Strokovno delo, ki ga kot specialistka ginekologije in porodništva opravlja v Splošni bolnišnici Novo mesto, ima Hatije Ismaili resnično rada – in to se odraža tudi v odzivu pacientk, ki so ji pred letom dni z glasovanjem nadele naziv »moja ginekologinja«. Na sinočnji podelitvi novih nazivov Moj zdravnik, pridobljenih v sklopu zdaj že tradicionalne akcije revije Viva, je Hatije Ismaili »lento« sicer predala naslednici, a predanost kakovostnemu delu ostaja. V pogovoru za zdravstveni portal sva se dotaknili aktualnih vprašanj, povezanih z razvojem stroke, dosežkov in izzivov, predvsem tistih, do katerih prihaja na račun epidemije.

Kateri so glavni izzivi na področju porodništva in ginekologije v času, ko se sodobna civilizacija ne spopada le s pandemijo, ampak tudi s sindemijo, ki bo na prenekaterem področju medicine poslabšala bolezensko sliko slovenstva?

Ves svet se ukvarja s tem, kako obvladati delovanje zdravstva v času pandemije. Ne smemo namreč dovoliti, da nam skupine oziroma posamezniki z večjim tveganjem »uidejo«, delovanje zdravstva ne sme biti okrnjeno do te mere, da ne bomo mogli obvladovati tudi drugih bolezni. Zato so tako zelo smiselni vsi zaščitni pa tudi zdravstveni in organizacijski ukrepi, ki pripomorejo k boljšemu obvladovanju težav v času pandemije.

Kako po strokovni, etični in deontološki plati občutite stiske pacientk, ki so prisiljene predolgo čakati na preiskave, diagnostiko, na zdravljenje? Je ta problem v porodništvu in ginekologiji kaj manjši kot v drugih vejah medicine?

Lahko rečem, da je ta problem v ginekologiji in porodništvu v resnici manjši kot v nekaterih drugih strokah, kajti nosečnosti in porodov ne moremo zamakniti, pregledov ne moremo odložiti za daljši čas. Obravnava se mora odvijati nemoteno, ukrepanje mora biti pravočasno – in to se je v resnici odvijalo tekoče, po vseh porodnišnicah po Sloveniji.

Pri ginekoloških težavah, kjer smo opravili triažo, daljših čakalnih vrst ni. Prav tako ni bilo pomembnejših izpadov pri postopkih zdravljenja, kar velja tudi za onkološke in druge diagnoze.

Da vas imajo pacientke rade, so pred natanko letom dni potrdile s poimenovanjem za »naj ginekologinjo«, kar je pohvala in obenem obveza, zaveza za naprej. Kako radi imate svoje delo, ki je očitno zaznamovano s predanostjo in z altruizmom, kaj vam predstavlja največji izziv?

Svoje delo sem sprejela kot svoje življenje – in pacientke mi pomenijo vse. Posvetila sem se jim, kolikor je bilo le mogoče – časovno, z znanjem in s prijaznostjo. To so najverjetneje opazile tudi pacientke in me počastile s tem nazivom, za kar sem jim hvaležna.

Da bi ta častni naziv lahko obdržala tudi v prihodnje, je velik izziv – izziv, da se trudim še naprej, da popravim tisto, kar je pomanjkljivo, da se še bolj izkažem in da častno delam naprej.

Kje smo na področju ginekologije in porodništva v primerjavi z najrazvitejšimi državami? Že dolgo dosegamo zavidljive rezultate na račun nizke perinatalne umrljivosti, kako pa je pri drugih kazalnikih? Kje se skrivajo največji izzivi?

V Sloveniji se porodništvo in ginekologija odvijata v skladu z evropskimi smernicami, pri čemer držimo korak z razvitimi državami v Evropi in po svetu. To smo dokazali in dokazujemo tudi z rezultati – nizko perinatalno umrljivostjo, denimo, pa tudi z uporabo napredne operativne tehnologije v bolnišnicah, pri čemer znanje osvežujemo na številnih izobraževanjih in delavnicah, kjer smo vedno primerljivi z evropskimi državami.

Pri nabavi nekaterih instrumentov ali naprav sicer prihaja do manjših finančnih težav, vendar gre za problem, ki je obvladljiv.

In zanesljivo stopamo po poti vedno manj invazivnih posegov ter pacientom vse bolj prijaznega načina zdravljenja, ki je po strokovni plati kakovostno in varno, kajne?

Vsekakor. To vam lahko zagotovim na podlagi osebnih izkušenj, saj v naši bolnišnici izvajam tudi operativne, manj invazivne, endoskopske posege, kjer so ležalne dobe kratke, okrevanje pacientk pa je v primerjavi s klasičnimi kirurškimi posegi hitrejše, zapletov pa je manj. Lahko rečem, da gre za obojestransko zadovoljstvo, tako pacientk kot osebja.

Kakšen bo po vaši oceni vpliv pandemije in predrugačenega načina dela v zdravstvu na obvladovanje drugih bolezni?

Na nekaterih področjih, v določenih strokah, kjer so čakalne vrste že sicer daljše, bo to verjetno opazno. K sreči bodo v ginekologiji in porodništvu posledice manjše. 

Sem pa prepričana, da strokovno osebje na vseh področjih intenzivno poskuša čim bolj skrajšati čakalne dobe, tudi s popoldanskim, nadurnim delom. Toda tudi zdravniki smo samo ljudje in ne moremo obvladati vsega istočasno. Delamo ogromno – in poskušamo narediti vse, da zaradi epidemije ne bo še večjih težav in hudih posledic.

Okviri slovenskega zdravstva so zastareli, preprosto ne ustrezajo več aktualni patologiji, niti ne sledijo možnostim, ki so na voljo v razvitem svetu. Kaj bi popravili, izboljšali, spremenili? Ste zagovornica celovite reforme ali ocenjujete, da bi zadostovali že manjši sistemski posegi?

Za to področje so bolj kompetentni drugi. Lahko pa rečem, da si pri nas vedno prizadevamo za ureditev področij, kjer primanjkuje kadra ali tehnologije; če ne gre drugače, pošljemo paciente na zdravljenje v tujino ali pa tuje zdravnike povabimo v našo državo, da perečo situacijo spremenimo v čim bolj obvladljivo. 

V tem smislu sem se želela navezati na vašo stroko. V bistvu me zanima, kako ne le kadrovski manko, ampak tudi logistične pomanjkljivosti vplivajo na kakovost in varnost zdravljenja?

Če oziroma ko pride do pomanjkanja kadra, se vrtimo v začaranem krogu, kajti usklajevanje je oteženo, urejanje logistike onemogočeno. Že nekaj let smo, po odprtju še ene medicinske fakultete v Mariboru, poskušali povečati priliv strokovnega kadra, toda študij je dolg, izobraževanje zdravnika in specializacija trajata dolga leta, zahtevata veliko požrtvovalnosti. Zdravnikov z izkušnjami ne dobimo zlahka; v pomoč je, vsaj delno, pridobitev kolegov iz tujine. Upajmo, da se bo sčasoma ta kadrovski primanjkljaj zmanjšal, vendar bo na to najverjetneje treba čakati še nekaj let.

In zdaj se ozriva še na vaše strokovno področje. Kateri zdravstveni problemi so najpogostejši, katere diagnoze, pa naj govoriva o raku materničnega vratu, raku dojk, raku jajčnikov ali o, denimo, urinski inkontinenci, morda še vedno postavljene prepozno? 

Področje moje specializacije je sicer urinska inkontinenca, vendar želim izpostaviti tudi raka materničnega vratu, ki je pri nas v izrazitem upadu, ker ženske hodijo na redne ginekološke preglede v sklopu državnega presejalnega programa Zora, kjer je odzivnost oziroma »pokritost« več kot 70-odstotna, kar je zelo primerljivo z najrazvitejšimi državami v Evropi. Podobno je tudi pri programu Dora, ki je namenjen preprečevanju in zgodnjemu odkrivanju raka dojke. Za raka jajčnikov sicer presejalnega programa nimamo, vendar se po zaslugi rednih ginekoloških pregledov število teh rakov v zadnjem desetletju ni zvišalo.

Inkontinenca pa je, po drugi strani, pogosta težava, ki ne ogroža zdravja, je pa zelo nadležna in pogosta zlasti pri ženskah v perimenopavzalnem obdobju oziroma v obdobju menopavze. Še pred nekaj leti je bila to tabu tema, o kateri se je malo govorilo. Po zaslugi ozaveščanja – v medijih, pri osebnih zdravnikih in pri ginekologih – je danes o tej težavi znanega več. Zdravljenje se odvija nemoteno, pa naj gre za zdravljenje z zdravili ali za kirurško zdravljenje. Lahko rečem, da je ženskam v veliko pomoč, ker te težave, ki so zelo moteče, znamo obvladati.

Se vam zdi, da sta se v duhu današnjega časa, prežetega z ukrepi zaradi epidemije novega koronavirusa, zaupnost in zaupanje v odnosu med bolnikom in pacientom spremenila – in če, kako? Morda primer iz lastne klinične prakse ali iz bolnišnice, v kateri delate ... 

To vprašanje boste najverjetneje morali zastaviti tudi pacientom ... Pri nas je delo v porodnišnicah in ginekologiji potekalo dokaj nemoteno – in tako je tudi zdaj. Morda je bilo več telefonskih klicev, več pisanja e-sporočil ... Poskušali smo narediti vse, da ne bi prekinili te niti, ki z zaupanjem povezuje paciente in zdravnike. Morda so se razmere za kanček poslabšale, vendar mislim, da večjih odstopanj vendarle ni.

Kar se tiče skupnih prizadevanj za zaustavitev epidemije, pa lahko rečem le, da sem kot zdravnica zagovornica cepljenja proti COVID. Cepila sem se med prvimi, 27. decembra lani – in se kasneje nisem okužila; nekateri moji kolegi pa so se okužili s koronavirusom SARS-CoV-2, nakar so se tudi oni odločili za zaščito s cepljenjem. Tudi v družini smo se cepili vsi. Mislim, da je to edina pot v pandemiji, po zaslugi katere lahko olajšamo delo zdravstvenega osebja in omogočimo socialno življenje. Očitno je, da so kljub velikemu obsegu antipropagande na račun cepljenja ljudje zdaj vendarle dovolj ozaveščeni in vedo, da je to edina prava pot.

Celotni video pogovor:

Portret Hatije Ismaili: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.