Z Jasno Pečjak, poznano po izjemni energiji in trdni volji, sva se pogovarjali v času, ko so posledice bolezni še opazne, marsikaj, kar je sledilo umetni komi, pa je že ostalo v preteklosti, v primerjavi z aktualnimi načrti in aktivnostmi zabrisano v spominu. V sklopu pogovora o tem, zakaj COVID ni bolezen, ki bi jo veljalo omalovaževati, se zdi najlepše, da nekdo, ki še ne tako dolgo nazaj zaradi te bolezni ni zmogel ničesar narediti sam, zdaj spet lahko izvaja izjemne, prenekateremu običajnemu smrtniku nepredstavljive podvige. Prenekatera plezalna smer je že za njo, a Jasna Pečjak upa, da bodo kmalu prišli na vrsto tudi zahtevnejši podvigi. »Pripravljena sem,« pravi.
Zelo težko je to razlagati drugim, kajti COVID ne prizadene vseh ljudi enako. Nekateri, ki so, tako kot jaz, pred časom s transplantacijo prejeli na novo podarjeno življenje, so COVID preboleli v neinvazivni obliki, kot blago gripo. Pri drugih je bila ta izkušnja težja. Sama pa sem bila med tistimi, za katere je bilo prebolevanje COVID res huda izkušnja. Zelo težko pa je »soliti pamet« drugim, kajti človek je marsikdaj nekaj pripravljen verjeti šele, ko to izkusi sam.
Lahko le pritrdim temu, kar pravi tudi dr. Nada Rotovnik Kozjek: zdrav način življenja vedno koristi in vedno pomaga. Tako je že v vsakdanjem življenju – ob takih težjih potekih bolezni pa je še toliko pomembneje, če je bil organizem do takrat primerno oskrbovan oziroma vzdrževan – s hrano in s športno aktivnostjo. Zdravo telo se lažje ubrani ali lažje bori proti taki hudi obliki bolezni COVID, kot sem jo dobila jaz.
Pa morda veste, kako je pri vas prišlo do okužbe z novim koronavirusom?
Preboleli smo ga vsi v hiši ... Zgodil se je COVID mehurček – in zboleli smo vsi.
In kako hitro se je vaše stanje poslabšalo tako, da ste potrebovali zdravljenje v bolnišnici?
V treh dneh.
Kako pa se je zdravljenje odvijalo v bolnišnici, se je nuja po intenzivni terapiji pokazala takoj?
Takoj. Takoj, ko je bil moj test pozitiven in so bili na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana obveščeni, da prihajam – torej že v času, ki mine, da steče postopek za hospitalizacijo. Vendar se tega sploh ne spomnim ...
Ni mi bilo hudo; spala sem in sanjala. In sanje niti niso bile tako slabe: ker sem bila ves čas bolna, sem se pripravljala na okrevanje, okrog mene so bili zdravniki, ki so se potem izkazali za povsem resnične. Mislim pa, da je bilo vsem ostalim huje kot meni.
To je bil šok – glava je začela delati, telo pa je bilo zelo nebogljeno. Takrat sem ugotovila, kaj pomeni COVID-19. To obdobje je bilo neprijetno; ko lahko zgolj malce pomigaš s prsti, sicer pa te telo ne uboga, zato te morajo hraniti, te preoblačiti ... Ta čas je bil naporen. Lahko pa res pohvalim fizioterapevtko, ki je prihajala dvakrat na dan, da me je razgibavala in pripravljala na ponovno normalno življenje.
In koliko časa je minilo od takrat, ko ste se vrnili domov?
Devetega februarja se je končalo zdravljenje na oddelku za pulmologijo, potem sem bila dva tedna hospitalizirana še na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Od 19. februarja sem doma, kjer se redno rekreiram, dvakrat na teden pa odhajam na rehabilitacijo v Sočo.
(smeh) To pa ni več odvisno od mene. Prvo večraztežajno smer sem že preplezala – kar v Sloveniji, v Vipavi. Prehod meje s Hrvaško in plezanje v Paklenici – to pa ni odvisno do mene. Jaz sem pripravljena.
Tako nekako, ja.
Zaščito s cepivom proti COVID-19 ste že prejeli ...
Prejela sem prvi odmerek cepiva. Je pa tako, da moramo vsi, ki smo bili (o)zdravljeni s presaditvijo organa, jemati imunosupresivna zdravila, ki preprečujejo, da bi telo zavrnilo organ, zavrejo pa tudi delovanje imunskega sistema. Zato je zaščita po cepljenju manjša kot pri zdravih oziroma pri ljudeh, ki ne jemljejo teh zdravil.
Pri meni bo tako tudi ostalo, kajti sama sem bila z masko v zaprtih prostorih že pred COVID – zaradi nevarnosti te okužbe, ki za osebe po transplantaciji ni najbolj »ugodna«.
Vsak zase najbolje ve, kaj je zanj »normalno življenje«. Omejitev raje ne bi komentirala, bi pa vsekakor vsakomur priporočala previdnost. Ostanimo previdni v stikih, v druženju – pa tudi to ni stoodstotna zaščita pred tem virusom, ki je res nekaj posebnega in nam je svet postavil na glavo.
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.