Čeprav se sliši neverjetno, je paradižnik po botanični definiciji v resnici – sadje. Plod se razvije iz cveta, v plodu pa so semena, ki omogočajo razmnoževanje. Tako je pri sadju – in enako je tudi pri paradižniku. Zato dr. Živa Lavriša z Inštituta za nutricionistiko pojasnjuje, da se raba izrazov »sadje« in »zelenjava« v prehrani in kulinariki lahko razlikuje od botaničnega poimenovanja. Podobno je pri arašidih, ki niso oreščki, ampak jih, kot fižol, grah, lečo in sojo – uvrščamo v družino metuljnic; po drugi strani pa nanje, prav zaradi podobnosti z oreščki, s prehranskega vidika gledamo kot na oreščke.
Pri arašidu, ki torej spada v družino metuljnic, je plod strok; ta raste pod zemljo, v njem pa so semena, podobna oreščkom. Zanimivo je, da je hranilna sestava arašidov podobna kot pri oreščkih, kajti arašidi vsebujejo precej več maščob kot druge stročnice – oboji pa so dober vir beljakovin in prehranskih vlaknin, zato jih opredeljujemo kot pomemben vir pestre in uravnotežene prehrane.
Hranilna sestava arašidov je podobna kot pri oreščkih, kajti arašidi vsebujejo precej več maščob kot druge stročnice – oboji pa so dober vir beljakovin in prehranskih vlaknin.
Podobno je pri paradižniku. Pri razbijanju mitov s področja prehrane pri Inštitutu za nutricionistiko namreč poudarjajo, da glede na običajno uporabo paradižnika – v prilogah, omakah, solatah – nanj gledamo kot na zelenjavo, saj ga tudi uporabljamo na tak način. In to kljub temu, da paradižnik po botanični definiciji pravzaprav spada med sadje.
»Na splošno bi lahko rekli, da zelenjava – s prehranskega vidika – vsebuje manj sladkorja kot sadje, oboje pa je bogato z antioksidanti. Med antioksidanti, ki našemu telesu pomagajo pri obvladovanju oksidativnega stresa, so pogosto barvila, ki živilom dajejo značilno barvo – zato tudi priporočilo, po katerem velja uživati čim več različnih barv sadja in zelenjave,« v tem kontekstu pojasnjuje dr. Živa Lavriša. Enačba je jasna: zaužiti velja čim več sadja in zelenjave.
Čeprav paradižnik po botanični definiciji pravzaprav spada med sadje, pa glede na običajno uporabo paradižnika – v prilogah, omakah, solatah – nanj gledamo kot na zelenjavo.
Kako pa je s prehransko-botaničnimi zagatami pri drugih živilih, predvsem pri žitih in njim podobnih plodovih?
Kot pojasnjuje prof. dr. Ivan Kreft z Inštituta za nutricionistiko, je v tem kontekstu zelo zanimiva ajda. Te ne uvrščamo med žita, ampak med neprava žita oziroma psevdožita – podobno velja tudi za kvinojo in amarant. Zrno ajde ni seme, ampak je – botanično – plod, orešček, ki vsebuje seme, v katerem je kalček. Ta kalček pa tako pri navadni ajdi kot tudi ali predvsem pri zlati tatarski ajdi vsebuje rutin in številne druge koristne bioaktivne snovi.
Ajde ne uvrščamo med žita, ampak med neprava žita oziroma psevdožita – podobno velja tudi za kvinojo in amarant. V zrnu je kalček, ki vsebuje rutin in številne druge koristne bioaktivne snovi.
Ne glede na to, v katero prehransko skupino so v resnici uvrščeni paradižnik, ajda in arašidi, pa gre, kot poudarjajo prehranski strokovnjaki inštituta za nutricionistiko, v vseh primerih za živila z ugodno prehransko sestavo.
To pomeni, da je v okviru pestre, uravnotežene prehrane priporočeno in priporočljivo njihovo redno uživanje. Ne pozabite jih uvrstiti na jedilnik v kateremkoli letnem času. To pa, seveda, ne velja za posameznike, ki imajo alergijo na paradižnik in arašide.
Paradižnik, ajda in oreščki so živila z ugodno prehransko sestavo, zato jih ne pozabite uvrstiti na jedilnik v kateremkoli letnem času. To pa, seveda, ne velja za posameznike, ki imajo alergijo na paradižnik in arašide.
Simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
