»Dostopnost do osebnih zdravnikov je zagotovljena – morda na nekoliko drugačen način kot prej, vsekakor pa so to prva vrata, na katera morajo bolniki potrkati. Nikakor ne ostanite doma!« v pogovoru za zdravstveni portal opozarja asist. dr. Marina Mencinger in ob tem pove, da so na področju onkologije v zadnjem obdobju zaznali porast tako napredovalih karcinomov prostate kot tudi napredovalih karcinomov mehurja, »kjer je zelo pomembno, da se bolezen odkrije pravočasno. Če je ta čas zamujen, je prognoza bistveno slabša – včasih se zgodi, da potem takemu bolniku lahko ponudimo le še paliativno obravnavo.«
Rak prostate je najpogostejša rakava bolezen, ki prizadene moške. V kakšni fazi bolezni prihajajo oboleli na onkološki inštitut? Kaj bi jim svetovali, da bi bolezen prepoznali čim prej, da bi zaznali bolezenske znake in ukrepali pravočasno, ko so obeti za uspešno zdravljenje dobri?
Onkologi obravnavamo bolnike v že napredovali fazi bolezni. Bistveno vlogo pri zaznavanju oziroma prepoznavanju te bolezni imajo osebni zdravniki, ki morajo bolnika, pri katerem se pojavijo simptomi – na primer pogosto uriniranje, predvsem ponoči, ali bolečine v skeletu –, zelo hitro diagnosticirati. Veliko lahko pove že navadna rentgenska slika; v nadaljevanju pa je urolog tisti, ki pri bolniku skrbi za diagnostiko. Naredi biopsijo in preiskave, ki bolezen zamejijo, nato pa se odloči, kakšno zdravljenje je za bolnika najprimernejše. Onkologi skrb za bolnike običajno prevzamemo v kasnejšem stadiju bolezni.
Bistveno vlogo pri zaznavanju oziroma prepoznavanju te bolezni imajo osebni zdravniki; veliko lahko pove že navadna rentgenska slika.
Te razmere so se izrazito spremenile tudi v zadnjem obdobju, ko se soočamo s pandemijo novega koronavirusa; v prvi fazi epidemije je tudi državni register raka zaznal, da so posamezniki, ki so zboleli za rakom, na onkološki inštitut prihajali kasneje, v bistveno bolj napredovali fazi bolezni. Tovrstne spremembe, ki vplivajo na delovanje celotnega zdravstva, se odražajo tudi na terciarni ravni. Seveda je res, da se vse, kot pravite, začne že v osnovnem zdravstvu, toda kaj bi v takem primeru svetovali obolelim oziroma vsem, ki za svojo bolezen morda še niti ne vedo? Kako ukrepati, kako ravnati, da bodo po strokovno pomoč prišli pravočasno?
Na vsak način je treba poiskati pot do osebnega zdravnika.
Dostopnost do osebnih zdravnikov je zagotovljena; morda na nekoliko drugačen način, kot prej, vsekakor pa so to prva vrata, na katera morajo bolniki potrkati. Nikakor ne smejo ostati doma! Ob sumu, da se dogaja nekaj novega, neobičajnega na področju urotelnega trakta, je vsekakor treba poiskati pot do osebnega zdravnika – po telefonu ali po elektronski pošti.
Ob sumu, da se dogaja nekaj novega, neobičajnega na področju urotelnega trakta, je vsekakor treba poiskati pot do osebnega zdravnika – po telefonu ali po elektronski pošti.
Kar pa se tiče metod onkološkega zdravljenja, zagotovo še vedno velja, da je dostopnost do zdravil in do vseh načinov zdravljenja v Sloveniji pravzaprav zelo dobra, kajne?
Se zelo strinjam – na voljo imamo številna zdravila, ki v drugih državah, predvsem vzhodnih, niso vedno dostopna. Ne moremo pa se primerjati z drugimi, bogatejšimi državami, kot sta Nemčija ali Švica, kjer je na voljo tudi veliko kliničnih raziskav, s pomočjo katerih bolniki lahko prejmejo tudi še neregistrirano zdravilo.
Kar pa se tiče raka prostate, imamo na voljo veliko različnih zdravil za veliko redov zdravljenja, zato menim, da je za naše bolnike zares dobro poskrbljeno.
Na voljo imamo številna zdravila, ki v drugih državah, predvsem vzhodnih, niso vedno dostopna. Ne moremo pa se primerjati z drugimi, bogatejšimi državami, kot sta Nemčija ali Švica, kjer je na voljo tudi veliko kliničnih raziskav, s pomočjo katerih bolniki lahko prejmejo tudi še neregistrirano zdravilo.
Z radikalnejšim pristopom bo boljših rezultatov zdravljenja
Po besedah asist. dr. Marine Mencinger je tako danes sistemsko zdravljenje v zgodnejših fazah bolezni po zaslugi novejših, učinkovitejših zdravil intenzivnejše; prav tako je – ob standardni antiandrogeni terapiji – zgodnejše tudi odločanje za standardno kemoterapijo.
»Pri zdravljenju manjšega obsega že razsejane bolezni uporabljamo vse bolj radikalni pristop, s čimer obolelemu zagotavljamo boljšo kakovost življenja, obdobje teže obvladljive bolezni pa vse bolj pomikamo proti zadnjemu obdobju pacientovega življenja. Poleg tega pri bolnikih z napredovalim rakom prostate danes beležimo precej daljše preživetje,« pojasnjuje zdravnica.
Tako obolelemu zagotavljamo boljšo kakovost življenja, obdobje teže obvladljive bolezni pa vse bolj pomikamo proti zadnjemu obdobju pacientovega življenja. Poleg tega pri bolnikih z napredovalim rakom prostate danes beležimo precej daljše preživetje.
Psihološka pomoč obolelim
Pri tem pa je, kot dodaja, izjemnega pomena tudi zagotavljanje psihološke pomoči obolelim, kajti pri raku prostate – ta, čeprav se je že razširil, lahko napreduje tudi počasi – osebna stiska, ki je povsem razumljiva in predvidljiva, lahko močno vpliva tako na potek kot na uspešnost zdravljenja. »Zato bolnikom svetujemo posvetovanje v psiho-onkološki enoti onkološkega inštituta, ki tako obolelim kot njihovim svojcem omogoča individualno obravnavo.«
V tem kontekstu velja opozoriti, da je dostopnost do tovrstnega svetovanja nemalokrat otežena, na račun izrazitega kadrovskega manka, zato je lani, denimo, zaživela spletna posvetovalnica oziroma platforma za svetovanje (s področja psihologije in klinične dietetike) bolnikom s krvnimi raki in njihovim svojcem s strokovnjaki.
Video pogovor in portret Marine Mencinger: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
