V zdravstvu oziroma zdravstvenem varstvu je na voljo veliko orodij, ki pomagajo pri prepoznavi anomalij, odstopanj in nepravilnosti – a ključni problem je, ker ta orodja še vedno v dobršni meri ostajajo bodisi neuporabljana bodisi nepravilno uporabljana. Ob številnih težavah, v katerih se je znašlo slovensko zdravstvo, v katerem še vedno ni prišlo do celovitih sprememb, do reforme, ki bi bila nujno potrebna že pred leti, tudi pri uporabi sistemskih vzvodov za celovito zagotavljanje kakovosti in varnosti ni bistvenih izboljšav.

O tovrstnih izzivih je bilo veliko govora na nedavni, zdaj že tradicionalni konferenci o kakovosti in varnosti v zdravstvu, poimenovani Zdravstveni razvojni forum. Duša (uradni naziv: vodja programskega sveta) te konference je Biserka Simčič, ki je sicer pred leti vodila sektor za kakovost in varnost na ministrstvu za zdravje, zato to področje pozna v srži. 

»V slovenskem zdravstvu skoraj 15 let zbiramo podatke o kazalnikih kakovosti in kliničnih poteh. Izvajalci so to primorani delati, saj jih je k temu dolga leta zavezoval splošni dogovor, na podlagi katerega se določi financiranje programov. Izvajalci zahtevam na tem področju bolj ali manj dosledno sledijo, podatke objavljajo, pri čemer pa je treba jasno povedati, da je s kazalniki kakovosti in kliničnimi potmi dela veliko, rezultatov pa ni – kajti v vseh teh letih sploh ni prišlo do ovrednotenja teh podatkov,« kar je po oceni strokovnjakinje za področje kakovosti in varnosti sistema zdravstvenega varstva preprosto nevzdržno.

Biserka Simčič (Foto: STA)

V slovenskem zdravstvu skoraj 15 let zbiramo številne kazalnike kakovosti in klinične poti.

S tem je veliko dela, rezultatov pa ni – kajti v vseh teh letih sploh ni prišlo do ovrednotenja teh podatkov.

»Vsa poročila, ki jih je objavilo ministrstvo za zdravje, so bila objavljena s triletno zamudo, pri čemer se na ministrstvu nikoli niso ukvarjali z vsebino posameznega kazalnika ali posameznega poročila, ampak zgolj z enim od sedmih grehov, na katere je z vidika zdravstva in aktualnih problemov, s katerimi se to spopada, na letošnji konferenci opozoril Dorjan Marušič,« opozarja sogovornica.

Prim. Dorjan Marušič se je namreč v svojem predavanju pri aluziji na aktualne »spodbude« za skrajševanje čakalnih dob v podobi sedmih grehov osredotočil na določitev kvote prvih pregledov v specialistični dejavnosti, kjer se je pri končno določenem povprečju, ki vse premočno spominja na kvoto, ki jo dosegajo v najbolj produktivni območni enoti, utemeljeno vprašal, ali je končni izračun, ki mu morajo slediti izvajalci, odraz lenobe ali inovativnosti. In sklenil, da v odločitvah, ki vplivajo na pogoje za delovanje našega zdravstva, preprosto prevlada osmi greh – neznanje.

Zato se ne kaže čuditi, kot opozarja Biserka Simčič, da »izvajalci pravzaprav nimajo več volje, da bi poročali o rezultatih pri kazalnikih kakovosti in kliničnih poteh, saj nikoli ne dobijo povratnih poročil, niti v smislu usmeritev glede tega, kaj delajo prav in kaj narobe in kako se odrežejo v primerjavi z drugimi zdravstvenimi organizacijami. Nimajo niti finančne niti informacijske podpore. Na to opozarjamo že vrsto let, vendar odziva odgovornih na te prošnje in pozive preprosto ni.«

Kaj torej narediti, da bi se okoliščine spremenile in bi v Sloveniji lahko res celovito in dosledno udejanjali prvine kakovosti in varnosti pri zdravljenju?

Temelji so dobri. Kako pa je z nadgradnjo?

V slovenskem prostoru je bilo na tem področju narejenega ogromno, meni Simčičeva. »Vsekakor se lahko pohvalimo, da smo v Evropi praktično edina država, ki ima skoraj vse bolnišnice akreditirane na podlagi mednarodnih zdravstvenih standardov. To pomeni, da imamo odlične temelje.«

Seveda pa temelji ne zadostujejo. Njihova nadgradnja se je najbolj izrazito začela v letu 2011, z vzpostavitvijo modela akreditacij in s prvo nacionalno strategijo kakovosti in varnosti. In kako bo s tem v prihodnje?

»Eden izmed strateških ciljev, zapisanih v nacionalni strategiji, je bila tudi nujna ustanovitev neodvisnega telesa – agencije ali inštituta –, ki bi bdel nad implementacijo začrtane kakovosti. Ta želja oziroma zahteva strokovnjakov s področja kakovosti pa v nacionalni strategiji ni bila prvič izražena, kajti pokojni dr. Janko Kersnik je že leta 2005 zaznal in zapisal to potrebo na ravni primarnega zdravstvenega varstva. V nadaljevanju je veliko truda v to vložil prof. Andrej Robida – in na koncu naša ekipa v prvi in zadnji nacionalni strategiji za področje kakovosti, katere veljavnost pa je že potekla.«

Vse to je danes zapisano tudi v koalicijski pogodbi. In kje so rezultati zapisanega? Biserka Simčič je v odgovoru neposredna: »Zakaj do tega ne pride, žal ne vem. Morda je odgovor v tem, da so politika, odločevalci in plačnik zelo močni v besedah. Govorijo to, kar ljudje radi slišimo, do udejanjenja pa ne pride. Zato v zadnjem času vsakomur rečem: ne poslušaj, kaj 'glavni' govorijo, temveč glej, kaj delajo.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.