Anja Garbajs o življenju po transplantaciji: hvaležna za darovani organ in za podarjeno življenje, ponosna na svoje telo in na veliko brazgotino, za katero se skriva močna življenjska zgodba

Anja Garbajs o življenju po transplantaciji: hvaležna za darovani organ in za podarjeno življenje, ponosna na svoje telo in na veliko brazgotino, za katero se skriva močna življenjska zgodba

Odločitev za darovanje organov po smrti je pri nas še vedno tabu. Zato so se posamezniki, ki jim je bilo po zaslugi zdravljenja s transplantacijo podarjeno novo življenje, odločili, da v sklopu ozaveščanja o pomenu darovanja organov in tkiv razgalijo predsodke, ki jih na tem področju ne manjka. Razstava umetniških aktov »Moja brazgotina, moje življenje« je njihov odgovor na predsodke in strahove, kajti »ne potrebujemo tabujev. Odvrgli smo oblačila, vse naše zavore in pomisleke – da bi pokazali, kako ponosno in s kako veliko hvaležnostjo živimo naprej. In to le po zaslugi bodisi tistih posameznikov, ki so se, ko so še živeli, opredelili kot darovalci organov in tkiv po smrti, bodisi njihovih svojcev, ki so soglasje za darovanje dali po smrti bližnjega,« poudarja danes življenja in hvaležnosti polna 47-letna Anja Garbajs, ki so ji pred sedmimi leti s presaditvijo organa rešili življenje.

Anja Garbajs o življenju po transplantaciji: hvaležna za darovani organ in za podarjeno življenje, ponosna na svoje telo in na veliko brazgotino, za katero se skriva močna življenjska zgodba
Na fotografiji je Anja Garbajs – na levi je njena upodobitev z razstave »Moja brazgotina, moje življenje«, na desni med pogovorom za zdravstveni portal o odločitvi pogumnih posameznikov, ki živijo po zaslugi sofisticirane in izjemno zahtevne oblike zdravljenja s presaditvijo organa, da presežejo tabuje in razgalijo svoje brazgotine. Gre za nekonvencionalni odziv na zadržke in napačne predstave v družbi, ki bo brez dvoma še dolgo odmeval, buril duhove, predvsem pa pomagal pri razbijanju mitov, povezanih z odločitvijo za darovanje organov post mortem. Sporočilo ljudi, ki so se na lastni koži prepričali, kako zahtevno je zdravljenje s transplantacijo in kako izjemnega pomena je, da je v naši medicini strnjenega toliko strokovnega znanja, da Slovenija pri presaditvah organov dosega tako dobre rezultate, je odraz hvaležnosti za na novo podarjeno življenje. Razstava, nastala v sodelovanju republiškega zavoda Slovenija-transplant in društva Transplant, je trenutno na ogled v UKC Ljubljana.

»Odločili smo se, da pokažemo svojo življenjsko silo pa tudi svojo lepoto, kljub veliki brazgotini, ki je bila sprva grozna in se je je bilo treba navaditi, danes pa jo božamo in se ji zahvaljujemo ... Želimo pokazati, da živimo normalno – in da je to naše življenje zgolj in samo posledica odločitve, ki jo je nekdo sprejel. Odločitve, po zaslugi katere danes živimo,« je v sklopu evropskega dneva darovanja organov in tkiv (druga sobota v oktobru), namenjenega zahvali vsem, ki sodelujejo v celotnem prepletu postopkov za transplantacijsko dejavnost, v svojem in v imenu slovenskega društva pacientov po presaditvi Transplant poudarila Anja Garbajs. 

»Sem ena od srečnih prejemnic novih jeter, ki jih zelo ponosno 'nosim' že sedem let in živim zelo normalno in kakovostno,« pravi Anja Garbajs, s katero sva se o pomenu, obetih, izzivih in dobrobitih zdravljenja z zamenjavo obolelega, nedelujočega organa z novim, zdravim, pogovarjali za Zdravstveniportal.si. O tej osebni izkušnji in preizkušnji, ki ni lahka, govori z lahkoto, brez zadržkov – tudi v želji, da bi se za darovanje organov po smrti odločilo veliko več ljudi, kajti tega podatka, dokler smo živi, ni mogoče videti, še manj pa zlorabiti.

»Če ne bi bilo te veje medicine, ki se tako strokovno ukvarja s presaditvami, verjetno tudi mene zdaj ne bi bilo tukaj«

Anja Garbajs

Možnost zdravljenja s presaditvijo organa, s transplantacijo, je nekaj izjemnega in ima pri nas, v slovenskem zdravstvu, že dolgo domicil. Na tej ravni multidisciplinarni timi dosegajo izjemne rezultate. Kaj ta možnost pomeni za vas osebno, za vaše življenje? Kako ga je spremenila, kako je spremenila njegovo kakovost?

Ta izkušnja je tako močna in tako močno spremeni življenja vseh nas, ki smo jo prestali, da je to nekaj neverjetnega. 

Če ne bi bilo te veje medicine, ki se tako strokovno ukvarja s presaditvami, verjetno tudi mene zdaj ne bi bilo tukaj. Toda ko čakaš na presaditev, ko čakaš na organ in na to veliko operacijo, imaš v mislih samo eno: da bo le vse v redu, da preživim, da ne bo zapletov in da lahko zaživim normalno. 

Šele potem, ko prestaneš operacijo in se rehabilitiraš, se začneš zavedati tega, kolikšen trud je bil vložen v tako zahteven poseg, koliko močnih čustev in izkušenj se je prepletlo v tej zgodbi, koliko ljudi je pomagalo pri tem, kako zelo pomembni so bližnji pri tem, da greš naprej ... 

To so velike stvari. In če bi se vsak med nami zavedal, kako močna je ta želja po življenju, potem bi morda razmislil tudi o tem, da je opredelitev za darovanje organov po smrti morda nekaj najmanjšega, kar lahko naredi za nekoga bolnega, ki bo morda nekoč potreboval darovani organ, da bo lahko živel naprej.

Če bi se vsak med nami zavedal, kako močna je ta želja po življenju, potem bi morda razmislil tudi o tem, da je opredelitev za darovanje organov po smrti morda nekaj najmanjšega, kar lahko naredi za nekoga bolnega, ki bo morda nekoč potreboval darovani organ, da bo lahko živel naprej.

Pa se vam je takrat, ko ste izvedeli, da obstaja možnost za presaditev, morda porodil kakšen dvom, pomislek, ste oklevali z odločitvijo za tovrstno zdravljenje, ki je vse prej kot preprosto? Kako ste sprejeli to možnost?

To so taki strahovi in taka vprašanja, nenehna vprašanja, ki nimajo odgovorov ... Prerežejo vas skoraj na pol, odprejo vam trebuh, telo ... In potem odstranijo oboleli organ, v telo vstavijo drugega, ga prišijejo ... To so stvari, ki jih ne gledamo niti v filmih. In to sproži paleto čustev – od strahu, jeze, malodušja, pri nekaterih depresije ... Toda v ozadju tleča želja, da preživiš in da bo vse v redu, je tako močna, da se stvari nekako strnejo in gre, kljub temu, da je operacija res težka.

Take operacije trajajo osem ur ali dlje. Ko se zbudiš, je tvoje telo povsem nemočno, vse te boli ... Ko pa okrevaš, se počutje izboljšuje, iz dneva v dan, nakar se povrne volja do življenja in vse se spet postavi na normalne tirnice.

Prerežejo vas skoraj na pol, odprejo vam trebuh, telo ... In potem odstranijo oboleli organ, v telo vstavijo drugega, ga prišijejo ... To so stvari, ki jih ne gledamo niti v filmih.

Pogoj za to, da so takšne lepe, dobre, spodbudne zgodbe sploh možne, pa je, seveda, darovanje organov. Pri nas je to področje še vedno povezano z resnimi pomisleki, tudi s stigmo. Pa vendarle se zdi, da se na splošno odnos do tega spreminja ... Kaj sporočate svojcem, ki so takrat, ko izgubijo bližnjega, v strašni stiski – obenem pa so pred odločitvijo ali se strinjati z darovanjem organov po smrti ali ne? In kaj menite o vnaprejšnjem odločanju za darovanje organov po smrti?

Vem, da so to težke odločitve. Vem, da si ljudje morajo vzeti čas za razmislek o tem, pa čeprav je tega časa res malo. Gre za močne čustvene pretrese. Toda misel, da s tem nekomu drugemu omogočiš, da lahko živi naprej, je večja od drugih stvari, vsaj zame. Dati nekomu življenje, kaj je lahko lepšega? Kaj je lahko plemenitejšega od tega, da se odločiš, da boš po smrti darovalec in boš nekomu drugemu omogočil življenje? 

Do teh stvari sem absolutno odprta – razumem pa, da imajo nekateri s tem težave. Zato si v sklopu društva in zavoda prizadevamo za ozaveščanje ljudi, ki jim poskušamo dopovedati, da ni treba, da jih je odločitve za darovanje organov strah, saj te odločitve privedejo do lepših in močnejših stvari: nekomu podarijo novo življenje. 

Vem, da so to težke odločitve. Vem, da si ljudje morajo vzeti čas za razmislek o tem, pa čeprav je tega časa res malo. Gre za močne čustvene pretrese. Toda misel, da s tem nekomu drugemu omogočiš, da lahko živi naprej, je večja od drugih stvari, vsaj zame. Dati nekomu življenje, kaj je lahko lepšega?

 

Ovrzimo tabu glede odločanja o darovanju organov po smrti!

»Ko me nekdo sreča, nikoli ne bi pomislil, da so mi presadili jetra; nisem videti kot nekdo, ki je bolan. Če pa bi me videl golo, bi takoj opazil, da je nekaj drugače, kajti po transplantaciji imaš na telesu pečat. Zelo zelo velik pečat. Imamo res velike brazgotine, ki segajo bodisi čez prsi bodisi čez celotni trebuh. In te brazgotine so naša zgodba. Zašita črta skriva za seboj zelo posebno življenjsko zgodbo, polno čustev– od prvih strahov, dvomov, neznanja, občutkov majhnosti in nemoči pa vse do končnih občutkov zmage, upanja, zaupanja v boljši jutri in, seveda, hvaležnosti,« je na novinarski konferenci ob evropskem dnevu darovanja organov in tkiv poudarila Anja Garbajs.

Človek se v času, ko čaka na presaditev, zmore ukvarjati edinole s seboj, se spominja Anja Garbajs. »Sprašuješ se, ali boš zmogel, boš preživel, ali bodo zdravniki svoje delo opravili tako, kot je treba ... Ko se rehabilitiraš, pa začneš razmišljati o tem, kdo ti je organ podaril in postaneš neskončno hvaležen; podaril ti ga je nekdo, ki se je odločil za to, da ti ga bo podaril. Nekdo, ki je, ko je bil še živ, razmišljal o tem in se je vpisal v register darovalcev – ali pa so bili svojci tisti, ki so razumeli pomen darovanja in so dovolili, da se posmrtni ostanki bližnjega darujejo.«

Zgodbe posameznikov, ki so prestali transplantacijo in ki po zaslugi uspešno opravljenega posega ter dobro delujočega podarjenega organa živijo v polnosti, so prepletene z neizmerno hvaležnostjo. In želijo, da se o tem govori, ne (več) molči. 

»To nameravamo doseči tudi s tem projektom – kajti vemo, da je darovanje organov, žal, še vedno tabu,« poudarja mlada ženska, ki je po transplantacija lahko na novo zaživela. »To nemalokrat občutimo tudi sami. Zato smo si rekli: ovrzimo ta tabu, slecimo se, pa naj se to sliši še tako smešno, odvrzimo obleke, skupaj s predsodki. Pripravili smo zelo lepo razstavo, estetsko in močno sporočilno, v njej so zajete naše zgodbe; to, kar smo želeli povedati in pokazati, bi težko prikazali nazorneje, kot smo v tem projektu, katerega lepa energija in močna kemija bo, verjamem, krožila še naprej.«

Nisem videti kot nekdo, ki je bolan. Če pa bi me videl golo, bi takoj opazil, da je nekaj drugače, kajti po transplantaciji imaš na telesu pečat. Zelo zelo velik pečat. Imamo res velike brazgotine, ki segajo bodisi čez prsi bodisi čez celotni trebuh. In te brazgotine so naša zgodba. Zašita črta skriva za seboj zelo posebno življenjsko zgodbo, polno čustev – od prvih strahov, dvomov, neznanja, občutkov majhnosti in nemoči pa vse do končnih občutkov zmage, upanja, zaupanja v boljši jutri in, seveda, hvaležnosti.

 

Portret Anje Garbajs in video pogovor: Diana Zajec; akt Anje Garbajs na razstavi »Moja brazgotina, moje življenje«: Miran Juršič

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona