Kaj nam bo torej prinesla jesen? Vsi si želimo, da bi bilo življenje čim manj okrnjeno, najsi je govora o delovnih okoljih in izobraževalnih ustanovah, ki nam omogočajo rast in razvoj, o prostočasnih dejavnostih, ki nam bogatijo duha, ali o zdravstvu, ki bi moralo zagotavljati, da diagnostika in zdravljenje drugih bolezni ne bosta ponovno pristala na stranskem tiru. A napovedi niso rožnate. Na račun preslabe precepljenosti bo breme bolezni COVID-19 v tem valu bistveno večje kot v zadnjem letu in pol, ko so v bolnišnicah zdravili 18.000 COVID bolnikov; v delta valu naj bi se ta številka skorajda podvojila, strokovnega kadra pa je vedno manj. Medicinske sestre in zdravniki odhajajo iz okolja, v katerem ljudje umirajo tudi zato, ker vse preveč Slovencev noče verjeti stroki in ne želi, ne zmore ali ne zna prevzeti lastne odgovornosti za zaustavitev širjenja bolezni COVID. 

Posledice ne bodo enostavne, za nikogar med nami. Veliko pove že podatek, po katerem so v posameznih kirurških strokah v zadnjih dveh mesecih ugotovili, da je pri vse več onkoloških bolnikih, ki potrebujejo operativno zdravljenje, bolezen v bolj napredovali obliki kot pred epidemijo. Takrat je bila pri novoodkritih rakih bolezen pogosteje v začetni fazi, brez metastaz. In onkologija, žal, ni edina veja medicine, v kateri se bo zdravstvena slika Slovencev močno poslabšala.

Kot poudarja prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva, so zdravstveni sistemi povsod po svetu v težavah, v katere jih je pahnila pandemija. Noben namreč ni zasnovan tako, da bi imel dovolj rezervnih zmogljivosti, s katerimi bi bil kos prilivu bolnikov ob izbruhu pandemije, s kakršno se svet sooča danes, medtem ko so mu bile pred tem tovrstne izkušnje prihranjene eno celo stoletje.

Ob tem se dr. Komadina retorično sprašuje, ali nas bodo res šele napake naučile, kaj je v resnici najbolj učinkovito in najbolj varno, pri čemer potegne vzporednico z ukrepi, ki so jih v preteklosti mnogi prav tako odklanjali kot nekaj povsem nesprejemljivega, danes pa so samoumevni – pa naj gre za obvezno uporabo varnostnega pasu med vožnjo ali za z zakonodajo zahtevano vožnjo v treznem stanju.

Bodo šole tokrat lahko ostale odprte?

Število okužb z delta različico je že začelo strmo naraščati – prav zdaj, ko se začenja novo šolsko leto in šole spet odpirajo vrata. Toda kako dolgo bodo izobraževalne ustanove, če se tudi tokrat uresniči najslabši možni scenarij, sploh lahko ostale odprte? 

»Vsi lahko prispevamo k temu, da zajezimo epidemijo in preprečimo mnogoštevilne smrti, ki jih bilo že doslej preveč. Zato želimo v imenu medicinske stroke prestaviti ugotovitve številnih študij, ki potrjujejo, da imamo v rokah učinkovita orodja – poleg standardnih zaščitnih ukrepov je to predvsem cepljenje. Žal pa se predvsem na spletu pojavljajo številna lažna sporočila, ki zavajajo ljudi, zato je pri nas uspešnost preventivnih ukrepov na dokaj nizki ravni. Smo med najslabšimi v Evropi glede cepljenja,« poudarja predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš. Nezmožnost prevzemanja odgovornosti za varnost otrok, ki se kaže tudi med pedagoškim kadrom, se mu zdi absolutno nesprejemljiva.

Nujno je izboljšanje splošne informiranosti

»V Sloveniji cepljenje napreduje precej počasneje kot v drugih evropskih državah. Povsod so posamezniki, ki cepljenju izrecno nasprotujejo in k temu spodbujajo tudi druge ljudi; postavlja pa se vprašanje, zakaj je v Sloveniji v primerjavi s številnimi drugimi razvitimi državami več ljudi, ki takim nasprotovalcem verjamejo,« se sprašuje predsednica Zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojana Beović, pri čemer opozarja na nujnost dobre osnovne izobraženosti in splošne informiranosti, ki bi ji pri nas po njeni oceni morali dati boljši temelj že v sklopu osnovnošolskega kurikula.

»V naših šolah je premalo poudarka na osnovnih življenjskih veščinah, med katere spada tudi ohranjanje lastnega zdravja, preprečevanje prenosa kužnih bolezni ter poznavanje pomena cepljenja in njegovega učinkovanja. Kaj narediti v kratkem času, da se bo to stanje izboljšalo? Z informiranostjo. Ljudje morajo vedeti in razumeti, kako cepljenje deluje, zakaj je zaščitno, kakšni so podatki o njegovi učinkovitosti in o varnosti – in informiran posameznik potem ne bo tako zlahka verjel proticepilskim idejam. To so vsebine, ki bi jih bilo nujno treba obravnavati na vseh ravneh izobraževanja,« meni dr. Beovićeva.

Kako bomo preživeli jesenski in zimski val, je po njenem prepričanju zelo odvisno od tega, kako bomo ukrepali. »Cepljenje je neprimerljivo varnejše od neposrednega izpostavljanja virusu in zbolevanja. Glede na število doslej cepljenih po vsem svetu in številne raziskave, ki se odvijajo, smo lahko zelo prepričani v varnost tovrstne zaščite – po drugi strani pa poznamo bolezen, ki ni nevarna le v akutni fazi, ampak tudi zaradi številnih zapletov, ki se kažejo bodisi kot huda oblika bolezni COVID bodisi kot tako imenovani dolgi COVID, ki se pojavlja tudi pri manj nevarnih okužbah. V obeh primerih gre za veliko zdravstveno breme, tako za posameznika kot za družbo.«

Inventura zaupanja v učinkovitost in varnost cepljenja

»Države, ki so pri cepljenju zelo uspešne – tak primer je Izrael –, imajo cepilne ekipe povsod, kjer se ljudje zbirajo – ves čas, tudi ponoči. Cepljenje mora biti enostavno dostopno. Tudi v Sloveniji se trudimo z mobilnimi enotami. Dostopnost cepljenja se, denimo, v podjetjih prekriva tudi z zagotavljanjem zdravega delovnega okolja, zato morajo tovrstno zaščito spodbujati tudi vodstva podjetij. Če to iz kakršnegakoli razloga trenutno ni mogoče – dolgoročno prav gotovo je, v večini primerov –, pa lahko uporabljamo drugo sodobno metodo, ki je lani še nismo imeli, to je hitro testiranje. Pri tem pa je zelo pomembno dovolj pogosto izvajanje, na 48 ur, kajti tako lahko nekoga, ki je v fazi inkubacije in bo zbolel, v resnici 'ujamemo' v tistem trenutku, ko je izločanje virusa največje,« poudarja prof. dr. Bojana Beović.

In kakšna je v Sloveniji precepljenost zdravnikov? Zdravniška zbornica je v minulem tednu zbrala podatke za slovenske bolnišnice, ki jih objavljamo v spodnji tabeli. Precepljenost je 100-odstotna v eni sami bolnišnici (Topolšica). Povprečni delež precepljenosti zdravnikov (89,4 odstotka) presegajo še v celjski splošni bolnišnici, v Murski Soboti, Brežicah in v Slovenj Gradcu, v Trbovljah, na onkološkem inštitutu ter v mariborskem UKC.

V Sloveniji je sicer trenutno polno cepljena slaba polovica polnoletnega prebivalstva (49,8 odstotka), kar nas primerjalno umešča na evropski rep; slabše od nas so le Slovaška, Hrvaška, Latvija, Romunija in Bolgarija. Najbolje so za zaščito s cepljenjem poskrbeli na Malti (90,3-odstotna precepljenost), na Irskem, Danskem, v Belgiji in na Portugalskem.

Obvezno cepljenje za starejše od 50 let?

In kako je z morebitno uvedbo obveznega cepljenja za del prebivalstva, o čemer v medicinskih krogih že nekaj časa razpravljajo? 

Tudi po besedah predsednice zdravniške zbornice se »v zdravniških krogih vse intenzivneje odvija razprava, ali glede na kritičnost situacije vendarle ne bi bilo pametno predlagati, da se uvede splošno obvezno cepljenje proti COVID-19. Ocenjujemo, da je med prebivalci, starejšimi od 50 let, še 300.000 takih, ki niso zaščiteni. In če pogledamo, kakšna je stopnja hospitalizacije pri tem delu prebivalstva, ki ima bistveno večje tveganje za težjo obliko prebolevanja bolezni in za zdravljenje v bolnišnici, lahko računamo, da bomo v naslednji sezoni morali v bolnišnici obravnavati 30.000 bolnikov s COVID-19. Doslej smo z velikimi napori obravnavali skupno 18.000 pacientov s to boleznijo. To razmerje pa bo lahko še večje, če upoštevamo še posameznike, ki bodo zboleli kljub cepljenju, ter tiste v mlajših starostnih skupinah. Tveganje, da se nam zgodi nekaj takega, je zelo veliko.«

Po prepričanju prof. dr. Bojane Beović je v aktualni pandemiji zaščita s cepljenjem »korak, ki smo ga odrasli dolžni narediti, da bi zaščitili otroke«. 

Zdravstvo pred izjemnim izzivom, medicinske sestre pa še kar odhajajo ...

V času, v katerem se iz dneva v dan zbirajo dokazi, da cepljenje varuje pred COVID-19 oziroma pred prebolevanjem te bolezni v najtežji obliki, medtem ko necepljenost najbolj ogroža prav necepljene, velja poskrbeti za varnost vseh in vsakogar. Toda zdravstvu samemu to ne bo uspelo, če vemo, kako resna je kadrovska kriza v tej sferi družbe in kako globoke korenine ima; od januarja do danes pa je iz bolnišnic odšlo še skoraj deset odstotkov medicinskih sester. Odhajajo tudi zdravniki ... Bolezni pa ni nič manj. Nasprotno.

Trenutno je strokovna svetovalna skupina za obvladovanje epidemije že pripravila scenarij, v sklopu katerega se bodo tokrat v zdravljenje COVID bolnikov kaskadno vključevale vse bolnišnice. Po zdajšnjem predlogu se bo zelena luč za zapiranje javnega življenja prižgala, ko bo 300 bolnikov potrebovalo zdravljenje v enotah intenzivne terapije.

In kako bodo tako povečanim obremenitvam kos zaposleni v zdravstvu? Težko. Zato so tudi po seji koordinacije zdravniških organizacij vodstveni predstavniki glavnih stanovskih asociacij opozorili na izjemno resnost stanja v zdravstvu – zaradi slabih delovnih pogojev in zavoljo odhajanja strokovnega kadra. 

Problem ni nov, ni ga povzročila epidemija, je pa dodatno izpostavila ahilovo peto, ki delovanje zdravstva slabi že dolga leta, zdaj pa smo v Sloveniji po besedah Igorja Dovnika, ki omenjeno koordinacijo vodi, blizu tega, da se sistem preprosto ne bo več zmogel odzivati na potrebe prebivalstva. Zato naj bi predloge za reševanje krize v zdravstvu, ki se le še poglablja, v kratkem naslovili tako na resorno ministrstvo kot na vlado, ureditev razmer pa pričakujejo v precej optimistično uokvirjenem časovnem oknu – mesecu dni.

Portreti: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock; fotografija UKC Maribor: STA

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.