Kako tlakovati pot ekonomiji blagostanja in srebrni ekonomiji – če deluje na Finskem, zakaj ne bi tudi v Sloveniji?

Kako tlakovati pot ekonomiji blagostanja in srebrni ekonomiji – če deluje na Finskem, zakaj ne bi tudi v Sloveniji?

Prav vse (politične) odločitve so povezane z zdravjem. In vsi z zdravjem povezani ukrepi dokazano vplivajo tudi na gospodarstvo, na rast in razvoj družbe pa tudi vsakega posameznika. Zato bi prav vsaka država z usmerjenimi naložbami lahko bistveno izboljšala zdravstveno sliko prebivalstva in istočasno zmanjšala vedno težje obvladljive stroške, s katerimi se spopadajo zdravstveni sistemi. Se vam te trditve zdijo znane, ničkolikokrat ponovljene? Morda je res tako – toda finska združenja bolnikov so s konkretnimi primeri pokazala in dokazala, da ne gre le za prazne floskule, ampak za prijeme, ki lahko tlakujejo pot ekonomiji blagostanja in srebrni ekonomiji, dvema pojmoma, ki pretresata rigidne politične prijeme in prinašata dobre obete na področjih, ki sodobni družbi povzročajo »sive lase«. Tudi o tem je tekla beseda na pravkar končanem Evropskem zdravstvenem forumu Gastein (EHFG).

Kako tlakovati pot ekonomiji blagostanja in srebrni ekonomiji – če deluje na Finskem, zakaj ne bi tudi v Sloveniji?
Finci so izračunali, da kader, oprema in zmogljivosti, v sklopu katerih zagotavljajo storitve, ki pomagajo preprečevati poškodbe zaradi padcev pri starejših, na leto stanejo 110.000 evrov. Dokazali so, da je s takim pristopom na letni ravni mogoče prihraniti 440.000 evrov, če se pojavnost zloma kolka pri starejših od 65 let z 0,8 odstotka zniža na 0,6 odstotka. Da se naložbe v boljšo skrb za zdravje se nedvomno obrestujejo, bosta v prihodnje dokazovala tudi dva nova pristopa: ekonomija blagostanja in srebrna ekonomija. Naslovna fotografija: iStock, fotografiji z dogodkov na konferenci EHFG: Diana Zajec

Slovenija se med vsemi članicami EU stara najhitreje, celovitih sistemskih ukrepov tako na področju dolgotrajne oskrbe kot tudi pri aktivnem spodbujanju starejših za ohranjanje aktivnosti in za čim daljši delovni angažma pa pri nas še vedno ni. Zdi se, da razumevanje, kako zelo se obrestuje vsaka naložba v ohranjanje zdravja, na Slovenskem še ni dobilo pravega domicila, vsaj v političnih vodah ne. Toda zakaj se ne bi zgledovali po dokazano dobrih praksah in modelih, zakaj tudi pri nas ukrepov ne bi začeli narekovati ekonomija blagostanja in srebrna ekonomija, ki nimata pred očmi ozko usmerjenih koristi, ampak si prizadevata za dobro vseh?

Poglejmo finski primer, ki potrjuje, kako majhna naložba je v resnici potrebna ne le za boljše zdravje prebivalstva, ampak tudi za velike prihranke v sistemu: Finci so dokazali, da je pri padcih, ki so med starejšimi ljudmi na žalost pogosti, mogoče preprečiti vsako tretjo poškodbo in vsak četrti zlom.

Finci so dokazali, da je pri padcih, ki so pri starejših ljudeh na žalost pogosti, mogoče preprečiti vsako tretjo poškodbo in vsak četrti zlom.

Vsako leto v povprečju pri 0,8 odstotka starejših od 65 let pride do zloma kolka; saniranje tega resnega zdravstvenega problema stane približno 22.000 evrov. Če poškodovanec potrebuje institucionalno oskrbo, se v letu dni na ta račun nabere za približno 50.000 evrov stroškov. Po drugi strani pa, kot je znano, redna vadba, svetovanje glede pravilne prehrane in preverjanje vida pripomorejo k zmanjšanju tovrstnih poškodb. 

Finci so izračunali, da je za kader, opremo in zmogljivosti, v sklopu katerih zagotavljajo storitve, ki pomagajo preprečevati tovrstne poškodbe, na leto treba odšteti 110.000 evrov. Če se pojavnost zloma kolka posledično zmanjša in do poškodb pride pri 0,7 odstotka starejših od 65 let, prihranki na letni ravni znašajo 220.000 evrov; če pa se poškodbe zmanjšajo še za dodatno desetino odstotka, je privarčevani znesek še enkrat višji in znaša 440.000 evrov.

infografika

Tuija Brax, nekdanja pravosodna ministrica Finske, je v Bad Hofgasteinu – tokrat kot predstavnica finskega združenja za srce in evropske mreže za srce – predstavila izračune o tem, kako se prav vsaka naložba v boljšo, dosledno skrb za zdravje večkratno obrestuje in prispeva k blaginji prebivalstva. In to ne velja le v skrbi za starejše, ampak tudi na drugih področjih, najsi gre za preprečevanje sladkorne bolezni, za rehabilitacijo po možganski kapi ali kardiološko rehabilitacijo, za pravočasno psihoterapijo, pri kateri se vsak vloženi evro povrne petkratno, za presejalne programe ali za zdravo hrano, za katero ni (več) opravičil, da bi bila tudi v prihodnje draga. 

Tuija Brax

Tuija Brax, nekdanja pravosodna ministrica Finske, je v Bad Hofgasteinu (na fotografiji druga z desne) – tokrat kot predstavnica finskega združenja za srce in evropske mreže za srce – predstavila izračune o tem, kako se prav vsaka naložba v boljšo, dosledno skrb za zdravje večkratno obrestuje in prispeva k blaginji prebivalstva.

Finska, ki Uniji predseduje dobre tri mesece, je na konferenci EHFG nedvoumno izpostavila svojo vizijo – ekonomijo blagostanja, s katero se odziva na politične, ekonomske in socialne izzive ter spodbuja (raz)umevanje, kako naložbe v dobro prebivalstva lahko povečajo produktivnost in spodbudijo gospodarsko rast.

Esko Aho, nekdanji predsednik finske vlade, pojasnjuje, da je izraz ekonomija blagostanja odraz (pravilnega) razumevanja odnosa med ekonomsko učinkovitostjo in enakostjo, dvema vidikoma, ki sta v resnici komplementarna, saj je s pravilnimi prijemi mogoče optimizirati oboje. Srebrna ekonomija pa je koncept, ki naj bi pomagal ohraniti funkcionalnost gospodarstva tudi takrat, ko ljudje živijo 100 let. Po njegovem prepričanju je to ključna sprememba, nujna glede na obračanje demografske piramide na glavo, kajti v tem pristopu se skrivajo velike poslovne priložnosti, ki pa jih številna podjetja še niso prepoznala, saj prisegajo na prijeme iz preteklosti. 

Finska, ki Uniji predseduje dobre tri mesece, je na konferenci EHFG nedvoumno izpostavila svojo vizijo – ekonomijo blagostanja, s katero se odziva na politične, ekonomske in socialne izzive ter spodbuja (raz)umevanje, kako naložbe v dobro prebivalstva lahko povečajo produktivnost in spodbudijo gospodarsko rast.

S tem pristopom vštric gre tudi srebrna ekonomija. S tem konceptom naj bi funkcionalnost gospodarstva ohranili tudi v sodobni družbi, v kateri ljudje živijo 100 let ...

»Starejši ljudje lahko družbi prispevajo še veliko, na različne načine – današnja tehnologija pa nam omogoča, da iskanje tovrstnih rešitev lahko prilagodimo vsakemu posamezniku. Po zaslugi celovite uporabe te tehnologije bosta srebrna ekonomija in srebrna družba lahko delovali bistveno učinkoviteje od današnje ureditve,« poudarja Esko Aho.

Ob tem dodaja, da bo v zdravstvu prišlo do podobnega fenomena kot v vseh drugih sektorjih, v katerih je moderna tehnologija spremenila pravila igre in privedla do tako imenovane komoditizacije. »Zdravstveno varstvo je danes biznis, ki veliko stane – v prihodnje pa bo prišlo do dramatičnih sprememb. Ko bo prišlo do maksimiziranja uporabe nove tehnologije, bomo po precej sprejemljivejših cenah dobili bistveno boljše storitve. Človeški faktor, ki je nepogrešljiv, bo v teh postopkih, seveda, še naprej prisoten, vendar bo njegova vloga spremenjena.«

Esko Aho, nekdanji finski premier: 

Zdravstveno varstvo je danes biznis, ki veliko stane – v prihodnje pa bo prišlo do dramatičnih sprememb. Ko bo prišlo do maksimiziranja uporabe nove tehnologije, bomo po precej sprejemljivejših cenah dobili bistveno boljše storitve.

Video izjavo smo posneli med konferenco EHFG.

V tem smislu tudi dr. Stephen Klasko z univerze Thomas Jefferson iz Filadelfije, ki je na mednarodni ravni poznan kot zagovornik in predlagatelj prelomnih sprememb v zdravstveni sferi, opozarja na izrazito zaostajanje zdravstva za vsemi drugimi industrijami – tudi ali predvsem zaradi številnih prezrtih priložnosti za izboljšave, ki ne zahtevajo veliko truda in denarja. 

»Če zdravnik zamudi, pacient to sprejme – v katerikoli drugi panogi pa je takšen odnos nesprejemljiv. Zakaj tega ne bi spremenili tudi v zdravstvu? Gre za osnovne, zdravorazumske stvari, za katere človek ne potrebuje 12-letnega izobraževanja, najsi gre za spremembe pri naročanju pacientov, za zagotavljanje zunajbolnišničnega zdravljenja ali za spremembe pri plačevanju zdravstvenih storitev,« poudarja Klasko.

Stephen Klasko

Dr. Stephen Klasko, univerza Thomas Jefferson, Filadelfija:

Če zdravnik zamudi, pacient to sprejme – v katerikoli drugi panogi pa je takšen odnos nesprejemljiv. Zakaj tega ne bi spremenili tudi v zdravstvu?

Gre za osnovne, zdravorazumske stvari, za katere človek ne potrebuje 12-letnega izobraževanja, najsi gre za spremembe pri naročanju pacientov, za zagotavljanje zunajbolnišničnega zdravljenja ali za spremembe pri plačevanju zdravstvenih storitev.

In kako se je na številne skupne iztočnice, od reševanja težav osnovnega zdravstva, zagotavljanja vzdržnosti zdravstvenega sistema, iskanja najbolj optimalnega načina financiranja pa do dolgotrajne oskrbe, teme, ki je pri nas izjemno pereča, odzval minister za zdravje Aleš Šabeder?

Po njegovi oceni je konferenca EHFG pomembna za pridobivanje novih izkušenj in izmenjavo mnenj, za seznanjanje z inovativnimi rešitvami v zdravstvenih sistemih drugih držav. »Ta konferenca je odlična priložnost za Slovenijo, da izzive in ukrepe, ki so v pripravi, predstavimo ter izmenjamo mnenja in izkušnje tudi na tem področju. Pod črto pa lahko povem, da znotraj evropskega prostora oziroma predstavnikov držav in institucij, ki so prisotne na tem forumu, ugotavljamo, da so izzivi pravzaprav povsod precej podobni.«

Ena izmed ključnih težav je osnovno zdravstvo, v katerem je, kot pravi minister za zdravje, treba najti recept za zagotavljanje stabilnosti, vzdržnosti in zadostnega števila zdravnikov. »Z mankom zdravnikov na primarni ravni se spopadajo povsod. O tem sem se pogovarjal tudi s predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije – WHO, ki vodijo večletno kampanjo v velikih državah, kot sta Avstrija in Nemčija, kjer želijo mlade zdravnike motivirati, da bi se zaposlili v osnovnem zdravstvu.«

Aleš Šabeder, minister za zdravje:

Z mankom zdravnikov na primarni ravni se spopadajo povsod. O tem sem se pogovarjal tudi s predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije – WHO, ki vodijo večletno kampanjo v velikih državah, kot sta Avstrija in Nemčija, kjer želijo mlade zdravnike motivirati, da bi se zaposlili v osnovnem zdravstvu.

Sicer pa je trenutno, kot dodaja Šabeder, »velika tema – ne le pri nas, tudi drugod – dolgotrajna oskrba. Tudi večje in bogatejše države tega področja še nimajo urejenega. Pogovarjal sem se s kolegi iz Nemčije, ki pravijo, da se je pravzaprav celotni projekt ustavil pri – ne boste verjeli – financah. Prisluhnili smo zelo transparentnim ugotovitvam glede učinkovanja preventivnih ukrepov in aktivnosti v zdravstvenem sistemu na Finskem, kjer so izračunali konkretne prihranke na račun preventivnih programov, ki pa jih tudi v Sloveniji dokaj uspešno izvajamo.«

Kaj pa izzivi na področju srebrne ekonomije, bomo tudi v Sloveniji šli v to smer? Pri nas za zdaj še vedno čakamo na zakon o dolgotrajni oskrbi, težav v praksi je veliko ...

Kaj pa izzivi na področju srebrne ekonomije, bomo tudi v Sloveniji šli v to smer? Pri nas za zdaj še vedno čakamo na zakon o dolgotrajni oskrbi, težav v praksi je veliko ...

 

Kot je za Zdravstveniportal.si povedal minister Aleš Šabeder, je zakon še vedno v pripravi, »imamo pa tudi kar nekaj odprtih tem glede sodelovanja med posameznimi ministrstvi, tako da se v zvezi z razdelitvijo področij pravkar pogovarjamo z ministrstvom za delo. Ostaja nekaj pomembnih vprašanj, na katera še ni pravih odgovorov – dodelati in doreči pa bo treba tudi sistem financiranja dolgotrajne oskrbe, za katerega intenzivno pripravljamo rešitve skupaj z ministrstvom za finance. Izzivov je torej še kar nekaj, časovnica pa je kratka, zato pričakujem, da bomo letos oziroma najkasneje v začetku prihodnjega leta imeli na mizi predlog zakona, ki bo vzdržen in ki bo tudi sistemsko urejal to pomembno področje.« 

Zakon o dolgotrajni oskrbi še brez pravih rešitev

Dodelati in doreči bo treba tudi sistem financiranja dolgotrajne oskrbe, za katerega intenzivno pripravljamo rešitve skupaj z ministrstvom za finance. Izzivov je torej še kar nekaj, časovnica pa je kratka, zato pričakujem, da bomo letos oziroma najkasneje v začetku prihodnjega leta imeli na mizi predlog zakona, ki bo vzdržen in ki bo tudi sistemsko urejal to pomembno področje.

Več o tem v zgornjem video pogovoru z ministrom za zdravje Alešem Šabedrom, ki smo ga posneli v sklopu evropskega zdravstvenega foruma v Bad Hofgasteinu.

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.

 



Kako zagotoviti dostopnost (finančno) nedostopnih zdravil?

Nova (biološka, tarčna) zdravila so vse dražja in posledično tudi vedno teže dostopna, kajti zdravstvene blagajne niso vreče brez dna in zdravstveni sistemi so posledično pred težkimi preizkušnjami, oboleli pa v negotovosti.

Pri nas se je v zadnjem času to potrdilo v primeru dečka Krisa, ki ima redko dedno mišično-žilno bolezen, spinalno mišično atrofijo. Vsa Slovenija je zbirala denar za zdravilo z astronomsko ceno, saj en sam odmerek, ki zadošča za ozdravitev, stane 2,3 milijona evrov. Zdravilo so v ZDA registrirali letos spomladi, v EU oziroma pri nas pa bo dostopno šele prihodnje leto, vendar dečkovi starši na to ne morejo čakati, saj bi bilo za malčka v tem primeru ukrepanje prepozno.

Christopher Fearne, zdravstveni minister Malte, je na konferenci v Gasteinu ob (podobnih) primerih izjemno visokih cen novih inovativnih zdravil, zlasti tako imenovanih zdravil sirot, opozoril, da »farmacevtska industrija vedno zatrjuje, da je ponudila najboljšo možno ceno – nikoli pa ne pove, kakšna je cena za isto zdravilo v drugih državah. Razlike so tudi sedemkratne, pri čemer ne govorim o zdravilih, ki stanejo nekaj evrov ali nekaj deset evrov, ampak več deset tisoč ali sto tisoč evrov. In tu se odpira vprašanje vzdržnosti zdravstvenih sistemov in dostopnosti do zdravljenja, zato je v pripravi dogovor med državami, da bodo začele izmenjevati podatke o cenah zdravil.«

Ob tem je Fearne postavil retorično vprašanje: »Zakaj za zdravilo, ki nekje stane 50.000, drugje pa, na primer, 100.000 evrov, ne bi vse države plačevale enake, torej nižje cene? Navsezadnje farmacevtska industrija s tem ne bi izgubila nič, le dobički bi bili nižji – dostopnost do zdravil pa bi bila bistveno boljša.«

In kaj o tovrstnem (skupnem) pritisku na farmacevtsko industrijo, ki se mu pridružuje tudi Slovenija, meni minister za zdravje Aleš Šabeder? »Kako zagotoviti vzdržen model, ki bo zmogel financirati tudi tako drage terapije? Vemo, da določena zdravila tudi za desetkrat podaljšajo življenjsko dobo obolelega, zato je pomembno, da država zagotovi taka zdravila – in zato je takšna pobuda tako pomembna. Farmacija se preprosto mora zavedati, da države ne bodo zlahka zagotavljale denarja za tako draga zdravila.«

In kako minister v tem kontekstu pojasnjuje zadnji aktualni primer, zbiranje denarja za zdravilo za malega Krisa? »To zdravilo še ni na trgu, ne v Sloveniji ne v EU, zato zdravstvena blagajna glede na veljavno regulativo uporabe tega zdravila ni mogla financirati.«

Infografika

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.