O fenomenu koronasomnije, o posledicah pogostejših motenj spanja – te se pri posameznikih, ki zbolijo za COVID, lahko odrazijo tudi v prebolevanju te bolezni v težji obliki –, o mladostnikih, ki jih je epidemija najbolj prizadela, o porušenem cirkadianem ritmu in o marsičem, zaradi česar se nam v zadnjem času življenje opazno postavlja na glavo, sem se z vidika somnologije, vede o spanju, pogovarjala z zdravnicama iz Centra za motnje spanja – izr. prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj, specialistko nevrologije in klinične nevrofiziologije, ter doc. dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, specialistko pediatrije in otroške nevrologije.

Pogovor se je odvijal v simboličnem kontekstu – v sklopu svetovnega dne spanja (19. marec), v sklopu katerega se je tokrat, v času COVID pandemije, Svetovna zveza za spanje odločila za slogan Urejeno spanje za zdravo prihodnost.

Izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj o vseh razsežnostih in posledicah nespečnosti med epidemijo

Lani se je zaradi pandemije ter posledične zdravstvene in gospodarske krize po vsem svetu kakovost spanja močno poslabšala. V Italiji, denimo, je kronična nespečnost prizadela kar 40 odstotkov prebivalstva. Še nikoli doslej nismo zaznali tolikšnega porasta kronične nespečnosti. Po drugi strani nespečnost prepoznavamo kot stranski učinek, kot posledico okužbe s COVID. Nekatere študije iz prvega vala epidemije pa kažejo, da je nespečnost v več kot 20 odstotkih lahko v zelo hudi obliki prisotna pri akutni okužbi z novim koronavirusom. Januarja letos je izšla študija v ugledni reviji Lancet, ki kaže, da je kronična nespečnost v visokem odstotku prisotna še šest mesecev po preboleli okužbi – kot drugi najpogostejši simptom, ki se ohranja po okužbi s COVID.

Po eni strani zaradi nespečnosti zbolevajo zdravi – zaradi strahu pred prihodnostjo, kompenzacije številnih izzivov, ki jih prinaša epidemija. Po drugi strani pa imamo problem z bolniki, okuženimi s COVID. Na žalost je problem še večji, zaradi začaranega kroga, v katerem smo se znašli, kajti bolniki s kronično nespečnostjo slabše odreagirajo na infekt, njihov imunski odgovor je slabši. Pri osebah z nespečnostjo je verjetnost, da bodo dobile COVID, ki ga bodo prebolevale v težji obliki, večja. To so pokazale že študije v preteklosti, po katerih je pri odraslih, ki spijo manj kot sedem ur, verjetnost, da zbolijo za isto okužbo, do 30 odstotkov večja kot pri nekom, ki dobro spi.

Če spimo premalo, se bomo slabo odzvali tudi na cepljenje. Če smo kronično neprespani, imamo slabo kakovost spanja, se pogosto prebujamo in ponoči spimo le kratek čas, bo naš imunski odziv na cepivo slabši in dolgoročno bo slabša tudi zaščita pred okužbami. V času pandemije se je ritem budnosti in spanja popolnoma porušil, po cele dneve smo za elektronskimi napravami, manj časa prebijemo na sončni svetlobi – zato se bojimo, kako se bomo sploh lahko vrnili v normalno življenje. 

V preteklosti smo mladim govorili, naj ne bodo tako dolgo na računalniku ali na mobilnem telefonu, na družbenih medijih – lani pa smo jih k temu spodbujali, kajti to je bil v resnici edini socialni stik, ki so ga lahko imeli s svojimi vrstniki. Zdaj se ponovno vračamo k »starim« nasvetom: zvečer opustimo uporabo elektronskih naprav, vse dni v tednu ohranjajmo ustaljen ritem budnosti in spanja; hodimo spat ob isti uri, izogibajmo se modri svetlobi telefona ali pametne tablice, zjutraj se zbujajmo in vstanimo tako kot sicer, četudi delamo od doma; imejmo redno prehrano, bodimo fizično aktivni; podnevi ne spimo in ne delajmo iz postelje. Cirkadiani ritmi so se nam namreč med epidemijo močno porušili. Študija NIJZ, narejena lani, je pokazala, da je v lanskem letu manj kot 40 odstotkov odraslih zadostilo ključnemu kriteriju – več kot sedem ur spanja. To pomeni, da smo Slovenci v lanskem letu postali kronično neprespani.

Pri izvedbi študije med mladostniki, ki potrebujejo devet ur spanja, je bilo takih, ki so zadostili temu pogoju, manj kot 25 odstotkov. 

Takšno stanje ima dolgoročne posledice – ne le na spanju, ampak na mentalnem zdravju. Poveča se anksioznost, ki lahko vodi v depresivno razpoloženje, v težave čez dan, kot so povečana razdražljivost, glavoboli, gastrointestinalni problemi, večja zaspanost; bojimo se nesreč na delovnem mestu, za tekočim trakom, v prometu, do katerih lahko pride zaradi slabše pozornosti in zaspanosti. Želimo si, da bi dobro delovali, imeli dobre kognitivne funkcije – a če ne spimo dobro, tega ne moremo pričakovati.

Prek zdravniške zbornice smo v prvem mesecu epidemije naredili raziskavo med slovenskimi zdravniki o tem, kako so se počutili in kako so spali v tem času, ko so bili zaradi virusa, ki ga nismo poznali, obremenjeni z različnimi skrbmi in strahovi. Večinoma so spali manj kot šest ur, kar je zastrašujoče – tisti, ki so spali (pre)malo, so slabo funkcionirali na delovnem mestu, v timu se je pojavljala večja možnost napak ... Najhuje je bilo pri tistih, ki so delali na COVID vstopnih točkah. 

Upamo, da se bo sistem spremenil. Potrebujemo več osebja – več zdravnikov, več zdravstvenih delavcev –, kajti ne glede na to, kje delamo, potrebujemo počitek in spanje, čas za regeneracijo, ne le telesno, ampak tudi mentalno. Za nami je leto refleksije, ko se moramo vprašati, kaj lahko naredimo. V tem trenutku želimo ozaveščati: če imate težave, povejte osebnemu zdravniku, da, če potrebujete obisk pri specialistu za motnje spanja, čim prej ugotovimo, ali gre za posledice COVID ali česa drugega – in da težave čim prej rešimo, bodisi s kognitivno-vedenjsko terapijo bodisi z zdravili. Zakaj? Zato, da ukrepamo prej, preden se razvije začarani krog nespečnosti in slabe funkcionalnosti čez dan, ker vemo, da se je potem zelo težko vrniti v ustaljene tire.

Povsod po svetu imajo enake težave, povsod so se zaradi obravnave, prednostno usmerjene v bolnike s COVID, podaljšale čakalne vrste. V Sloveniji smo leta in desetletja opozarjali, da je zdravstvenih delavcev premalo, da se dela v več zaporednih izmenah, ker večina javnih zavodov nima dovolj zaposlenih. Ko pride do epidemije, ni prav nobene rezerve. Pri nas je ogromno medicinskega kadra zbolelo, nekateri so šli v karanteno – in razmere so se res močno poslabšale. Trudimo se, da bi zdaj čim bolj zagnali celotni program, toda če se navežem samo na motnje spanja – povsod po svetu, tudi v ZDA, so se ustavili vsi laboratoriji, tudi zato, ker ponoči snemamo bolnike z motnjami dihanja v spanju, z dihalnimi aparati. Pri tem se možnost širjenja aerosolne okužbe poveča, zato je bila, razumljivo, prisotna bojazen, da bi na tak način še povečali možnost za širjenje koronavirusa. 

Bojimo se, da ljudje, ki imajo motnje spanja, ne bi predolgo čakali, zato jih pozivamo, naj s težavami seznanijo zdravnika, kajti le tako bo mogoče dovolj hitro ukrepati. Ne želimo si namreč dolgoročnih posledic, kot so kronični glavoboli, slabo počutje, dnevna zaspanost ali vpliv na srčno-žilni sistem.

Pomen urejenega spanja

Številne študije potrjujejo, da urejeno spanje vpliva na kakovostnejše življenje – v vseh starostnih obdobjih. Kaj pomeni urejeno spanje? Nič drugega kot to, da naj bi se človek sleherni dan ob približno istem času odpravil spat – spanje pa bi moralo vedno, če je le mogoče, trajati približno enako dolgo. Čeprav se zdi, da je priporočenih osem ur spanca za odraslega morda pretirana ocena, se je v resnici tega priporočila zelo priporočljivo držati. Zakaj?

Spanje je povezano s številnimi fiziološkimi sistemi – z utrjevanjem spomina, s krepitvijo imunskega odziva, uravnavanjem hormonov in telesne temperature, s srčno-žilno regulacijo in mnogimi drugimi pomembnimi funkcijami. Če človek spi premalo – in poznavalci tega področja opozarjajo, da se Slovenci zagotovo spopadamo s posledicami točno tega manka –, začne okrnjena kakovost spanja sčasoma odzvanjati v slabših kognitivnih funkcijah. Slabo spanje pa je dokazano povezano tudi s slabim duševnim zdravjem.

Pri nas le dobra petina mladostnikov med šolskim letom spi v skladu s priporočili, torej najmanj devet ur na noč. In ta delež se sčasoma še dodatno zmanjša – med drugim zaradi prezgodnjega začetka šolskega pouka, ki pri nas praviloma ne upošteva biološke danosti mladostnikov in mladih odraslih, pri katerih pride do fiziološkega zamika faze cirkadiane biološke ure. 

Doc. dr. Barbara Gnidovec Stražišar: »Epidemija je najbolj prizadela mladostnike in to, kar se dogaja zdaj, so izredne razmere«

To, kar se dogaja zdaj, so izredne razmere. Poglejmo mladostnike, ki jih je epidemija najbolj prizadela. Že pred epidemijo so spali premalo, predvsem na račun tega, ker pri njih pride do nekoliko zakasnjene cirkadiane faze biološke ure; nagnjeni so k temu, da gredo zvečer spat nekoliko kasneje, posledično pa zjutraj teže vstanejo. Zlasti v nekaterih okoljih, kjer se pouk v srednjih šolah in gimnazijah začenja zelo zgodaj, dijaki pa se morajo v šolo voziti od daleč, to pripelje do tega, da preprosto nimajo dovolj časa za spanje. Nadoknaditi ga poskušajo kasneje, čez dan, ali med vikendi, ko pristanejo v povsem drugačnem ritmu – kot če bi prepotovali nekaj časovnih pasov ...

Kaj se je pri mladih zgodilo v času epidemije? Velika izpostavljenost svetlobi, ki jo oddajajo različni zasloni, tudi v neprimernem času, kar pomeni, da se je njihova cirkadiana faza biološke ure še dodatno zamaknila. Temu se je pridružila še telesna neaktivnost. Otroci so prekomerno pridobili na telesni teži, predvsem zaradi preveč sedenja za ekrani. 

Posledice se že kažejo, predvsem v obliki različnih čustvenih motenj, povečala se je nagnjenost k depresivni in anksiozni simptomatiki, kar še dodatno poslabša kakovost spanja ... In potem se znajdemo v začaranem krogu, kajti slabo spanje vse te simptome okrepi. Če ne spimo dovolj, smo razdražljivi, nagnjeni k prekomernemu prehranjevanju, želji po nezdravi hrani. Vse to pa sproži dodatne posledice, ki se odrazijo na zdravju.

Kot so že poročali otroški psihiatri, se v tem času srečujemo z velikim številom otrok, ki imajo težave predvsem na čustvenem področju. Dolgo obdobje šolanja od doma je zdaj, ko je bilo spet treba privzeti normalen ritem obiskovanja šole, pri mnogih sprožilo različne psihosomatske težave, glavobol, bolečine v trebuhu in podobno.

Ne zavedamo se dovolj, kako pomembno za naše dobro počutje je urejeno spanje. Dolgoročno, kronično neurejeno spanje lahko vodi v nastanek različnih kroničnih bolezni. Problem je, ker terapevtov, ki bi na tem področju lahko priskočili na pomoč, ni dovolj.

Kar se tiče težav, povezanih s simptomatiko motenega spanja, imamo v Sloveniji dva centra – poleg našega je to še Center za motnje spanja otrok in mladostnikov, ki deluje v sklopu otroškega oddelka celjske splošne bolnišnice, kjer je tudi edini laboratorij za snemanje spanja pri otrocih. Kar se tiče pomoči kliničnih psihologov, pa so bile že pred epidemijo čakalne dobe zelo dolge. V nastajanju je mreža centrov za duševno zdravje, v sklopu katerih naj bi zagotovili dostopnost specialistov otroške in mladostniške psihiatrije – a minila bodo še leta, preden bodo te storitve res dobro dostopne.

Portreta Leje Dolenc Grošelj in Barbare Gnidovec Stražišar: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.