Med strahom in dolžnostjo

Med strahom in dolžnostjo

Zanimivo bi bili izvedeti, koliko ljudi v resnici verjame, da je minister za zdravje Samo Fakin odstopil zaradi bolezni, po kateri je menda, vsaj tako je bilo zapisano v včerajšnjem skopem, a po drugi strani zelo prozornem sporočilu za javnost ministrstva za zdravje, prepočasi okreval.

Med strahom in dolžnostjo
Je sporočilo, ki ga predsednik vlade ni prenesel le ministru za zdravje Samu Fakinu osebno, ampak vsej Sloveniji, lahko dobro? Ima Marjan Šarec slabe ali dobre prišepetovalce? Foto: STA

Odgovori na anketo, v kateri na naši facebook strani sprašujemo bralce, ali verjamejo, da je za Fakinov odstop res kriva bolezen, pa tudi o tem, ali je njegov naslednik – Aleš Šabeder – prava izbira, odsevajo jasno sliko razmišljanja javnosti o aktualnem dogajanju na tem področju. In kaj, po drugi strani, z ad hoc odločitvijo za zamenjavo Fakina s Šabedrom, poskuša doseči aktualna vlada – in zakaj?

Ni bil Fakin tisti, ki se je odločil za nepreklicni odstop.

Seveda bi bilo razumljivo in taktno, če bi premier spoštoval (in ne narekoval) Fakinovo odločitev za tako uranjeni odstop. V tem primeru bi Šarčevo ravnanje lahko razumeli kot ukrepanje v dobro zdravstvenega sistema, ki mu na odločevalski ravni že leta odvzemajo njegove najboljše prvine in posledično ubijajo tudi njegovo etiko.

Takšen ukrep bi bil v dobro pacientov, še vedno ujetih v predolgih, izrazito nezdravih čakalnih vrstah, ki zmanjšujejo razpon možnosti za ozdravitev. Predsednik vlade bi s takim nenadnim, altruističnim in razumevajočim ukrepom navsezadnje lahko izboljšal tudi sliko politike v javnosti, za katero vemo, da je nihče ne označuje v superlativih. Javnosti bi s takojšnjim sporočilom, kdo bo zamenjal »odstopljenega« ministra, lahko med vrsticami, brez vsakršnega pompa, povedal, da je s takojšnjo zamenjavo odločen dokončno poskrbeti za ureditev najpomembnejšega resorja, ki bi se mu vlada morala prednostno posvetiti – ne le na papirju, tudi v resnici. 

Samo Fakin

Seveda bi bilo razumljivo in taktno, če bi premier spoštoval (in ne narekoval) Fakinovo odločitev za tako uranjeni odstop. V tem primeru bi Šarčevo ravnanje lahko razumeli kot ukrepanje v dobro zdravstvenega sistema.

Navsezadnje so vlado, pa ne le metaforično, izvolili tisti, ki jih iz dneva v dan nepravilnosti, slabe zakonodajne rešitve, nepravilna organizacija, zastarelost opreme, neustrezno financiranje in zdaj tudi že zaostajanje slovenske medicine za najnovejšimi dosežki, potiskajo v situacijo, ki je, vsaj po slovenski ustavi sodeč, ne bi smelo biti. 

V povolilnih igrarijah vedno znova v vladi pristanejo posamezniki, ki, če jih ocenjujemo po dejanjih v preteklosti in ta dejanja primerjamo z njihovimi predvolilnimi obljubami in zagotovili, niso pravi naslov za zagotavljanje razvoja slovenske družbe. In tudi če to zanemarimo, zdajšnje dogajanje, natrpano z veliko velikimi besedami, ki pa so vse prepogosto napolnjene s težo prenapihnjenega egoizma in povzpetništva, presega razumskost. In je vse prej kot razumno.

Še posebno zato, ker je kristalno jasno, da zdravstveni minister Samo Fakin kljub temu, da ima resno kronično in poleg tega še neprijetno, dolgo trajajoče akutno obolenje, nikakor ni tako zelo bolan, da bi se moral umakniti s političnega piedestala. 

Samo Fakin

Dogajanje v slovenski politiki, natrpano z veliko velikimi besedami, ki pa so vse prepogosto napolnjene s težo prenapihnjenega egoizma in povzpetništva, presega razumskost. In nikakor ni razumno.

Še posebno zato, ker je kristalno jasno, da zdravstveni minister Samo Fakin kljub temu, da ima resno kronično in poleg tega še neprijetno, dolgo trajajoče akutno obolenje, nikakor ni tako zelo bolan, da bi se moral umakniti s političnega piedestala. 

Morda bi lahko rekli, da je dovolj pameten, da se je odločil pravočasno umakniti. Ali da je dovolj premeten in prekanjen, da je, žal nekoliko pozno, predvidel smer interesno-političnega vetra v tej koaliciji, ki mu je začel načenjati »zdravje«. Možno je, da se je ministrsko poslanstvo, ki mu tempo narekujejo številni, ki o tej sferi ne vedo kaj dosti, pokazalo kot misija nemogoče – kljub temu, da Fakin kot preizkušen maček v zdravstveni sferi ne bi smel imeti težav z obvladovanjem problemov, predvsem pa ne z izpolnjevanjem obljub. Tudi obljub o dialogu, ki ga potem ni bilo ...

Veliko je možnih scenarijev, pri vsakem bi lahko v hipu nanizali ogromno argumentov, s katerimi bi tezo bodisi dokazali bodisi jo ovrgli. Toda edina resnica, ki je ne velja spregledati, je, da populistična sporočila služijo tistim, ki jih izrekajo, ne tistim, na katera letijo. Fakin ni odstopil zaradi slabega zdravja, odgnala ga je »diagnoza«, ki so jo premieru na pladnju prinesli Šarčevi svetovalci, tisti bližnji in tudi oni drugi, malce bolj oddaljeni. Prinesli so jo skupaj z »najboljšim« izborom terapije – kvazi odstopom ministra.

Samo Fakin

Fakin ni odstopil zaradi slabega zdravja, odgnala ga je »diagnoza«, ki so jo premieru na pladnju prinesli Šarčevi svetovalci.

Pa bo slovensko zdravstvo, tako zelo ranjeno, res znal in zmogel ozdraviti človek, ki je pred dobrim letom, brez poprejšnjega poznavanja zdravstva, prevzel vodenje največje zdravstvene institucije na Slovenskem? Je naš skupni spomin še dovolj aktiven, da se bomo pripravljeni spomniti tedanjih odzivov? In oznak o političnih lutkah?

Aleš Šabeder se je v vlogi generalnega direktorja UKC Ljubljana dobro znašel. Znal je prisluhniti, se hitro učiti, odzivati, ukrepati. Naredil je veliko, v tem kratkem času, celo v sodelovanju z ministrom Fakinom. Spomnimo se, denimo, končne odločitve o ukinitvi Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB) in ohranitvi programa otroške srčne kirurgije v sklopu kliničnega centra, ne glede na realne pomisleke glede pomanjkanja strokovnega znanja in kadra v multidisciplinarnem timu, ki je nedavno razpadel na prafaktorje, zdaj pa ga vztrajno oživljajo.

Bo slovensko zdravstvo, tako zelo ranjeno, res znal in zmogel ozdraviti človek, ki je pred dobrim letom, brez poprejšnjega poznavanja zdravstva, prevzel vodenje največje zdravstvene institucije na Slovenskem?

In kaj bo nekdo, ki zdravstvo pozna, kolikor mu ga je uspelo spoznati v dobrem letu dni, lahko s Štefanove 5 naredil v dobro slovenstva? Vodenje bolnišničnega kolosa je eno, obvladovanje celotnega zdravstva pa nekaj povsem drugega ... Slovenci že vse predolgo opazujejo dogajanje, ki se v različnih odtenkih, vendar po zelo podobnem načelu, pri nas odvija že več kot dve desetletji. Vsi občutimo posledice tega dogajanja, ustaviti ga očitno ne more nihče. 

Bomo tokrat priča največji eskapadi v nedopustni statistiki vodenja slovenskega zdravstva, v kateri se je od osamosvojitve zamenjalo že 15 ministrov (Šabeder bo šestnajsti) – ali čudežni ozdravitvi vitalno načetega sistema, iz katerega bežijo vsi, ki dobijo možnost za to? V tem sistemu pravzaprav najbolj dosledno in najbolj odločno vztrajajo lobiji, ki so v dolgih desetletjih njihovega nedopustnega početja ugotovili, da je zdravstvo največja zakladnica denarja, iz katere se je z dobršno mero pokvarjenosti in z dobrimi povezavami mogoče do onemoglosti napajati.

Samo Fakin, Marjan Šarec, Aleš Šabeder

Bomo tokrat priča največji eskapadi v nedopustni statistiki vodenja slovenskega zdravstva, v kateri se je od osamosvojitve zamenjalo že 15 ministrov (Šabeder bo šestnajsti) – ali čudežni ozdravitvi vitalno načetega sistema, iz katerega bežijo vsi, ki dobijo možnost za to?

V tem sistemu pravzaprav najbolj dosledno in najbolj odločno vztrajajo lobiji, ki so v dolgih desetletjih njihovega nedopustnega početja ugotovili, da je zdravstvo največja zakladnica denarja, iz katere se je z dobršno mero pokvarjenosti in z dobrimi povezavami mogoče do onemoglosti napajati.

Ljudje pa čakajo. V dolgih čakalnih vrstah, ki jih ločijo od diagnoze, zdravljenja in povrnjenega zdravja. Zdravstvo hira, oprema, ki rešuje življenja, je dotrajana, že zdavnaj amortizirana, nekatere stavbe bi že davno morali porušiti in zgraditi nove ali jih vsaj temeljito obnoviti, narediti bi morali vse, da bi strokovni kader imel možnosti za udejanjanje strokovnega, kakovostnega in varnega dela – vendar smo daleč od tega. 

Bo zdaj, ko pride novi zdravstveni minister, res kaj bolje? Je sporočilo, ki ga predsednik vlade ni prenesel le ministru za zdravje Samu Fakinu osebno, ampak vsej Sloveniji, lahko dobro? Ima Marjan Šarec slabe ali dobre prišepetovalce? 

Dorjan Marušič, nekdanji zdravstveni minister, je bil v včerajšnjem pogovoru za Zdravstveniportal.si, posnetem takoj po Fakinovem »odstopu«, zelo neposreden v oceni, da imamo sicer v Sloveniji veliko ljudi, ki so dovolj zaverovani vase, da si upajo sprejeti izziv in prevzeti vodenje ministrstva za zdravje, vendar nimajo dovolj znanja za opravljanje tega poslanstva, še manj pa poguma, da bi izvedli spremembe, ki so res nujne. Po Marušičevih besedah bi pri izbiri ministrovega naslednika moral biti glavni oziroma prednostni kriterij – absolutno poznavanje ustroja zdravstva.

Resnici na ljubo ga ni junaka, ki se v tem kolosu ne bi izgubil. V njem je toliko labirintov, da bi jim bili kos resnično le redki strokovnjaki, pri katerih pa, vsaj načeloma, ni mogoče zaslediti naklonjenosti do politike. 

V slovenskem zdravstvu je toliko labirintov, da bi jim bili kos resnično le redki strokovnjaki, pri katerih pa, vsaj načeloma, ni mogoče zaslediti naklonjenosti do politike. 

 

Zato bo očitno tudi v prihodnje tako, kot je bilo doslej – ali slabše, odvisno od moči tistih, ki se skrivajo v ozadju. In ti iz ozadja niso pacienti oziroma zavarovanci, kajti uporabniki sistema, oboleli, ki potrebujejo takojšnje ukrepanje, v tej sistemsko-interesni kolobociji vse bolj postajajo največji nebodigatreba slovenskega zdravstvenega sistema. 

Uporabniki sistema, oboleli, ki potrebujejo takojšnje ukrepanje, v tej sistemsko-interesni kolobociji vse bolj postajajo največji nebodigatreba slovenskega zdravstvenega sistema. 

Slovenija izgublja. Zdravstvo izgublja. Narod izgublja. Izgubljamo kakovost in varnost v zdravstvu, izgublja se zdravje, potrpljenje, celo življenje. Bo politika, ki ima še vedno prvo besedo pri ključnih spremembah v zdravstveni sferi, prevzela odgovornost za to – in če, kako?

Predsednik državnega zbora Dejan Židan je na včeraj končani konferenci o kakovosti in varnosti v zdravstvu imel govor, ki je zadel prav v srčiko problemov na tem področju. Sicer vsi vemo, da je varna in kakovostna obravnava pravica državljanov Slovenije – manj znan pa je podatek, da je naša država po najnovejših podatkih EHCI, evropskega indeksa, ki z vidika uporabnikov meri kakovost zdravstva v članicah Unije, v letu 2018 na lestvici držav EU padla za pet mest. Na račun slabšajoče se kakovosti in varnosti v zdravstvu, tudi na račun predolgih čakalnih dob, po aktualnih podatkih zaostajamo celo za državami, ki zdravstvu in njegovemu razvoju namenjajo še manj denarja kot Slovenija. 

Bo politika, ki ima še vedno prvo besedo pri ključnih spremembah v zdravstveni sferi, prevzela odgovornost – in če, kako?

 

To so podatki, ki veliko povedo. Bomo torej v prihodnje nadaljevali to pot? Kakšna bo vizija razvoja slovenskega zdravstva, ki, vsaj na papirju, še vedno prisega na prvine, kot so uspešnost, varnost, pravočasnost, učinkovitost, enakopravnost in postavljanje pacienta v center tega dogajanja, v središče načrtovanja sprememb in izboljšav? Je z vidika čim boljše skrbi za dobro pacientov in za dobro, ažurno, kakovostno in varno izvajanje zdravstvenih storitev rokohitrska poteza premiera Marjana Šarca modra ali prozorna?

Marjan Šarec in Samo Fakin

Je z vidika čim boljše skrbi za dobro pacientov in za dobro, ažurno, kakovostno in varno izvajanje zdravstvenih storitev rokohitrska poteza premiera Marjana Šarca modra ali prozorna?

Odgovori na retorična vprašanja, ki so postala stalna mantra pri dogajanju v slovenskem zdravstvu, so znani. Pa se kljub temu ne zgodi prav nič, kar bi spremenilo tok ustaljenega dogajanja s političnim predznakom, ki dobiva odmev v ujetosti med strahom in dolžnostjo. Kakorkoli že, Fakinova ujetost med strahom pred ovirami pri uresničevanju sprememb, ki jih je napovedoval, in dolžnostjo, po kateri naj bi, kot član vlade, izpolnjeval vse njene politično obarvane kaprice, se zdaj končuje. 

Še najbolj verjetno je, da bo tudi to dogajanje pristalo na smetišču zgodovine kot eden izmed umotvorov slovenske politike, ki si – kot noj, ki vedno znova zakoplje glavo v pesek, čeprav s tem ne ubeži težavam in nevarnosti – ne pusti dopovedati, da mora začeti delovati kot eno. Če, seveda, želi(mo), da bo Slovenija in vsi, ki v njej živimo, premagala svojo majhnost, prislovično in zgodovinsko pogojeno pripravljenost na »udinjanje« velikim, a v resnici izjemno majhnim silnicam iz ozadja, in si utrla svojo pot na svetovni zemljevid dobrih, boljših in najboljših. Tudi na področju zdravja in zdravstva.

Še najbolj verjetno je, da bo tudi to dogajanje pristalo na smetišču zgodovine kot eden izmed umotvorov slovenske politike, ki si – kot noj, ki vedno znova zakoplje glavo v pesek, čeprav s tem ne ubeži težavam in nevarnosti – ne pusti dopovedati, da mora začeti delovati kot eno.

 

In vaše mnenje?

Vabimo vas h komentiranju na naši facebook strani in k sodelovanju v obeh anketah, povezanih z odstopom ministra za zdravje Sama Fakina.

 



Aktualni film o slovenski vladi bo ostal brez oskarja

Samo Fakin se ni prvič znašel v taki situaciji; njegovo prvo srečanje z dilemo ujetosti med strahom in dolžnostjo, tedaj resda le na simbolični ravni, najdemo v njegovih študentskih časih, ko se kot statist pojavi v filmu z naslovom Med strahom in dolžnostjo. 

In kako je v zadnjih letih, ko na različnih funkcijah nastopa kot glavni akter? Zdaj se njegova zgodba odvija na drugačni, politični ravni.

Epilog, za kakršnega se je s pomočjo kopice scenaristov odločil režiser aktualnega filma o slovenski vladi, pa bo pomemben za vsakogar med nami. Gledalci, ki nimajo moči, da bi vplivali na sporočilnost in nauk tega dogajanja, bodo na koncu lahko zgolj presodili, v kateri žanr bi bilo najbolj upravičeno uvrstiti izdelek, ki zagotovo ne bo med kandidati za oskarja.

Najbolj brano