»V slovenskem zdravstvu se, ko se zatakne zaradi napačnega načrtovanja in neustreznih ter zastarelih sistemskih rešitev, vedno znova pogovarjamo o cehovskih potrebah, pa naj gre za zdravnike ali za medicinske sestre – ali, navsezadnje, za številne druge strokovnjake, ki jih prav tako primanjkuje, najsi bodo to klinični psihologi, diplomirane babice, fizioterapevti ali delovni terapevti. Obrniti je treba trend in se končno začeti pogovarjati o pacientih, njihovih potrebah in v tem kontekstu o ukrepih, ki bodo pripomogli k čim prejšnji ozdravitvi in vrnitvi v domače oziroma v delovno okolje.,« je v pogovoru za zdravstveni portal povedala dr. Brigita Skela Savič, donedavnega dekanja fakultete za zdravstvo Angele Boškin.

»Dejstvo je, da z zaposlovanjem kadrov na splošno ne sledimo razvitim državam; posledično se soočamo z večjimi težavami pri obvladovanju zdravstvenih in socialnih problemov dolgožive družbe, pa tudi s težavami, ki se pojavljajo v različnih socialnih in starostnih skupinah, povzročila pa jih je svetovna finančna kriza. V Sloveniji smo šibki v sferi duševnega zdravja in dolgotrajne oskrbe – prav ti področji pa postajata pomembna kazalnika kakovosti zdravstvenega sistema in ravni blagostanja v sodobni družbi,« poudarja Brigita Skela Savič.

Sogovornica je trdno prepričana, da v našem zdravstvu ne bo prišlo do celovitih in učinkovitih sprememb in rešitev, dokler odločevalci ne bodo upoštevali nedvoumno, izkustveno in znanstveno dokazane povezanosti med številom zaposlenih, izobrazbo zaposlenih, delovnimi pogoji in izidi zdravstvene obravnave.

Vprašljivi pristopi in ukrepi zdravstvene politike 

Ob aktualnem apelu medicinskih sester, ki javno opozarjajo na kadrovsko podhranjenost in izčrpanost (podobno kot zdravniki v osnovnem zdravstvu) na eni strani ter na načrte resornega ministrstva, po katerih naj bi medicinske sestre prevzele del zdravniških obremenitev, zlasti administrativnih, na drugi strani, je Skela Savičeva še trdneje prepričana, da tudi pristopi aktualne zdravstvene politike niso dobro premišljeni.

»Na bolnišničnih oddelkih danes v povprečju primanjkuje 25 odstotkov zaposlenih v zdravstveni negi – 1374 diplomiranih medicinskih sester in 700 tehnikov zdravstvene nege. Minister kategorizacije ne priznava. Omogoča zgolj ugotavljanje kadrovskih potreb za paciente v bolnišnični zdravstveni negi, medtem ko ne zagotavlja pokrivanja potreb po kadrih v specialističnih ambulantah, v diagnostični in operativni dejavnosti v bolnišnicah – in, seveda, v osnovnem zdravstvu in socialnem varstvu,« opozarja sogovornica.

Po njenem prepričanju posledično ni mogoče pričakovati, da bo strokovno delo vedno opravljeno kakovostno in varno – nasprotno, tveganja pri zagotavljanju teh kriterijev so pod takšnimi pritiski, ki so jim izpostavljeni zaposleni, zaradi njihove preobremenjenosti in izgorelosti, izjemno velika. Zato se tudi ne moremo čuditi, če so mnogi, ki so imeli možnost, odšli na manj obremenjujoča delovna mesta, številni mladi so se odločili za delo v tujini, veliko pa jih je začelo delati na drugem področju, kjer jim ni treba prevzemati odgovornosti za delo v pogojih, ki so vse prej kot optimalni.«

Kakšno je v resnici stanje v zdravstveni negi?

Kakšno je torej danes stanje v zdravstveni negi, o čemer je sogovornica lahko spregovorila z izkustvenega in raziskovalskega vidika?

»Nezadostno število medicinskih sester vodi v napake pri delu; v zavestno izpuščanje intervencij, ki bi jih pacient sicer moral dobiti, pa jih ne – in to poslabša rezultate zdravljenja, povečuje bolehnost pa tudi umrljivost pacientov; v neželene dogodke – najsi bo to vnetje sečil, razjeda zaradi pritiska, podhranjenost, pojav nepričakovanih zapletov, podaljšanje hospitalizacije ali 'zgolj' nezadovoljstvo pacientov.«

Zato so, tako Brigita Skela Savič, poleg zadostnega števila medicinskih sester bistvenega pomena tudi njihova izobraženost in, seveda, kolikor je le mogoče dobri pogoji za njihovo delo. To utemelji z ugotovitvami tujih bolnišnic, po katerih »večje število univerzitetno izobraženih medicinskih sester dokazano prispeva k zmanjšanju tveganj za neželene dogodke, k manjši umrljivosti pacientov in k večji stroškovni učinkovitosti zdravljenja oziroma celotne obravnave bolnikov«.

Več diplomiranih medicinskih sester za manj neželenih dogodkov?

In kaj, denimo, prof. Skela Savič dodaja k še vedno dokaj pogostim kritikam na račun diplomiranih medicinskih sester, češ da se v klinično delo vključujejo tako rekoč brez izkušenj in da njihov prispevek k večji kakovosti in varnosti v bistvu ni v skladu z napovedovanimi superlativi, vsaj na začetku strokovne kariere ne?

»V Sloveniji še vedno ni posluha za to, da bi podaljšali študij za diplomirane medicinske sestre; če bi to dosegli, bi bila njihova znanja nedvomno bolj utrjena in poglobljena. Drugod so to naredili, pri nas ne. Poleg tega na ministrstvu za zdravje nočejo prisluhniti pozivom glede specializacij diplomiranih medicinskih sester za delo v kliničnem okolju. V tujini tovrstne specializacije, ki so eno- ali dvoletne, prilagodijo potrebam v družbi, pri nas pa na to le opozarjamo, že deset let,« pojasnjuje sogovornica.

Odločevalci po njeni oceni preprosto »nočejo razumeti, da medicinska sestra z dodatnimi specialnimi znanji lahko veliko prispeva h kakovosti in varnosti zdravljenja. V slovenskem zdravstvu se spremembe še vedno odvijajo na neki povsem nerazumljivi ravni, z rezultati, ki ne pripomorejo k izboljšavam. Toda to se bo moralo spremeniti. Spregovoriti bomo morali o etični in moralni odgovornosti za varno zdravstveno obravnavo – in jo s konkretnimi, celovitimi ukrepi tudi začeti omogočati.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.