Možganska kap ali cerebrovaskularni inzult je nenadni, nepredvidljivi dogodek, ki ima praviloma hude, težko popravljive in le stežka odpravljive posledice. Ključnega pomena je zavedanje, da načini zdravljenja sicer napredujejo – a pri obolelem tudi z najsodobnejšim zdravljenjem ni mogoče nadoknaditi zamujenega časa po kapi, ko dobesedno šteje sleherna minuta. Kako torej zmanjšati možnosti za pojav tega nujnega stanja? Kako obolelemu, ki doživi kap, omogočiti oziroma zagotoviti takojšnji začetek zdravljenja? Zakaj je tako pomembno, da poznamo znake tega obolenja, in zakaj je, kadar jih prepoznamo, treba res brez odlašanja ukrepati?
Cerebrovaskularni inzult ali možganska kap
Možganska kap ali cerebrovaskularni inzult nastane, kadar iz različnih vzrokov pride do nezadostne oskrbe možganovine s krvjo.
Do takšne nepredvidljive nenadne motnje pride:
- zaradi ovire v dotoku krvi v možgane, ki jo povzroči strdek v žili (ishemična možganska kap) ali
- zaradi krvavitve v možganovini (hemoragična možganska kap).
Največji delež primerov možganske kapi (več kot 80-odstotni) velja pripisati ishemični kapi.
Možganska kap: kako jo preprečevati, kako jo prepoznati in kako ukrepati
O tem so v sklopu evropskega dneva ozaveščanja o možganski kapi – tega na stari celini obeležujemo vsak drugi torek v maju – strokovne, sistemske in izkustvene izzive, ki jih tudi na tem področju ne manjka, izpostavili predstavniki dveh združenj, ki zastopata bolnike s srčno-žilnimi boleznimi in s cerebrovaskularno boleznijo (CVB): predsednik društva za srce prim. Matija Cevc in podpredsednica združenja CVB prim. Tatjana Erjavec, medtem ko sta o osebni (pre)izkušnji, ki jima jo je prineslo prebolevanje možganske kapi, spregovorila Ksenija Demič in Jernej Sluga.
Prim. Matija Cevc
»Ne pozabimo: uspešnost zdravljenja je pri možganski kapi odvisna od hitrosti prevoza obolelega v najbližji zdravstveni center«
Prim. Matija Cevc kot zdravnik in predsednik društva za srce vedno znova opozarja, kako zelo je pojavnost te nenadne motnje v delovanju možganov povezana s previsokim (sistoličnim) krvnim tlakom, preveliko telesno težo, visoko ravnjo glukoze v plazmi (FPG), ki jo izmerijo na tešče, (pre)visokim skupnim holesterolom pa tudi z nizko stopnjo glomerulne filtracije (ta meritev omogoča oceno, koliko krvi se prefiltrira skozi ledvične glomerule v minuti, kar pove, kako dobro je delovanje ledvic).
Poleg omenjenih dejavnikov se tveganje za vznik te in tudi prenekatere druge kronične ali akutne bolezni povečuje na račun razvad (kajenje, neustrezna prehrana, pretirano pitje alkoholnih pijač ter tveganj, ki posameznika doletijo na račun okoljske onesnaženosti – na primer onesnaženost zraka, izpostavljenost svincu ...).
Kar se tiče dejavnikov tveganja, je pri možganski kapi vplivu teh dejavnikov na vznik bolezni mogoče pripisati kar 87-odstotni delež bremena, ki je na globalni ravni ovrednoten tudi s tako imenovanimi izgubljenimi »zdravimi« leti življenja:
- visok sistolični krvni tlak (79,6 milijona izgubljenih let),
- visok indeks telesne mase – ITM (34,9 milijona izgubljenih let),
- visoka raven glukoze v plazmi na tešče (28,9 milijona izgubljenih let),
- okoljska onesnaženost (28,7 milijona izgubljenih let),
- kajenje (25,3 milijona izgubljenih let).
»Seveda pa velja omeniti tudi druga stanja, ki pomembno povečujejo tveganje za nastanek možganske kapi. Zelo velik vpliv na pojav tega akutnega dogodka imajo pomanjkanje spanja, velika ali dolgotrajna delovna obremenitev, nočno delo pa tudi svetlobna onesnaženost, ki ponoči močno vpliva na kakovost spanca. Pri tem velja opozoriti, da sočasna izpostavljenost večjemu številu omenjenih dejavnikov tveganja močno poveča ogroženost za možgansko kap,« opozarja prim. Matija Cevc, specialist interne medicine in lipidolog.
Ob tem pa izpostavi spodbuden podatek: »Pri zmanjševanju števila dejavnikov tveganja, ki smo jim izpostavljeni, zmanjšanju njihovega vpliva na naše življenje oziroma zmanjšanju naše izpostavljenosti tem dejavnikom se nemalokrat pokaže, da se obrestuje že majhen trud. Tak primer je, denimo, vztrajanje pri redni telesni dejavnosti – ta nam koristi že v zmerni obliki, pri kateri se morata srčni utrip in dihanje vsaj nekoliko pospešiti, mora pa trajati od 150 do 300 minut na teden.«
Med takšne aktivnosti poleg hitre hoje spadajo tudi ples, vrtnarjenje, plavanje ali kolesarjenje – aktivnosti pa naj se, tako Matija Cevc, »če je le mogoče, odvijajo v zdravem okolju in ne ob prometnih cestah, kjer je onesnaženost zraka z drobnimi delci PM2,5 in PM10 ter izpušnimi plini velika.«
Pri zdravem načinu življenja predsednik društva za srce spomni na dobrobiti mediteranske prehrane, ki temelji na večjih količinah lokalno pridelane zelenjave in sadja, bogatega z vlakninami, vitamini in antioksidanti, uživanju polnozrnatih žitaric, poseganju po pustem mesu ali ribah, uporabi hladno stiskanega olivnega olja, zmanjšanju soljenja jedi ter izogibanju jedem s škrobom, sladkorju, sladkim pijačam in predpripravljenim ter visoko predelanim živilom. »Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na mediteranski način življenja, kjer pri prehrani ne gre zgolj za zaužitje jedi, ampak za druženje; ljudje si vzamejo čas za uživanje v hrani, kar je bistveno bolje in z vseh vidikov bolj zdravo, kot če bi jo na hitrico 'zmetali vase'.«
Kar se tiče možganske kapi in nujnosti takojšnjega ukrepanja, pa prim. Cevc izpostavi akronim GROM (govor – roka – obraz – minuta). Možgansko kap je namreč mogoče prepoznati po znakih, povezanih z:
- govorjenjem (oboleli ne zmore govoriti jasno in razumljivo),
- prizadetostjo okončin (oboleli praviloma ne more dvigniti ene ali druge roke in jo v takem položaju zadržati) in
- prizadetostjo obraza (oboleli se ne zmore nasmehniti ali pa ima opazno povešen ustni kot na eni ali na drugi strani obraza).
- Od vsake minute pa je odvisno, ali bo možganska kap v konkretnem primeru usodna za obolelega ali ne – ko pri nekom opazimo naštete znake, moramo nemudoma poklicati številko 112, da čim prej prejme strokovno pomoč in obravnavo.
»Zakaj je takojšnje ukrepanje tako zelo nujno? Zato, ker je uspešnost zdravljenja odvisna od hitrosti prevoza obolelega v najbližji zdravstveni center, kjer s takojšnjim začetkom zdravljenja preprečijo dolgoročne posledice, ki sicer pri prenekaterem obolelem lahko povzročijo težko invalidnost in močno poslabšajo kakovost življenja tako pacienta kot tudi njegovih svojcev,« poudarja Matija Cevc.
Pojavnost te nenadne motnje v delovanju možganov je povezana s previsokim (sistoličnim) krvnim tlakom, preveliko telesno težo, visoko ravnjo glukoze v plazmi (FPG), ki jo izmerijo na tešče, (pre)visokim skupnim holesterolom in z nizko stopnjo glomerulne filtracije, z razvadami, med katerimi izstopata kajenje in prekomerno pitje alkohola, pa tudi s stanji, med katerimi velja izpostaviti pomanjkanje spanja, veliko ali dolgotrajno delovno obremenitev, nočno delo pa tudi svetlobno onesnaženost, ki ponoči močno vpliva na kakovost spanca.
Prim. Tatjana Erjavec
»Želimo postati del formalne mreže pri laičnem zagotavljanju pomoči in opore obolelim po možganski kapi«
Pri možganski kapi se akutna oskrba obolelih izboljšuje, posledično pa se zmanjšujeta tako teža invalidnosti kot umrljivost, vendar ne glede na doseženi napredek samo 20 odstotkov obolelih po cerebrovaskularnem inzultu ostane brez posledic. Posledice pa so, kot izpostavlja prim. Tatjana Erjavec, lahko zelo kompleksne in raznolike, kajti »ne gre samo za ohromelost, motnje govora ali za asimetričnost obraza, ampak so okvare lahko očem tudi skrite, najsi gre za utrudljivost, kognitivne motnje, za motnje zaznavanja ali za vedenjske spremembe.«
Možganska kap lahko človeku spremeni življenje v enem samem trenutku, pot, ki vodi k okrevanju, pa je vse prej kot preprosta; praviloma je ovinkava, dolgotrajna in naporna za vse vpletene. Približno 75 odstotkov tistih, ki jim inzult uspe preživeti, se po končanem zdravljenju vrne v domače okolje, kjer skrb zanje prevzamejo bližnji – več kot polovica oseb po možganski kapi namreč potrebuje pomoč pri vsakodnevnih aktivnostih, ki jim sami niso več kos.
Zdravnica poudarja, da »je hitrost okrevanja najintenzivnejša v prvih treh mesecih po možganski kapi. Do opaznega izboljšanja sposobnosti in zmogljivosti pride približno do leta dni po preboleli kapi – kar pa nikakor ne pomeni, da se ob rednih aktivnostih, vadbi in ustrezni podpori na različnih področjih stanje po cerebrovaskularnem inzultu ne more še dodatno oziroma naknadno izboljšati. Možgani so plastični – če nadaljujemo z aktivnostmi, pripomoremo k izboljšavam.«
Ob tem pa prim. Tatjana Erjavec izpostavlja dokaj spregledane razsežnosti oskrbe obolelih na domu, kajti približno 60 odstotkov jih potrebuje pomoč bližnjih že pri osnovnih vsakodnevnih opravilih in aktivnostih, kar zahteva zagotavljanje približno poltretje ure tovrstne pomoči na dan. Podatki kažejo, da se pri nas na posameznika po možganski kapi na letni ravni nabere več kot 1000 ur neformalne pomoči, ki jo zagotavljajo bližnji, prijatelji ali predstavniki nevladnih organizacij.
Kljub temu, da vloga svojcev pri zagotavljanju tovrstne pomoči, pri kateri jim država še ni podala roke in zagotovila celovite sistemske podpore, ostaja precej spregledana, pa je vrednost te pomoči ovrednotena (po izračunih iz leta 2017) na 45 milijonov evrov. In pri tem nikakor ne velja pozabiti tega, da ob zagotavljanju vsakodnevne pomoči svojcu tudi njegovi bližnji izgorevajo in zbolevajo.
Da bi se obravnava obolelih po cerebrovaskularnem inzultu na stari celini poenotila, so lani posodobili leta 2018 pripravljeni akcijski načrt (do leta 2030) za celovito obravnavo možganske kapi.
Poleg celovitega ozaveščanja o možganski kapi, preprečevanja te bolezni, hitre prepoznave znakov in pomena takojšnjega začetka zdravljenja so med bistvenimi poudarki tega načrta še:
- dostopnost do rehabilitacije, prilagojene potrebam posameznega bolnika;
- zagotovitev psihološke pomoči in svetovanja;
- spodbujanje socialne vključenosti obolelih ter njihove vrnitve v delovno okolje;
- vzpostavitev sistemov za spremljanje napredka obolelih in za ocenjevanje učinkovitosti rehabilitacijskih programov.
»V združenju bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo se že 35 let trudimo zagotavljati pomoč bolnikom po možganski kapi in njihovim bližnjim. In želimo si, da bi tudi nam priznali vlogo, kakršno omenjeni evropski akcijski načrt namenja organizacijam pacientov: biti del formalne mreže pri laičnem zagotavljanju pomoči in opore, pri prenašanju znanj in izkušenj na oskrbovalce in asistente, pa tudi pri vključevanju obolelih in njihovih bližnjih v socialne mreže,« poudarja specialistka interne medicine, ki je tudi podpredsednica združenja CVB.
V tem smislu so pričakovanja usmerjena v celovito udejanjenje zakona o dolgotrajni oskrbi.
Samo 20 odstotkov obolelih po cerebrovaskularnem inzultu ostane brez posledic. Posledice so lahko zelo kompleksne in raznolike, kajti ne gre samo za ohromelost, motnje govora ali za asimetričnost obraza, ampak so okvare lahko očem tudi skrite, najsi gre za utrudljivost, kognitivne motnje, za motnje zaznavanja ali za vedenjske spremembe. Samo 20 odstotkov obolelih po cerebrovaskularnem inzultu ostane brez posledic.
Ksenija Demić
»Možganska kap je v trenutku spremenila moje življenje – pa tudi življenje moje družine«
Ko je bila stara 48 let in sta otroka še obiskovala šolo, so se z družino nameravali odpraviti na dopust, »vendar nismo odšli na pot. Doživela sem namreč možgansko kap, ki je v trenutku spremenila moje življenje pa tudi življenje moje družine,« se spominja psihologinja Ksenija Demić, ki je bila zaposlena kot svetovalna delavka v srednji šoli.
Na nevrološki kliniki je bila hospitalizirana tri tedne, po končanem zdravljenju in rehabilitaciji so jo poldrugo leto po vzniku bolezni, po kateri je med drugim ostala prisotna izrazita utrudljivost, invalidsko upokojili. Takrat se je, kot pravi, začelo njeno drugo življenje – življenje po možganski kapi, v katerem pa njene dolgoletne sanje, prehoditi Jakobovo romarsko pot Santiago de Compostela, niso ugasnile. Nasprotno: uspelo ji jih je uresničiti, čeprav v nekoliko predrugačeni obliki.
»Tudi moji najbližji so vedeli, da ta želja v meni še vedno tli, zato so mi za 60. rojstni dan podarili najlepše darilo: organiziran pohod po slovenski Jakobovi poti. Po nekajmesečnih pripravah sem bila fizično in psihično pripravljena za podvig, v sklopu katerega sem lahko prehodila največ 15 kilometrov na dan; 124-kilometrsko primorsko pot sem prehodila skoraj v celoti, od Ljubljane do Krepelj, vasi ob meji z Italijo. Vsak dan me je nekdo spremljal, nekateri po en dan, drugi po več dni,« pove Ksenija Demić, ki izpolnitev svoje dolgoletne želje ocenjuje kot nepozabno in navdušujočo izkušnjo.
Tudi moji najbližji so vedeli, da dolgoletne sanje, prehoditi Jakobovo romarsko pot Santiago de Compostela, niso ugasnile, zato so mi za 60. rojstni dan podarili najlepše darilo: organiziran pohod po slovenski Jakobovi poti. Uspelo mi je in to je bila nepozabna in navdušujoča izkušnja.
Jernej Sluga
»V nedeljo sem še igral veteranski hokej, v ponedeljek sem doživel možgansko kap – desno stran telesa sem imel ohromelo, govoriti nisem mogel ...«
Možganska kap lahko človeka preseneti skorajda kadarkoli v življenju, iz različnih razlogov, tudi takih, ki jih preprosto ni mogoče razumeti in jih je težko pojasniti tudi po medicinski plati.
Jernej Sluga je pri 39 letih, ko ga je zadela možganska kap, imel urejen dom, družino, dobro plačano službo, v kateri si je uspešno tlakoval pot do uspešne kariere, njegovo družabno življenje je bilo razgibano, dopolnjevalo ga je veselje do športa in rekreacije.
V nedeljo je še igral veteranski hokej, nakar je v ponedeljek doživel možgansko kap, zaradi katere je mesec dni preživel na nevrološki kliniki; desno stran telesa je imel ohromelo, govoriti ni mogel, temu pa se je pridružila še kopica drugih težav, za katere je verjel, da bodo potem, ko ga bo prenehal mučiti stalno prisotni glavobol, ki je zaznamoval njegovo bivanje v bolnišnici, minile. Vendar se to ni zgodilo.
Čas je mineval, v sebi je čutil praznino. »Želel sem dobiti nazaj vsaj košček svojega pravega življenja in zelo zgodaj se mi je utrnila misel na kolo, zamisel, ki je korak za korakom začela postajati resničnost,« s ponosom in nasmehom pove Jernej Sluga, ki je s športnim kolesom, prilagojenim za invalide, leta 2017 prekolesaril 370 kilometrov, od Hodoša do Pirana.
Ponovno je, kot pravi, »osvojil tudi svojo drugo športno ljubezen, smučanje. Danes vozim avto, potujem, delim svoje izkušnje, predavam, igram tarok in predvsem živim (za) vsako minuto življenja, ki mi je bilo ponovno dano.«
Ko je minilo 25 let od možganske kapi, ki jo je preživel, je izdal knjigo. Kljub težavam, ki vztrajajo, je še vedno zaposlen, kot prokurist; danes si pogosteje vzame čas za pogovor s sodelavci in jim, kot pravi, pomaga po svojih najboljših močeh.
Veliko se druži tudi s kolegi iz sekcije za šport in žur, ki deluje v sklopu združenja CVB, namenjena pa je mlajšim obolelim. »Zaupamo si težave, o katerih se z zdravimi prijatelji ne moremo pogovarjati, ker jih ne bi razumeli. Skupaj hodimo na izlete, si izmenjujemo dragocene izkušnje – predvsem pa razmišljamo, kaj lahko še storimo, da bo življenje še lepše.«
Težave z govorom – tako imenovana afazija – ostajajo prisotne, vendar jih je mogoče premagovati, le govorjenje je nekoliko bolj upočasnjeno; diplomirani elektrotehnik temu pravi, »da delujem(o) na 33 obratov«. Pred kapjo je delal na globalni ravni. In čeprav danes angleškega jezika ne govori več, je Slovenija zanj spet premajhna – kljub težavam z govorom (oziroma prav zaradi njih) je postal predsednik mednarodne organizacije za afazijo (AIA).
Želel sem dobiti nazaj vsaj košček svojega pravega življenja in zelo zgodaj se mi je utrnila misel na kolo, zamisel, ki je korak za korakom začela postajati resničnost. S športnim kolesom, prilagojenim za invalide, sem leta 2017 prekolesaril 370 kilometrov, od Hodoša do Pirana. Ponovno sem osvojil tudi svojo drugo športno ljubezen, smučanje. Danes vozim avto, potujem, delim svoje izkušnje, predavam, igram tarok in predvsem živim (za) vsako minuto življenja, ki mi je bilo ponovno dano.
Afazija
Do afazije – izgube zmožnosti sporazumevanja z govorom – pride zaradi poškodbe dela možganov, ki »skrbijo« za govor; funkcijo govora praviloma nadzira levi senčni reženj ali bližnji predel čelnega režnja. Gre za majhno območje, okvara kateregakoli dela tega predela pa vsaj delno okrni funkcijo govora.
Afazijo lahko povzročijo različna obolenja oziroma bolezenska stanja (okužba, tumor, poškodba glave), ne le možganska kap.
Oboleli na začetku lahko izgubi zmožnost govora ali pa je skorajda povsem nem (globalna afazija). Med okrevanjem prihaja do nihanj, odvisno od posameznika in razsežnosti njegove bolezni; okvarjeni so lahko govor (disfazija), pisanje (agrafija ali disgrafija) in razumevanje besed.
Verjemite: življenje po možganski kapi je lahko tudi nova priložnost
Življenje po možganski kapi je lahko tudi nova priložnost, le znati se je treba spoprijeti s posledicami bolezni, kar nikakor ni enostavno, je pa mogoče. To potrjujejo osebne zgodbe, ki so lahko vzor drugim obolelim, saj posamezniki kljub tako težki diagnozi in kljub posledicam te kompleksne bolezni v sebi najdejo moč, da živijo polno, kakovostno življenje, zaznamovano z nič manjšo uspešnostjo kot pred boleznijo.
Praviloma pa bolezen prinese preizkušnje, ki, če jih posamezniku uspe premostiti, utrejo pot v novo, nič slabše življenje od tistega, ki so ga živeli pred diagnozo možganska kap. In tako mnogi od njih pomagajo pri ozaveščanju, da je cerebrovaskularni inzult ozdravljiv – in da je tudi življenje po tako hudi, navidezno nepremostljivi preizkušnji še kako vredno poimenovanja dobro, kakovostno življenje.
Simbolične fotografije: iStock; portreti: posnetki zaslona med konferenco
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
