Čeprav se morda zdi, da sta podhranjenost in debelost nepovezljivi težavi, v resnici ni tako. Tudi debel človek je lahko podhranjen – in ker je debelost kronična bolezen, prejkoslej povezana tudi z drugimi kroničnimi obolenji, lahko podhranjenost usodno vpliva na rezultate zdravljenja. Zato je, kot že dolga leta opozarja doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, vloga strokovnjakov s področja klinične prehrane tako zelo pomembna. Problem pa je, ker je teh strokovnjakov pri nas bistveno premalo – a stvari se bodo, kot kaže, vendarle spremenile. Končno je tudi klinična prehrana dobila mesto v študiju medicine, za zdaj še(le) v sklopu izbirnih predmetov.

»Človek je podhranjen, ko nima primerne količine energije oziroma posameznih mikro ali makro hranil – glede na telesno sestavo, telesno pripravljenost, starost in bolezensko stanje. Zato je lahko podhranjen tudi nekdo, ki je debel – in pri prizadevanjih za izboljšanje telesne sestave mu moramo pomagati celovito in sistematično, z ukrepi, ki pripomorejo k izgubi čim več maščobnega tkiva in čim manj mišične mase,« opozarja zdravnica, za katero bi lahko rekli, da je vzor tega, za kar si prizadeva. 

V skrbi za boljše zdravje slovenstva je namreč Nada Rotovnik Kozjek, zdravnica in športnica, triatlonka in specialistka anesteziologije, terapije bolečine, intenzivne in perioperativne medicine, ustanoviteljica in dolgoletna vodja enote za klinično prehrano na onkološkem inštitutu ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, v Sloveniji pripomogla k tektonskim premikom na tem področju.

V tem kontekstu velja vedno znova poudariti, da podhranjenost ni zanemarljiv problem, saj načenja vse telesne sisteme, tako kondicijo kot imunski sistem, poleg tega pa povzroča tudi čustvene in kognitivne težave – zato je nujna vzpostavitev sistema klinične prehrane tudi v osnovnem zdravstvu, o čemer smo že podrobneje pisali. V bolnišnicah namreč danes odkrijejo le vrh tovrstne problemske ledene gore, zato so spremembe nujne. 

»Posledično bo v bolnišnice prihajalo manj podhranjenih (kroničnih) bolnikov, pri tistih, ki bodo potrebovali našo pomoč, pa bomo njihova bolezenska stanja lahko bistveno učinkoviteje obravnavali in zdravili,« poudarja Nada Rotovnik Kozjek. Na tem področju izstopajo predvsem bolniki z rakom, pri katerih uspešno obvladovanje podhranjenosti izrazito vpliva na uspeh zdravljenja. 

»Kljub temu, da imamo danes na voljo vse boljša in boljša zdravila, s katerimi lahko pomagamo onkološkim bolnikom, še vedno velja, da je treba s pomočjo pravilne prehrane najprej okrepiti njihovo imunsko stanje – šele potem lahko v boj z boleznijo pošljemo zdravila,« pojasnjuje zdravnica onkološkega inštituta, ki je o še vedno pretežno neprepoznanih razsežnostih problema podhranjenosti za Zdravstveniportal.si podrobneje spregovorila v intervjuju.

Zdrava prehrana je vse prej kot enoznačen pojem, saj pri tem, ali govorimo o prehrani, ki naj bi jo užival zagrizeni športnik, nekdo, pri katerem prevladuje sedeči življenjski slog ali bolnik, obstaja velika razlika.

Drži. Prehranske strategije za vse te skupine – telesno aktivnih, sedečih ali bolnih – morajo biti različne. Vsak organizem potrebuje osnovno količino energije in posameznih hranil – za telesno aktivnost pa morajo biti vnosi prilagojeni, kajti takrat je črevo pogosto v stresu in se obnaša tako kot pri bolnikih, ki imajo težave s črevesjem. Če takrat ne pokrijemo energijskih in hranilnih potreb, telesu ne omogočimo zdravega odziva na telesno aktivnost, zato se lahko začnejo hormonski in drugi presnovni problemi.

Za nekoga, ki veliko sedi, pa je prehrano treba urediti tako, da je zanj tako hranilno kot količinsko primerna. Tu se poraja resen problem, tudi glede na starost, saj prihaja do precejšnjih razlik glede prehranskih potreb.

Prehransko področje je prežeto s številnimi praksami, priporočili, nasveti, pa tudi ali predvsem z množico »strokovnjakov«, ki povzročajo resno škodo. Lahko izpostavite kakšen konkreten primer?

Takih primerov je veliko, z njimi se klinične dietetičarke v naši prehranski posvetovalnici srečujejo oziroma srečujemo vsak dan. Ključni problem je, ker ljudje nekritično jemljejo prehranska dopolnila, temu pa se pridružujejo še diete.

V zadnjem času so, denimo, moderne tako imenovane ketogene diete, ki so izjemne stresne za organizem. Med tako dieto je stalno zvišan hormon kortizol, ki natančno kaže, da gre za boj za preživetje. In ti ljudje praviloma slejkoprej pridejo k nam na zdravstveno obravnavo – zato, ker se jim pojavijo zdravstveni problemi.

Kako zdrava oziroma nezdrava je torej ketogena dieta?

Po strokovnih izhodiščih je to dieta; to pomeni, da je z vidika izhodišč zdravega prehranjevanja nezdrava. 

Seveda pa obstajajo določene indikacije (ki tudi niso absolutne) za uporabe ketonske diete v refraktarnih stanjih zdravljenja epilepsije, zlasti pri otrocih. 

Za »zdravljenje« nekoga, ki je sicer zdrav ali pa ima probleme zgolj s prekomerno telesno težo, pa je to le še ena izmed diet, ki močno posega v njegovo presnovo, vzbuja stresne odzive ... Zagotovo pa to ni terapija debelosti, kajti debelost je bolezen, ki jo je treba zdraviti v skladu z načeli zdravljenja kroničnih obolenj.

Na splošno lahko rečemo, da je Slovenija v skrbi za ustrezno klinično prehrano naredila velik korak naprej. Kakšni so obeti za umestitev tovrstnih prizadevanj v sistem – tako v smislu kliničnih poti kot pri udejanjanju teh priporočil oziroma vodil v praksi?

V zadnjih letih je res prišlo do pomembnega premika. Če se navežem na raziskavo, ki smo jo naredili pred petimi leti, lahko rečem, da se je stanje v določenih bolnišnicah izboljšalo, domov odhaja manj podhranjenih bolnikov kot v preteklosti, bolje skrbimo zanje. 

Tudi s sistemskega vidika se v tunelu, skozi katerega hodimo, ko vstopamo na to področje medicine, vendarle kaže nekaj luči. Prvič doslej se je odzvala medicinska fakulteta, študente od lani poučujemo o tem področju, v sklopu izbirnih predmetov – in upamo, da bo klinična prehrana počasi postala tudi del integriranega študija medicine. 

Zdi se, da bo temu počasi bolj prisluhnilo tudi ministrstvo za zdravje, kar je ključnega pomena, če hočemo izvesti sistemske ukrepe.

Ob tem pa je poveden podatek, da se je na analizo ministrstva za zdravje glede strokovnjakov s področja klinične prehrane v bolnišnicah odzvalo majhno število naslovnikov – UKC Ljubljana, denimo, odgovora sploh ni poslal.

Žal je res tako. V UKC tega vprašalnika niso izpolnili, so ga pa v številnih manjših zdravstvenih ustanovah, kjer opažamo izrazitejša prizadevanja za izboljšave na tem področju. V sistemu, kakršen je UKC Ljubljana, pa je že dolga leta oteženo tudi vsakršno sodelovanje pri izvajanju ukrepov klinične prehrane. To še toliko bolj vemo na onkološkem inštitutu, kajti naša kuhinja je v njihovi domeni, pri čemer pa je jasno, da klinična prehrana nikakor ni le kuhinja.

Seveda se tudi v UKC dogaja veliko pozitivnega, kolegi se izobražujejo, poskušajo vzpostaviti ukrepe klinične prehrane po posameznih oddelkih. Predvsem manjka nadzor nad delovanjem kuhinje v UKC, ki mora biti integralno povezana z medicinsko oskrbo.

Podhranjenost bolnikov je resen problem, ki pogosto predstavlja pomembno oviro pri uspešnosti zdravljenja. Kako pogosto se s tem problemom srečujete v klinični praksi, pri zdravljenju hospitaliziranih pacientov?

Za OI imam redne analize – delež bolnikov, ki so podhranjeni, ko pridejo v bolnišnico, je 40-odstoten. To stanje poskušamo ohraniti, doseči želimo, da se podhranjenost med agresivnimi terapijami ne bi še povečevala – in mislim, da smo pri tem vedno boljši. Ne pridemo več do številk, kakršne smo beležili včasih, ko je bila podhranjenost pri agresivnejših oblikah raka tudi do 80-odstotna. 

Začetni podhranjenosti pa se ne moremo izogniti, ker so sistemski ukrepi na področju primarnega zdravstvenega varstva še vse preveč stihijski in kot taki ne omogočajo, da bi bolniki v bolnišnico prišli v dobrem stanju, kar se tiče ustrezne prehranjenosti. 

Kaj pa bi svetovali ljudem, ki želijo zaživeti bolj zdravo in se brez strokovnega nadzora znebiti prevelike teže? Kako naj ukrepajo, komu naj prisluhnejo, s kom naj se posvetujejo?

Predvsem je treba poskrbeti, da je regulacija telesne mase medicinsko nadzorovana. Treba je postaviti ustrezno diagnozo stanja telesne mase, s čimer dobimo prehransko in presnovno diagnozo. To lahko izvede kvalificiran prehranski strokovnjak, ki obvlada proces prehranske obravnave po načelih klinične prehrane – imeti pa mora ustrezno znanje, ki ga lahko dobi s šolanjem na fakulteti za dietetiko ali na fakulteti za zdravstvene vede, prav tako na oddelku za prehrano biotehnične fakultete. Enako velja tudi za določen del medicinskih sester, ki se dodatno izobrazijo na področju klinične prehrane. 

Tako je mogoče zagotoviti usmerjeno prehransko obravnavo, ki pa jo je nujno treba uskladiti tudi z osebnim zdravnikom; ta pogleda še zdravniške aspekte pacientovega prehranskega stanja. Ko dobimo celotno zdravstveno sliko, postavimo diagnozo in potem ukrepe opredelimo v skladu s priporočili, ki jih imamo danes na praktično vseh področjih klinične prehrane. In to je potem nujno treba spremljati – kajti velika napaka je, če se lotimo nadzorovanja telesnih mas ali ukrepov klinične prehrane, pa tega potem ne spremljamo. 

Če pa ostanemo na pravi poti in stanje spremljamo, je približno tako, kot pri zdravljenju visokega pritiska – ko je posamezniku treba določiti ustrezen odmerek in na tej podlagi spremljati in nadzorovati njegovo bolezensko stanje.

Več v spodnjem video intervjuju:

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.