S Petrom Najdenovim sva se ob mednarodnem dnevu gorskega reševanja za Zdravstveniportal.si pogovarjala o vseh razsežnostih skrbi za varnost ljudi, najsi bo to v gorah, na poplavljenih območjih, v času požarov in drugih nesreč – v sklopu nepredvidljivih dogodkov, ki praviloma zahtevajo obravnavo ponesrečenega tudi v bolnišnici. Jasno je, da človeka takšna dejavnost, ki se ji posveča v svojem prostem času in ki je vse prej kot nenevarna, zaznamuje. Na različne načine. 

V letošnjem poletju naravne ujme v Sloveniji za seboj puščajo težko izbrisen odtis; mnogim je odplavilo domove in z njimi tudi občutek varnosti, pokonci jih drži le solidarnost. Po drugi strani pa smo kljub nepredvidljivemu dogajanju v naravi tako rekoč iz dneva v dan – celo takrat, ko je odhod v gore izrecno odsvetovan – priča odpravam v visokogorje, ki se končajo z reševanjem. Poletja še ni konec, za število intervencij pa bi že zdaj lahko rekli, da je bilo rekordno. Kako na to dogajanje gledate v dveh vlogah, ki ju opravljate – kot zdravnik in kot gorski reševalec?

Število reševanj v tem letu je res veliko – in v veliki večini primerov gre za reševanje tujcev. Slovenija je turistična destinacija, naše gore in pokrajine so zelo zanimive, težava pa je v tem, ker veliko turistov ne ve, kam se podajajo, nimajo nobenih izkušenj. 

Žal je pri tem opazen velik vpliv družbenih omrežij, kjer so vedno prikazani le lepo vreme, krasne fotografije, čudoviti razgledi – ni pa videti ostrine skal, napora, žuljev. Niso prikazane morebitne nevšečnosti, ki lahko sledijo.

Zato vedno pogosteje opažamo, da so reševanja posledica popolne nepripravljenosti in popolnega nepoznavanja terena, pomanjkanja fizične sposobnosti, da bi človek lahko prišel tja, kamor je želel priti. Na žalost – kot zdravnik, kot gorski reševalec in kot ljubitelj gora – lahko rečem le, da je to trend današnjega časa.

Letošnje leto je res zelo hudo in zelo naporno za gorsko reševalno službo, tudi na račun poplav, kjer so moji kolegi, prijatelji veliko pomagali pri intervencijah. K sreči se pri nas te službe, ki so prostovoljne – gasilci, gorska reševalna služba, jamarska služba in druge –, ob takšnih dogodkih dokažejo kot najboljši profesionalci.

Takšne okoliščine, ki narekujejo gorsko reševanje, so zagotovo odvisne od dvojega: od kulture pohodnika, ki ve, da gore zahtevajo izjemno, večplastno pripravljenost, pa tudi od zavedanja, da je v skrajni sili na voljo reševanje, ki je pri nas – brezplačno. Za domače in za tuje pohodnike. V Avstriji, Švici in prenekateri drugi zahodnoevropski državi mora posameznik, ki potrebuje takšno intervencijo, zanjo plačati – in v takih primerih odločanje o osvajanju gorskih vršacev zagotovo ni tako lahkomiselno, kot bi bilo sicer.

V večini primerov gre za kulturo navadnih turistov, izletnikov, ki želijo nekam priti ...

... in ki v resnici niso izkušeni pohodniki.

Pridejo v naše kraje, vidijo lepe hribe, propagandni material, krasne fotografije – in si želijo tudi sami doživeti nekaj tako lepega. Toda večinoma so nepripravljeni, popolnoma nič ne poznajo kulture pohodništva, gorništva, hribolazenja.

Nesreča se lahko zgodi komurkoli, kadarkoli. Mislim, da smo tudi vsi, ki smo v tej druščini, v preteklosti počeli neumnosti, o katerih danes molčimo, ker so se najverjetneje srečno končale. Žal pa ni vedno tako.

V tujini je organizacija sistema reševanja povsem drugačna. Obstajajo zavarovanja, plačila za vstop v nacionalne parke, za to skrbijo posebne službe. Pri nas pa imamo nekakšno kombinacijo vsega tega, ki je za ljudi krasna – finančnega vidika pa ne želim komentirati. 

Pomisleki glede plačljivosti in razmisleki o spremembi organizacije obstajajo že, odkar sem v gorski reševalni službi (GRS), torej več desetletij – žal pa predlogi ostajajo v predalu, nič se ne spremeni. Razloga, zakaj je tako, ne bi želel komentirati.

V vsem tem času kot novinarka pokrivam področje zdravstva, zato sem sledila številnim apelom, pobudam za ureditev tega področja – pa v Sloveniji še vedno nimamo namenskega helikopterja ali več njih za nemoteno izvajanje helikopterske nujne pomoči. Pri travmah se tako nemalokrat izmika lovljenje tako imenovane zlate ure, ko naj bi poškodovanemu zagotovili, da se bo v tem časovnem okviru že znašel na operacijski mizi. Vendar je ta čas pogosto zamujen, reševalni časi so predolgi ...

Izboljšanje reševalnega časa ni stvar ekipe, ki je, denimo, danes v pripravljenosti na Brniku.

Saj ni ekipa tista, ki bi morala poskrbeti za to.

Pripravljen bi moral biti reševalni helikopter, zagotovljeni skupni prostori. Helikopter bi moral biti take oblike, da lahko poleti takoj – kajti helikopterji, ki jih imamo zdaj, potrebujejo določen čas, da lahko vzletijo. To ni stvar ljudi, ki so danes dežurni; to je stvar sistema, ki pripravlja to dežurstvo. Trenutno je reševanje v naši državi v pristojnosti več ministrstev – in že s tega vidika je omenjeni projekt praktično nemogoč.

Res je, da je zlata ura velikokrat zamujena – kljub enormnemu angažmaju vseh, ki pri reševanju sodelujejo. Reševanje je le del ledene gore, kajti vsi člani reševalnih ekip morajo opraviti ogromno treningov, izobraževanj; tudi to je pomemben del priprav na zlato uro, ki zajema ogromno prostovoljnega dela in iskanja lukenj v prostem času. 

V tem kontekstu pa gre res za velik projekt, ki bi moral voditi v konkretne spremembe – če bi v naši državi želeli olajšati reševanje in pripomoči k boljši organizaciji reševalne službe. In pri tem mislim tudi na gasilce in druge prostovoljne službe, ki so zelo pomembne za normalno delovanje države. 

Kar se tiče članov vseh teh ekip, lahko rečemo, da jih zaznamujejo predanost, altruizem, tudi odrekanje – in zagotovo bi jim bila v pomoč drugačna organiziranost, za katero morajo poskrbeti druge službe. Kajti vemo, denimo, da je Slovenija poleg Hrvaške edina država, ki za tovrstno pomoč uporablja večnamenske vojaške ali policijske helikopterje, ni pa posebnega helikopterja, ki bi bil okretnejši, hitrejši, priročnejši ...

Vedeti moramo, da Slovenija ni ne Avstrija ne Italija ne Švica. Imamo svoj način reševanja, ki je v bistvu zelo zelo dober. Helikopterji so v marsičem res dobri, v določenih situacijah pa bi si želeli drugačne. Zagotovo bi si želeli več namenskih helikopterjev, kajti na teh dveh službah slonijo ne le reševalne službe, ampak tudi medbolnišnični prevozi, reševanje iz požarov in poplav. V teh službah so zelo pripravljeni pomagati na različnih področjih, izvajati različne module – in pri tem ne mislim na organizacijo.

Želeli bi si izboljšav, nikakor pa ne smemo vsega kritizirati. Marsikaj je zelo dobro urejeno, je pa zagotovo treba razmišljati tudi o napredku.

Zdi se mi, da je povsem jasno, da ljudje zelo cenijo delo, ki ga opravljate, toda logistične pomanjkljivosti in vrzeli, ki jih omenjam, so stvar konstruktivne kritike, s katero naj bi vedno znova spodbudili politiko, da bi vam ponudila roko v pomoč in olajšala delo, ki ga opravljate.

S tem se absolutno strinjam. Toda kolikor poznam sistem – in tega poznam že dolgo –, se stvari vrtijo v krogu. Ne znam pa odgovoriti, kateri naj bi bil tisti vzvod, s katerim bi to lahko spremenili.

Verjetno bi bil to odgovor, vreden sto milijonov evrov ...

Mislim, da je tudi tu nekako tako, kot v celotni družbi: del rešitve predstavlja denar, del pa organizacija in dogovor. Reševalci smo, vsaj kar se tiče GRS, dokaj dobro opremljeni, glede tega se ne moremo pritoževati. Organizacija pa je pač posledica medsebojnega sodelovanja ali nesodelovanja več resorjev – vemo pa, da je kosilo, če je kuharic (pre)več, slabše.

Vemo, da do tovrstnih dogodkov, ki zahtevajo angažma reševalcev, prihaja kadarkoli, 24 ur na dan, sedem dni v tednu, 365 dni v letu. Številne bolnišnice imate ustrezno urejene in tudi osvetljene helioporte, a tovrstna pomoč ponoči ni mogoča. Ali imate na Jesenicah to kako drugače organizirano?

Uradni helioport je nekaj drugega kot mesto za pristanek helikopterja. Uradni helioport mora zadostiti ustreznim standardom, od pripravljenosti gasilne službe do ustrezne osvetlitve. Drugače je pri improviziranem pristanku na ravnih, morda betoniranih tleh, čemur laično prav tako rečemo helioport, čeprav v resnici ni. 

Nekaj povsem drugega pa je nočno reševanje, kakršnega videvamo v filmih; treba se je zavedati, da letenje v gorah ni enostavno, zaradi zelo različnih vetrov, spreminjajočega se vremena, oblakov ... Tudi če bi imeli na voljo izvrstno tehniko, si 'običajni' ljudje ne moremo predstavljati, kako zahtevno je to.

Že podnevi, kaj šele ponoči ...

Že podnevi letenje na takih območjih od pilotov zahteva veliko usposobljenost. Letenje okoli hribov oziroma gora ni enostavna zadeva. Drugače je, če je treba opraviti polet do smučišča ali iz Portoroža v Maribor. V gorah pa so vrhovi zelo špičasti, doline globoke, vetrovi različni – a v glavnem danes opažamo trend, ki sledi filmom, instagramu, rambom ... in je daleč od resničnosti. 

Letenje ponoči je nevarno – za posadko, za ponesrečenca. Še vedno pa je in mora biti na prvem mestu varnost vseh.

Lahko mogoče s kakšnim konkretnim primerom reševanja, pri katerem ste sodelovali, ilustrirate situacije, do katerih prihaja v gorah?

V minulih letih sem sodeloval pri številnih reševanjih; vsako je nekaj posebnega, lahko je zanimivo, lahko je nevarno. Vedno več je primerov, ko ljudje kličejo helikopter iz različnih razlogov, ko je reševanje nujno ali pa morda tudi ne. Včasih pa imajo ljudje preprosto smolo. 

V meni se je izoblikovalo mnenje, da vendarle obstaja usoda, ki jo marsikdo izziva, a se mu nič ne zgodi. Lahko pa se na povsem normalni poti zaradi morda napačno ocenjenega koraka zgodi, da gospod, čeprav je naredil vse, da se kaj takega ne bi zgodilo, pade dva metra globoko in si 'polomi' obraz – kar je lahko zelo huda posledica za vse življenje. Po drugi strani pa se nekdo lahko 'vrti' 50 metrov po skalah, pa mu ni nič.

Takih zgodb je ogromno in niti ena situacija ni enaka drugi.

V bistvu pa se zagotovo znajdete tudi v situacijah, ki so nevarne tudi za vas – če se morate, denimo, spustiti v povsem nedostopno območje z pomočjo vitla ...

Ko reševalec vidi, da gre na tak teren, se psihično pripravi. Pričakuje nevarnost. 

Kolegi so imeli letos poleti nenavadno situacijo, ko se je reševanje odvijalo v po predvidevanjih nenevarnem predelu, nakar se je od nekod zvalila ogromna skala – imeli so neverjetno srečo, da so preživeli.

Reševanje s helikopterjem je nevarno. Ko si na začetku te kariere, si nad njo navdušen, na koncu kariere pa te je večkrat strah – zaradi zavedanja, da je stvari, ki gredo lahko narobe, več, kot si misliš.

V kontekstu tega, o čemer se pogovarjava, lahko rečeva, da na povečani priliv pacientov v jeseniško bolnišnico pomembo vplivajo tudi tovrstni dogodki. Nesreče v gorah. Kako ste temu kos glede na kadrovsko pokritost in logistične zmogljivosti zdravstvenih timov oziroma posamičnih kliničnih oddelkov?

Ob večjem navalu, kakršnemu smo priča avgusta, zlasti med vikendi, je organizacija težka – predvsem zato, ker je to čas dopustov pa tudi zato, ker kadra, zlasti medicinskih sester, zelo primanjkuje in so obremenitve velike. Politravma – na primer v gorah huje poškodovani bolnik – je dodatna obremenitev za vse time, ki obravnavajo takega pacienta.

Organizatorji, žal, nimajo čarobne paličice, toda na podlagi pripravljenosti timov pripravijo razpored dela v mesecu, ki je včasih zelo naporen – ko se kadri vrnejo z dopusta, to praviloma plačajo z vsemi obrestmi in bi jeseni spet potrebovali dopust zaradi obremenitev, nočnega dela, povečanega priliva bolnikov ... To je v manjših bolnišnicah verjetno še bolj izraženo kot v kliničnem centru, ki je kadrovsko večji.

Za najmlajše paciente, ki jih zdravite na vašem oddelku, ste pripravili nepozaben dogodek, srečanje z gorskimi reševalci in knjižico Varno v gore, skupaj z izkustvenimi nasveti, kako se izogniti nevarnostim v gorah. Otroci staršem nemalokrat nastavijo zrcalo – upajmo, da bo tako v tem primeru, ko bodo izvedeli vse o tem, kako je treba načrtovati izlet v gore in kako se izogniti nevarnostim, ki so v poletnem času v gorah pogoste.

Res je. Majhne otroke nosimo v nahrbtnikih, ponavadi zato, ker tako najlaže zaspijo, starši pa so na zraku in se imajo lepo. Kasneje hodimo z otroki v gore na družinske izlete, na katerih ni cilj, da bi otrok osvojil vrh, ampak da se ima lepo skupaj s starši. Otrokom je, če sklepam po svoji izkušnji, vseeno, ali vidijo eno ali drugo dolino, to ali ono steno; tovrstne želje imamo starejši.

Nato pride obdobje, ko otroci preizkušajo sebe in svoje vrstnike, ko poskušajo preveriti svojo drznost, preplezati kakšno skalo ali se dotakniti kakšnega klina. In potem so tu še ptički, ki odletijo iz gnezda, s polnim nahrbtnikom naših nasvetov o tem, kam, kako in zakaj se hodi v hribe – ali zaradi instagrama, da bo mogoče objaviti dobro fotografijo, ali pa zaradi načina življenja ... 

Le upamo lahko, da smo jim v glavo vcepili misli, s katerimi bodo poskrbeli za preventivo in pravi način obnašanja. Otroci so res odraz odraslih – v skrbi za varnost, v odnosu, v pričakovanjih so naša slika.

In upajmo, da bo ta slika v prihodnje spet postala nekoliko zrelejša, kajne?

Se strinjam z vami.

Portret Petra Najdenova: Diana Zajec; arhivski fotografiji reševanj: FB Gorske reševalne zveze Slovenije

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.