okužbami, ki bi ga lahko stale življenje, ne bo prišlo. Je pa omenjena situacija ilustracija tega, kar se dogaja danes – ko mnogi zavračajo vsakršno odgovornost (do sebe in do drugih) in s tem poslabšujejo razmere, v katere je sodobno družbo pahnila aktualna epidemija.

V tem letu se je marsikaj spremenilo – tako radikalno in do neprepoznavnosti, da so se pojmi, kot sta odgovornost in zdravorazumskost, utopili v poplavi lažnih novic in teorij zarote, ki bi bile smešne, če ne bi bilo srhljivo, ko vidimo, koliko ljudi jim verjame. In tiščanje glave v pesek neznanja ali arogance pri tem gotovo ni nikomur v pomoč.

Je mogoče, da širjenje okužb z novim koronavirusom, ki jih je z doslednim upoštevanjem zaščitnih ukrepov – kar smo v Sloveniji v prvi preizkušnji nesporno dokazali v praksi – mogoče preprečiti, vpliva na človekov ratio? Je slovenstvo res v tolikšni meri izgubilo kompas, da je pripravljeno tvegati pojav takšnega širjenja okužb, ki bo bistveno bolj vplivalo na življenje vsakogar med nami, na recesijo gospodarstva in družbe kot celote, da mu je figo mar, kakšne bodo posledice zamahovanja z rokami nad priporočenimi zaščitnimi ukrepi?

Kaj (si) bomo kot družba dokazali, če se upremo politiki in vladi – ki je, ne pozabimo, v katerikoli sestavi doslej delovala tako, da z njo nismo bili prav nikoli zadovoljni! – in dosežemo, da se bo število okužb že v začetku jeseni začelo povečevati s takšnim tempom, da bo zdravstvo spet primorano obtičati v leru in vse, že tako ali tako zdesetkane zmogljivosti, usmeriti v skrb za bolnike s COVID-19? 

Kaj, če bo posledično usahnila potreba po številnih delovnih mestih, če bo spet prišlo do kratkega stika v procesu šolanja ...? In kaj, ko ali če se bo tudi v našem okolju pokazalo, da koronavirus ni »le« nekaj, kar naj bi bilo primerljivo z virusom gripe ali še to ne, nakar bi morali priznati, da imajo prav družbe, ki se znajo obnašati odgovorno – ne le do sebe, ampak tudi do drugih?

Ne bi bilo dobro, če bi prišlo do tega. In ni treba, da se to zgodi.

A vsak med nami bo moral pokazati in dokazati svojo zrelost v razumevanje situacije, v kateri smo se znašli. Že zdaj, v času počitnic in dopustov, ko si želimo dati možgane na odklop, zlasti po dogajanju v prvi triadi leta ...

Kronični bolniki, med katerimi niso le starejši, ampak tudi zelo mladi ljudje, pred katerimi je še vse življenje, se tega presneto dobro zavedajo. Točno vedo, kako zelo so se pogoji njihove obravnave in zdravljenja spremenili že do zdaj, da o vse daljšem in daljšem čakanju na posamezne zdravstvene storitve niti ne izgubljamo besed ... In koliko manj je terapij in možnosti za rehabilitacijo, zato se je marsikomu ne le počutje, ampak tudi zdravstveno stanje že poslabšalo. Kaj bo, če se bo to na račun neodgovornega vedenja mnogih (zdravih) to še stopnjevalo? 

Do tega preprosto ne sme priti.

Prof. dr. Bojana Beović, vodja strokovne skupine, ki v času novega koronavirusa usmerja ukrepanje v Sloveniji, trenutno stanje glede COVID primerja s hojo po robu. Trenutne razmere sicer niso niti krizne niti kritične, so pa nepredvidljiva spremenljivka, ki lahko ob neupoštevanju ukrepov za preprečevanje širjenja okužb hitro vodijo v situacijo, v kateri bo treba bodisi ustaviti zdravstveno dejavnost, kar bo povzročilo dodatno škodo v skrbi za bolnike, bodisi se odločiti za ponovno zaporo države, kar bo povzročilo veliko ekonomsko in eksistenčno škodo.

Seveda ni nujno, da pride do tega.

A če želimo, da se razmere umirijo in da se širitev okužb ustavi na obvladljivem minimumu, ki ne bo zahteval radikalnih, nikomur všečnih ukrepov, je vendarle treba prisluhniti zdravemu razumu. 

Tako nekako, kot dr. Matjaž Leskovar, višji znanstveni sodelavec Instituta Jožef Stefan, metaforično poudarja v razmisleku o »mali šoli epidemije«, v kateri razlaga, zakaj je pomembno dosledno izvajanje zaščitnih ukrepov, s katerimi epidemiologom pomagamo, da lahko obvladajo sleherno žarišče širjenja okužb: »Epidemijo si predstavljajte kot požar, epidemiologe kot gasilce, uvožene okužbe kot požigalce, notranje širjenje pa kot iskre, ki pred in med gašenjem zanetijo nov požar. Če gasilcem uspe vsa nastajajoča (po)žarišča hitro pogasiti, lahko ostali živimo skoraj normalno ... Ko pa je (po)žarišč enkrat več kot gasilcev, je bitka izgubljena in požar se nemoteno širi – in lahko doseže takšne razsežnosti, da ga je nemogoče pogasiti; kot, na primer, takrat, ko je gorela Avstralija ...«.

Pri vsej tej nesrečni COVID zgodbi je pravzaprav neverjetno, kako malo truda bi bilo treba vložiti v to, da bi epidemija spet začela ugašati in da bi se življenje lahko normaliziralo za daljši čas, ne le do začetka jeseni oziroma zime, ki predstavljata idealni miljé za eksponentno širjenje okužb. 

Prav imajo tisti, ki pravijo, da je prav vsaka epidemija preizkus solidarnosti in modrosti. Vprašanje je le, ali in kako se bo sodobna družba, v kateri smo priča velikemu razrastu sebičnosti, na ta izziv znala in hotela dolgoročno odzvati. Če bomo še nekaj časa morali nositi maske in razkuževati roke, tega nihče ne bi smel razumeti kot ogrožanje njegovih osebnih pravic ali celo zdravja. Ali pač?

Spomnimo se na uvodno anekdoto. Zamislimo se nad tem, če bi se nošenju mask in ostale zaščitne opreme v resnici uprli zaposleni v zdravstvu, ki imajo z uporabo zaščitne opreme ter s poznavanjem njenega vpliva na zdravje in na reševanje življenj največ izkušenj.

Seveda gre za absurd; kaj takega se ne bo zgodilo.

Lahko pa omemba take možnosti služi kot priložnost za razmislek, kaj je tisto, kar danes sleherniku preprečuje izkazovanje nesebičnosti v skrbi za varnost drugih, z uporabo zaščitne maske – pa ne takšne za enkratno uporabo, ki jo nekateri uporabljajo vedno znova, potegnjeno iz žepa –, z mislijo na starše, ki jih skrbi, v kakšnih okoliščinah bo njihov malček prestopil prag osnovne šole, z mislijo na mnoge zaposlene, ki bi jih ponovna ustavitev življenja lahko stala službe in jih spravila ob redne prihodke ter jih potisnila v nepredstavljivo finančno stisko, z mislijo na številne, pred katerimi je še tako rekoč vse življenje, ki pa ga lahko taka okužba, če pride do zapletov, ukrade veliko prezgodaj, z veliko trpljenja.

Upajmo, da do naštetega ne bo prišlo – po zaslugi nesebičnosti vseh, tudi tistih, ki danes prezirljivo gledajo na vsakogar, ki ga je strah bolezni COVID in njenih posledic. 

Za to, kar se bo dogajalo v prihodnje, smo odgovorni prav vsi. Od slehernega posameznika je odvisno, kako se bo končala ta hoja po robu, tik nad prepadom, ki se zdi tako daleč in tako neresničen ... 

Simbolični fotografiji: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značka

noj