V tem letu je bilo do konca septembra po zaslugi zdravljenja s presaditvijo enega ali več organov rešenih 95 življenj; to pomeni, da bo toliko ljudi z novim organom lahko živelo naprej oziroma so zaživeli na novo, bistveno lepše, kakovostneje in brezskrbneje kot pred transplantacijo. V tem času so v sklopu dejavnosti zavoda Slovenija-transplant v Centru za transplantacijsko dejavnost ljubljanskega UKC 20 pacientom presadili srce, 45 jih je prejelo novo ledvico, 14 jetra, osmim bolnikom so implantirali nova pljuča, enemu trebušno slinavko. A za njimi se vije dolga vrsta čakajočih, v začetku oktobra je bilo na čakalnem seznamu za ohranitev življenja s presaditvijo organa vpisanih 155 bolnikov – in ta čakalna vrsta se nenehno podaljšujejo, pri čemer pa oboleli preprosto nimajo časa za čakanje, saj njihovo življenje visi na nitki.

»Rezultati tovrstnega zdravljenja me vedno znova impresionirajo«

»Rezultati tovrstnega zdravljenja me vedno znova impresionirajo. Navdušujoče je, ko vidiš nekoga, ki je bil mesece povsem obnemogel in ni zmogel nič drugega kot ležati v bolniški postelji, že tri dni po presaditvi pa lahko naredi prve korake po hodniku,« priznava vodja Centra za transplantacijsko dejavnost doc. dr. Ivan Kneževič. 

Toda brez prostovoljne odločitve za darovanje organov po smrti ta izjemno zahtevna dejavnost, ki je v prenekateri državi še vedno ne izvajajo, medtem ko pri nas ta beleži resnično dobre rezultate, ne more obstajati.

Slovenija je, na primer, še vedno v svetovnem vrhu po številu presaditev src na milijon prebivalcev – pa tudi nasploh rezultati tovrstnega zdravljenja potrjujejo kakovost transplantacijskega programa.

»Slovenija ima že od leta 2012 največje število presaditev src na milijon prebivalcev, razen v obdobju epidemije, ko je povsod prišlo do izjemnega upada pri številu presaditev, predvsem zato, ker so bili intenzivni oddelki polni COVID bolnikov pa tudi identifikacija primernih dajalcev se je močno znižala,« poudarja dr. Ivan Kneževič, sicer srčno-žilni kirurg.

Ne le, da je slovenski transplantacijski medicini v zadnjih letih uspelo »iz nič razviti program presaditve pljuč, kjer zdaj na svetovni lestvici zasedamo že peto mesto, ampak beležimo izjemno dobre uspehe pri presaditvah vseh organov. Pri nekom, ki v bolnišnici čaka na presaditev srca in je na urgentni listi, se pričakovano preživetje šteje v mesecih, medtem ko je po presaditvi enoletno preživetje 90-odstotno. Človek lahko danes s presajenim srcem živi 15 let, nakar je mogoče transplantacijo opraviti znova ... A vse to še dodatno poglablja nesorazmerje med številom prejemnikov in dajalcev, kajti število potencialnih prejemnikov organa oziroma čakajočih narašča,« opozarja vodja Centra za transplantacijsko dejavnost.

Za zdaj je presaditev organa edina možnost zdravljenja nekoga, pri komur je prišlo do končne odpovedi organa; izjema je edino ledvica, kjer pacienti lahko hodijo na dializo. Pri srcu sicer obstaja tudi »možnost umetnega srca, ki ga trenutno uporabljamo kot premostitev do presaditve; ta možnost ni dolgotrajna, vendar pacientu lahko omogoči preživetje,« dodaja dr. Kneževič.

Po njegovem prepričanju je dobro razvita transplantacijska dejavnost odraz zelo dobrega delovanja ne le ustanove, ampak celotnega sistema. »To, da smo pri pacientih po transplantaciji po kakovosti življenja in preživetju v svetovnem vrhu, kaže na dobro delovanje zdravstva oziroma njegove izjemno zahtevne terciarne dejavnosti, v sklopu katere v kratkem, predvidoma v obdobju šestih mesecev, načrtujemo nov izziv in strokovni preskok: sočasno presaditev srca in pljuč.«

Glede najnujnejših, prednostnih presaditev pri bolnikih z izjemno velikim tveganjem, da ne bodo dočakali implantacije zdravega organa, v sklopu ET odločajo ocenjevalci iz drugih držav, ne iz države, kjer živi tak pacient; praviloma je tako, da tako hudo bolni pacienti lahko prehitijo vse ostale s čakalnega seznama.

Drugače pa je, kadar gre, na primer, za nenujno presaditev srca; v takem primeru se na organ oziroma na presaditev čaka od 230 do 240 dni. »Če pa ima nekdo že tako resne težave, da mora na presaditev srca čakati v bolnišnici, je povprečna čakalna doba trenutno od 35 do 40 dni. Pri tem so pomembni parametri, ki vplivajo na odločitev o presaditvi, tudi krvna skupina ali telesna teža, kajti pri transplantaciji srca razlika med telesno težo darovalca in prejemnika ne sme biti več kot 20-odstotna ...,« pojasnjuje dr. Kneževič. 

Zakaj je vredno razmisliti o darovanju organov po smrti in o opredelitvi za donorja?

Andrej Gadžijev, direktor republiškega zavoda Slovenija-transplant, pa ob tem opozarja, kako opazno so se letos izboljšali pogoji za delo, ki so bili v minulih dveh letih, zaznamovanih z epidemijo in izrazito spremenjenim načinom delovanja v zdravstvenih ustanovah. 

»Rezultati v donorskem programu so dobri; z vrnitvijo bolnišničnih koordinatorjev iz intenzivnih enot, v katerih so zdravili COVID bolnike s težkimi zapleti, na redna delovišča, se je ponovno izboljšala tudi detekcija umrlih darovalcev, pri čemer izrazito izstopa donorski center UKC Maribor,« poudarja Andrej Gadžijev, pri čemer pove, da je bilo tako do konca septembra dokazanih 69 možganskih smrti, 36 umrlih je postalo darovalcev organov.

Direktor Slovenija-transplanta, sicer specialist travmatologije, ob tem poziva k razmisleku o darovanju organov po smrti in o opredelitvi za donorja, kar je mogoče narediti na različne načine, prek portala e-uprava postopek ne zahteva niti dve minuti, pomeni pa veliko; opredeliti se je mogoče za ali proti darovanju organov po smrti, odločitev pa je mogoče kadarkoli spremeniti. Na ta način se je mogoče izogniti bolečim postopkom v času tik po smrti, ki je najslabša za vse – za svojce, za zdravstveno osebje, navsezadnje pa tudi za vpisane na čakalnem seznamu za transplantacijo, ki jim darovani organ lahko podari novo življenje.

»Ob tem moram poudariti, da so prav vse bojazni, povezane z odločitvijo oziroma z opredelitvijo za darovanje organov po smrti popolnoma odveč, kajti celotna dejavnost je povsem transparentna, namenjena izključno in zgolj ohranjanju življenj. Naj vas ne bo strah, da bo informacija o opredelitvi kakorkoli zlorabljena!« zagotavlja Andrej Gadžijev in dodaja, da je ta podatek na voljo šele potem, ko človek umre.

Formula za (so)delovanje v Eurotransplantu slovenskim bolnikom prinaša več upanja

»Smo majhna država, zato imamo dokaj omejeno število darovalcev organov pa tudi dokaj omejeno število prejemnikov na čakalnih seznamih. Pri iskanju ustreznega organa je prvenstveno treba zadostiti skladnosti, pa naj gre za krvno skupino ali za druge dejavnike, ki so pomembni pri, na primer, ledvicah, medtem ko je pri pljučih pomembna velikost organa, prav tako pri srcu ...,« opozarja dr. Ivan Kneževič.

»Članice Eurotransplanta organ dajo v to mrežo – in ne v uničenje, če pri njih ni ustreznega prejemnika –, ki pokriva 140-milijonski 'bazen', v katerem lahko s presaditvijo organa nekomu rešijo življenje. Tako se poveča možnost, da bodo tudi naši prejemniki prejeli organ, na katerega čakajo. Formula je preprosta: država, ki prejme organ, ga mora potem zagotoviti drugi državi – sicer bi vsi organi pristali v Nemčiji z 80 milijonov prebivalstva, kjer imajo najdaljši seznam čakajočih,« pojasnjuje vodja centra, pri čemer pojasni ustroj transplantacijske dejavnosti nasploh.

»Na eni strani moramo imeti izjemno dobro razvito donorsko dejavnost, na drugi strani pa imamo organizacijo transplantacijske dejavnosti, ki je izjemno kompleksna in obsega ogromen nabor strokovnjakov, ki čakajo na presaditev in v tem času ne smejo biti dežurni, v pripravljenosti, na dopustu ali na izobraževanju. Ves čas morajo biti na voljo – kot stroj, kot gasilci, ki čakajo, da zagori, nakar gredo nemudoma v akcijo.«

Portreti Andreja Gadžijeva in Ivana Kneževiča ter video pogovori: Diana Zajec; simbolični fotografiji: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.