Javno zdravstvo na Slovenskem že dolgo ni in ne more biti več takšno, kakršnega obljublja zakonodaja. To se bo, kot je že dolgo jasno, lahko spremenilo šele, če bo politika v dobro zdravja slehernika v Sloveniji začela razmišljati in ukrepati usklajeno, brez strankarsko narekovanih delitev, v duhu skrbi za skupni boljši jutri slovenstva. In danes (ponovno) sprejeta deklaracija zdravniške zbornice za izhod iz krize javnega zdravstva je zagotovo dober lakmusov papir, ki bo hitro pokazal, kako iskrene so politične obljube in napovedi o prednostnem reševanju zdravstva.

»Pričakujemo uravnotežen vpliv na odločevalce pri pripravi izhoda iz krize našega zdravstva – z našo moralno-etično, strokovno, civilno-pravno in kazensko odgovornostjo. Pričakujemo, da je politika iskreno in aktivno zainteresirana za naše poglede in nasvete pri reformnih procesih,« je zapisano v deklaraciji. V njej zdravniki tiste, ki jih nameravajo s tem dokumentom nagovoriti, spominjajo in opominjajo, da so njihove aktivnosti pri opravljanju poklica, ki so mu posvetili svoja življenja, usmerjene v zagotavljanje kakovostnega dela, ki je v interesu njihovih bolnikov.

»Imamo znanje in izkušnje,« poudarjajo, pri čemer želijo spomniti, da so v številnih členih zakonodaje na področju zdravstva – zakon o zdravniški službi, zakon o pacientovih pravicah, zakon o zdravstveni dejavnosti, zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju –, ki so jim jo »predpisali« drugi odločevalci, v resnici povzeti poudarki tako iz Hipokratove prisege kot iz kodeksa, ki pa si ju zdravniki »predpisujejo« in pri svojem delu ta načela udejanjajo sami.

Ker slovensko zdravništvo ne želi ostati nemočen partner, izločen iz dogovarjanj o ključnih spremembah in nujnih izboljšavah v zdravstveni sferi, so se odločili privzeti aktivno vlogo, ki jim je sicer v uradno veljavnih dokumentih obljubljena, vendar je že dolgo povsem prezrta. Navsezadnje pa hočejo ostati tudi odvetniki pravic pacientov, kajti »niti eden od zakonov, ki so trenutno v postopku priprave za obravnavo ali v obravnavi, ne odpravlja vzrokov za krizo v zdravstvu.«

Po omenjeni deklaraciji je ključni problem slovenskega javnega zdravstva finančna podhranjenost, ob neustreznem upravljanju javno-zdravstvenega sistema pa se negativni učinki še potencirajo. »Slabšanje dostopnosti do javnega zdravstva prek dolgih čakalnih dob je edina privatizacija zdravstva v pravem pomenu besede, saj povečuje potrebo državljanov po plačevanju zdravstvenih storitev iz žepa,« opozarja zdravniška zbornica.

Da bi končno odpravili anomalije, ki poslabšujejo dostopnost, kakovost in varnost v delovanju zdravstva, predlagajo takojšnje sprejetje štirih ukrepov, vzporedno in srednjeročno pa naj bi izvedli »reformo v obliki priprave nove zakonodaje po področjih, katerih prioriteta logično sledi problemom kot glavnim vzrokom za krizo javnega zdravstva«.

Vzporedno pa naj bi se odvijala reforma zdravstvenega sistema – s sprejetjem novih zakonov, ne zgolj s popravljanjem starih. Zdravniki tako na področju financiranja javnega zdravstva predlagajo in pričakujejo nov zakon o zdravstvenem zavarovanju; za upravljanje sistema javnega zdravstva naj bi poskrbel nov zakon o zdravstveni dejavnosti s poudarkom na pravicah bolnikov; za področje javnega zdravja pa bi bilo treba sprejeti nov zakon o zdravstvenem varstvu. 

Kar se tiče zakona o zdravniški službi, je ta po mnenju zdravnikov ustrezno umeščen v zdravstveno zakonodajo, saj samostojni zdravstveni poklic regulira v skladu z evropsko zakonodajo. Ta med samostojne poklice v zdravstvu poleg zdravnikov in zobozdravnikov umešča tudi medicinske sestre, farmacevte, fizioterapevte, delovne terapevte in babice. Tudi ti poklici potrebujejo ustrezno zakonodajo, še zlasti glede prenašanja strokovnih pooblastil med poklici, je še zapisano v deklaraciji, ki jo bo zdravniška zbornica naslovila na vlado in ministra za zdravje oziroma na vse, ki so in bodo vpeti v odločanje o usodi zdravstva in s tem tudi zdravja slovenskega prebivalstva.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.