Parkirna mesta, rezervirana za posameznike z gibalnimi omejitvami in bolezenskimi stanji, pri katerih je čim lažja dostopnost do cilja, najsi bo to lekarna, zdravstveni dom ali trgovina, nuja, so nemalokrat zasedena – tudi z avtomobili, na katerih ni kartic, ki bi potrjevale, da so šoferji tam parkirali upravičeno. In takih je, kot je pokazala raziskava Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, v povprečju kar tri četrtine. Kaj storiti, da bi se tovrstna (ne)kultura spremenila? Predstavniki bolnikov, uporabnikov tovrstnih parkirnih prostorov, so si, skupaj s stroko, ki ima poglobljen uvid v naravo njihovih težav, edini: bolj kot kaznovanje za tovrstne prekrške (globa znaša 200 evrov) je nujno dosledno, celovito ozaveščanje, ki bo ljudem pomagalo razumeti, zakaj naj si res ne jemljejo pravice do »le za trenutek« trajajočega parkiranja na teh parkirnih mestih.
Renata Žohar, predsednica društva Spoznajmo multiplo sklerozo:
»Večkrat bi morali spregovoriti o občutkih človeka, ki je primoran parkirati na tem, zame res groznem mestu«
V društvu Spoznajmo multiplo sklerozo želijo, da bi se izboljšalo zavedanje o tem, kako pomembna je vloga parkirnih mest za invalide, saj ta pripomorejo k boljši mobilnosti, posledično pa tudi večji samostojnosti oseb z oviranostmi, omogočajo socialno vključenost obolelih in pomagajo k izboljšanju kakovosti njihovega življenja.
»Zgodilo se mi je že, da so me, ko sem parkirala na mestu, rezerviranem za invalide, preverili policisti. Nekoč me je ogovoril gospod, rekoč: 'O, tako mlada punca, pa kar tukaj parkira ....' Odgovorila sem mu: 'Ja, žal, tudi pri mladih obstajajo razlogi za to.',« pravi Renata Žohar.
Po njeni oceni »bi morali večkrat spregovoriti o občutkih človeka, ki je primoran parkirati na tem, zame res groznem mestu – vendar drugače preprosto ne gre. In bolniki z multiplo sklerozo še zdaleč nismo edini uporabniki teh parkirnih mest ...«.
Po drugi strani pa moti ignorantstvo zdravih, ki namerno prezrejo stisko sočloveka in jih zanima le lastni interes. V družbi, ki naj bi bila socialna, humana in empatična, predvsem pa se ima za razvito, je takšen odnos treba spremeniti. In jasno je, da kaznovanje v tem smislu ni in ne bo učinkovito.
Zgodilo se mi je že, da so me, ko sem parkirala na mestu, rezerviranem za invalide, preverili policisti. Nekoč me je ogovoril gospod, rekoč: 'O, tako mlada punca, pa kar tukaj parkira ....' Odgovorila sem mu: 'Ja, žal, tudi pri mladih obstajajo razlogi za to.'.
Mag. Irma Kumer, glavna medicinska sestra na Oddelku za rehabilitacijo pacientov po nezgodni poškodbi možganov, z multiplo sklerozo in drugimi nevrološkimi obolenji, URI Soča:
»Najprepoznavnejši sinonimi invalidnosti so resda bergle in invalidski voziček, a simptomi težke bolezni so marsikdaj skriti«
Multipla skleroza je kronično nevrološko obolenje, ki prizadene dokaj mladega človeka – k sreči pa je s številnimi manevri mogoče lajšati in obogatiti življenje obolelega.
»Multiplo sklerozo spremljajo številni znaki, tako vidni kot nevidni, ki pomenijo invalidnost. Najbolj prepoznavni sinonimi za invalidnost so sicer resda bergle in invalidski voziček, vendar ne velja pozabiti, da so simptomi težke bolezni marsikdaj skriti – na primer huda utrudljivost in vrtoglavica, ki obolelemu sčasoma onemogočita premagovanje večjih razdalj,« pojasnjuje mag. Irma Kumer, glavna medicinska sestra na Oddelku za rehabilitacijo pacientov po nezgodni poškodbi možganov, z multiplo sklerozo in drugimi nevrološkimi obolenji Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča.
Pri svojem delu opaža, da prenekateri posameznik, ki mu je življenje začela narekovati multipla skleroza, bolezen – pa tudi omejitve gibanja, ki jih ta prinaša – skriva. Zato je bila zanjo, kot pravi, najbolj povedna izjava gospe, ki je, ko je dobila kartico, ki ji omogoča parkiranje na parkirnem prostoru za invalide, dejala: »Ta kartica mi predstavlja svobodo.«
Po oceni mag. Irme Kumer bi v prihodnje veljalo izboljšati dostopnost tovrstnih parkirnih mest pred zdravstvenimi ustanovami, kjer to še vedno ni optimalno urejeno. Predvsem pa se, kot meni medicinska sestra, specializirana za multiplo sklerozo, velja pri ozaveščanju o tem, zakaj naj ta mesta čakajo na ljudi, ki so jim namenjena, usmeriti v poučevanje otrok o tem. »Otroci so zelo dovzetni – in če jih bomo naučili, da invalidnost predstavlja drugačnost, ne hibo, se bo to védenje odražalo tudi kasneje v njihovem življenju.«
Prepričana je, da bi pravi odnos do parkirnih prostorov, namenjenih invalidom, bistveno laže zaživel s pomočjo usmerjenega ozaveščanja. Ob tem pa kot primer izpostavi tudi obolele, upravičene do osebne asistence; nemalokrat se namreč zgodi, da osebni asistent, ki v trgovino ali v lekarno »skoči« brez bolnika, prav tako pusti avto na parkirnem mestu, do katerega bi bil sicer upravičen le njegov varovanec.
Otroci so zelo dovzetni – če jih bomo naučili, da invalidnost predstavlja drugačnost, ne hibo, se bo to védenje odražalo tudi kasneje v njihovem življenju.
Dr. Anita Noč Pirečnik, terapevtka podpornih skupin za zakonce in svojce oseb z multiplo sklerozo:
»Tovrstna kršitev je kazniva, globa znaša 200 evrov – a bistveno pomembnejši je dober zgled, ki šteje več kot 1000 besed«
Da je, kar se tiče tovrstne subtilnosti, v družbi nujnega še veliko ozaveščanja, je prepričana tudi za področje multiple skleroze specializirana terapevtka Anita Noč Pirečnik, sicer medicinska sestra in doktorica družinske in zakonske terapije. Dostopnost, mobilnost in socialna vključenost so za osebe z oviranostmi izjemno pomembne.
Ob tem pa dr. Noč Pirečnik izpostavi vse pogostejšo objestnost in egoistično usmerjenost, ki posamezniku preprečuje, da bi – tudi v konkretnem primeru, pri neupravičenem zasedanju parkirnih prostorov, namenjenih invalidom – mislil na sočloveka in njegovo dobrobit. »Predpisi so jasni. Tovrstna kršitev je kazniva, globa znaša 200 evrov. Vendar sem prepričana, da je bistveno pomembnejši dober zgled – ta šteje več kot 1000 besed. In tudi bistveno več kot denarna kazen.«
Pri multipli sklerozi je pogosto v uporabi izraz bolezen tisočerih obrazov. »Pri tej bolezni namreč težko napovemo, v katero smer se bo razvijala in napredovala, kako se bodo odvijali izbruhi ali relapsi, ki izrazito vplivajo na kakovost življenja obolelega. Ta se pri multipli sklerozi z invalidnostjo spopada na specifičen način – strahu, anksioznosti, žalosti se pridruži samospraševanje, kako bo bolezen vplivala na odnose v družini, kakšen bo vpliv bolezni na zaposlitev, samopodoba obolelega se začne slabšati. In ko človek ugotovi, da marsičesa v prihodnje ne bo več mogel početi, se pojavijo tudi jeza in frustracije. Zato je za ohranitev kakovosti življenja nadvse pomembna fizična in čustvena podpora družine ter prijateljev, nenazadnje pa tudi boljše razumevanje razsežnosti te bolezni v družbi.«
Terapevtka poudarja, da je odveč vsakršna slaba vest, ki osebi z multiplo sklerozo morda vzbuja pomisleke glede parkiranja na takšnem parkirnem prostoru, »kajti utrujenost, ki je spremljevalka bolezni, pogosto postane resna ovira, ki onemogoči hojo, oslabi vid, poslabša ravnotežje – v takšnih primerih pa je prav bližina parkirnega prostora edina rešitev, ki omogoči varen prihod do avtomobila.«
Utrujenost, ki je spremljevalka bolezni, pogosto postane resna ovira, ki onemogoči hojo, oslabi vid, poslabša ravnotežje – v takšnih primerih pa je prav bližina parkirnega prostora edina rešitev, ki omogoči varen prihod do avtomobila.
Tilen Ribnikar, Društvo distrofikov Slovenije:
»Parkirnih mest za invalide je veliko, razen v mestnih središčih«
Po oceni Tilna Ribnikarja, člana Društva distrofikov Slovenije, sistem tovrstnih parkirnih mest v Sloveniji ni slab, kajti parkirnih mest za invalide je veliko, razen v mestnih središčih.
»Problem pa je, ker so ta parkirna mesta nemalokrat zasedena z avtomobili lastnikov, ki teh parkirnih kartic nimajo. Ker je očitno, da ljudje ne razumejo povsem, kaj takšen parkirni prostor pomeni človeku, ki mu je namenjen, bi bilo ozaveščanje o tem bistveno učinkovitejši korak v pravo smer,« je prepričan Tilen Ribnikar.
Ker je očitno, da ljudje ne razumejo povsem, kaj takšen parkirni prostor pomeni človeku, ki mu je namenjen, bi bilo ozaveščanje o tem bistveno učinkovitejši korak v pravo smer.
Aljoša Škraper, zagovornik boljše dostopnosti za gibalno ovirane:
»Če želim priti z vozičkom iz avta ali v avto, potrebujem dovolj prostora – če me nekdo zaparkira, sem ujet«
Pred kratkim je minilo 13 let, odkar se je bil Aljoša Škraper po nesreči – padcu s strehe – primoran soočiti se z novo resničnostjo: življenjem na invalidskem vozičku.
»Pred nesrečo sem tudi sam včasih za kratek čas parkiral na parkirnem prostoru, namenjenem invalidom. Tega nisem naredil zaradi brezbrižnosti; rekel bi, da je temu botrovala nevednost. In ta je na splošno v družbi še vedno prisotna, zato je res nujno ozaveščanje,« je prepričan tudi Aljoša Škraper.
Ob tem opozori še na primere, ko vozniki nepravilno parkirajo v bližini parkirnega mesta, namenjenega invalidom. »Če želim priti z vozičkom iz avta ali v avto, moram vrata odpreti na široko. Če za to nimam dovolj prostora – ker je nekdo parkiral preblizu oziroma me zaparkiral –, sem ujet.«
Aljoša Škraper sicer težave, kakršne prinaša življenje po nesreči, razume kot izzive. Med takšnimi izzivi je bilo med drugim avtorstvo aplikacije Ljubljana by Wheelchair o dostopnosti različnih lokacij v prestolnici za vse, tudi za posameznike na invalidskem vozičku. Aplikacija sicer trenutno ne deluje, Aljoša Škraper pa ostaja polno aktiven – med drugim sodeluje v projektu Multimodalna mobilnost oseb z različnimi oviranostmi.
Pred nesrečo sem tudi sam včasih za kratek čas parkiral na parkirnem prostoru, namenjenem invalidom. Tega nisem naredil zaradi brezbrižnosti; rekel bi, da je temu botrovala nevednost. In ta je na splošno v družbi še vedno prisotna, zato je res nujno ozaveščanje.
Kaj je pokazala raziskava o tovrstnih kršitvah?
Pred štirimi leti je raziskava Fakultete za varnostne vede, ki deluje v sklopu mariborske univerze, pokazala, da so bila parkirna mesta, rezervirana za invalide, v kar 72-odstotnem deležu zasedena z vozili, ki niso imela ustrezne parkirne kartice in so tako kršila veljavno zakonodajo, predvsem pa povzročala stisko gibalno oviranim posameznikom, med katere spadajo tudi osebe z multiplo sklerozo. Po podatkih raziskave so (bili) med kršitelji najpogosteje moški, stari od 30 do 50 let.
Fotografije: Diana Zajec; portreti: posnetki zaslona/prenos STA
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
