Na infekcijski kliniki so med nedeljskim dežurstvom sprejeli 58-letnega pacienta, sicer zdravega, vitalnega gospoda, ki je zaradi okužbe z novim koronavirusom zbolel tako, kot številni drugi – prehladnim znakom se je pridružila povišana telesna temperatura, kasneje se je stanje sicer nekoliko izboljšalo, toda ko so se pojavile resne težave z dihanjem, sta po vztrajanju soproge vendarle poiskala strokovno pomoč. Pokazalo se je, da bi moral biti v bolnišnici že najmanj pet dni prej, kajti »ko je gospod prišel k nam, je umiral. Srce se mu je ustavilo,« pove Tomaž Vovko, specialist infektologije in intenzivne medicine z oddelka za intenzivno terapijo Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega UKC. In opozori: če bo do podobnega primera prišlo čez tri tedne, ob nič zmanjšanem naraščanju okužb, takšno ukrepanje ne bo več mogoče. Zmogljivosti na intenzivi so že zdaj zapolnjene, dodatne prostore bodo sicer našli – ne bo pa kadra, ki je vešč tovrstnih posegov, obravnave in nege; v enoti za intenzivno terapijo namreč v običajnih razmerah en zdravnik skrbi za (v povprečju) 1,7 bolnika, medtem ko zdaj nad 20 obolelimi s COVID bdijo samo štirje specialisti.

Včeraj je bilo pri nas 834 na novo potrjenih okužb, največ doslej glede na število opravljenih testov. Zdravljenje v bolnišnici zaradi težje oblike prebolevanja COVID potrebuje 242 obolelih, na intenzivni terapiji je 45 pacientov, štirje so v boju z boleznijo omagali.

»Razumem, da te številke same po sebi nekomu ne pomenijo veliko. Marsikdo si misli: umrli so štirje, ki jih ne poznam. Toda vsak med nami zagotovo ima ali pozna nekoga, ki si želi živeti še nekaj časa, ki ne želi, da bi se v tem času zanj vse končalo,« poudarja Tomaž Vovko.

Vovko – tako kot številni drugi zdravstveni strokovnjaki, ki od blizu doživljajo delovanje koronavirusa SARS-CoV-2 – preprosto ne more in ne želi razumeti sebičnosti tistih, ki zavračajo nošenje maske ali se nad tem pritožujejo s sklicevanjem na osebne pravice in na svoje počutje.

»Nehajmo se že enkrat pogovarjati o tem. Te maske, nad katero se nekateri pritožujejo, sam niti ne občutim. Drugače je s plinsko masko, ki jo moram imeti med delom: boli me glava, tišči me, boli me v očesu, ker imam umetnega ... – pa se ne pritožujem. Razmere so res hude. Na infekcijski kliniki so trenutno vse postelje zasedene, na našem oddelku delamo trije specialisti – če bom zbolel, kolegici ne bosta zmogli več. Medicinske sestre še nikoli niso bile tako zelo obremenjene, kot so zdaj; vedo, kaj morajo narediti, pa vsega preprosto ne zmorejo – pri tem pa morajo izobraževati še druge medicinske sestre, od katerih jih zaradi zahtevnih pogojev za delo polovica obupa, ker ne zmorejo več. Kakovost bo padla ...,« je v opisovanju aktualnih razmer v zdravstvu, ki gredo strmo proti napovedim Instituta Jožef Stefan glede »rdečega alarma«, boleče jasen Vovko. 

Pravzaprav v zdajšnji situaciji, če ne bo prišlo do pomembnega preobrata v vseh glavah, niti ne bo več pomembno, ali smo v oranžni ali v rdeči fazi, ali je epidemija razglašena ali ne. 

Kajti, kot pravi Tomaž Vovko: »Virusu smo izpostavljeni vsi. Nehajmo se pritoževati, nehajmo protestirati. Bodimo ljudje in udejanjajmo vse zaščitne ukrepe, zaradi sebe in zaradi drugih. In zakaj maska na prostem? Zato, ker z izločki dihal ta virus, ki je najbolj kužen dva do tri dni pred pojavom simptomov in pet do sedem dni potem, ko simptomi izzvenijo, prenašamo na druge. Od tega, koliko virusa nekdo dobi, pa je odvisno, v kakšni obliki bo prebolel COVID.«

Ob tem Tomaž Vovko postreže s primerom: v ZDA je med zaposlenimi v tistih tovarnah, kjer so med delom dosledno uporabljali zaščitne maske, večina tistih, ki so zboleli zaradi okužbe z novim koronavirusom, imeli tako blažje simptome kot tudi blažjo obliko bolezni COVID.

Fotografije: STA

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.