Kaj bolnikom z rakom pljuč sporoča Alenka Artnik, najboljša potapljačica na vdih na svetu, ki ji je rak vzel oba starša?

Kaj bolnikom z rakom pljuč sporoča Alenka Artnik, najboljša potapljačica na vdih na svetu, ki ji je rak vzel oba starša?

Svetovna prvakinja in rekorderka v potapljanju na vdih Alenka Artnik se je s to športno disciplino začela ukvarjati pri tridesetih letih; od tedaj se zdi, da je, ko prodira v njegove globine, z morjem eno – strahu ne občuti niti takrat, ko se pljuča, ki sicer pri odraslem človeku, če bi jih razgrnili, lahko prekrijejo nogometno igrišče, globoko pod morsko gladino stisnejo zgolj na velikost pesti odraslega človeka. V teh dneh pa je najboljša potapljačica na vdih na svetu, ki je zaradi raka izgubila oba starša, prevzela še eno vlogo: v novembru, mesecu ozaveščanja o raku pljuč, je postala ambasadorka kampanje Življenje s polnimi pljuči.

Kaj bolnikom z rakom pljuč sporoča Alenka Artnik, najboljša potapljačica na vdih na svetu, ki ji je rak vzel oba starša?
»Dobro vem, kaj pomeni ta bolezen. Po izgubi obeh staršev sem bila dolga leta v veliki stiski, zato bi rekla predvsem to, da se je o tabujih, povezanih z rakom, treba pogovarjati. Ljudem polagam na srce, naj se o tem ne bojijo spregovoriti, saj tako ne pomagajo le sebi, ampak tudi drugim, ki potrebujejo tovrstno pomoč,« je Alenka Artnik v sklopu meseca ozaveščanja o raku pljuč povedala v video pogovoru za Zdravstveniportal.si. Fotografije: Diana Zajec, slika pljuč: iStock

Zakaj prav športnica, ki na globalni ravni podira meje predstavljivega, želi prispevati k boljši ozaveščenosti o raku pljuč? Koprčanka Alenka Artnik se je s posledicami te težke bolezni srečala že v otroštvu. Rak ji je vzel teto, babico, babičino sestro, potem še mamo in očeta, čemur je, kot pravi, sledilo obdobje strahu, velike stiske in iskanja. »Ko sem se 'spoznala' s potapljanjem, ki mi je korenito spremenilo življenje, se je strah počasi začel razblinjati,« pripoveduje vrhunska športnica in doda, »da si o tem želi govoriti. Zavedam se odgovornosti do svojega življenja, kajti ko se zaveš, da življenje ni samoumevno, ga znaš bistveno bolj ceniti.« 

»Dobro vem, kaj pomeni ta bolezen. Po izgubi obeh staršev sem bila dolga leta v veliki stiski, zato bi rekla predvsem to, da se je o tabujih, povezanih z rakom, treba pogovarjati. Ljudem polagam na srce, naj jih ne bo strah spregovoriti o tem, saj tako ne pomagajo le sebi, ampak tudi drugim, ki potrebujejo tovrstno pomoč,« je Alenka Artnik poudarila v video pogovoru za Zdravstveniportal.si. 

Alenka Artnik

Alenka Artnik, svetovna prvakinja in rekorderka v potapljanju na vdih, ambasadorka kampanje Življenje s polnimi pljuči:

Dobro vem, kaj pomeni ta bolezen. Po izgubi obeh staršev sem bila dolga leta v veliki stiski, zato bi rekla predvsem to, da se je o tabujih, povezanih z rakom, treba pogovarjati. Ljudem polagam na srce, naj se o tem ne bojijo spregovoriti, saj tako ne pomagajo le sebi, ampak tudi drugim, ki potrebujejo tovrstno pomoč.

In kaj še svetuje na podlagi lastnih izkušenj? »Pogosto lahko slišimo 'recepte' v smislu: treba je živeti zdravo. Seveda je treba živeti zdravo, toda ko si v hudi stiski in ti je res težko, ko ne vidiš pravega izhoda, je takim nasvetom težko slediti. Osebno mi je najbolj pomagalo zaupanje, vera v to, da se bo vse uredilo. Imela sem veliko srečo in spoznala potapljanje, ki mi je pomagalo k uresničitvi. Ko sem se končno lahko na ta način izrazila, se je moje življenje začelo korenito spreminjati. Zato se mi zdi zelo pomembno, da vsakdo poskuša najti tisto, s čimer ali v čemer lahko izrazi svojo strast, svoj talent. Na ta način se lahko človeku življenje povsem spremeni – v najboljšem pomenu besede.«

Pogosto lahko slišimo 'recepte' v smislu: treba je živeti zdravo. Seveda je treba živeti zdravo, toda ko si v hudi stiski in ti je res težko, ko ne vidiš pravega izhoda, je takim nasvetom težko slediti. Osebno mi je najbolj pomagalo zaupanje, vera v to, da se bo vse uredilo. Imela sem veliko srečo in spoznala potapljanje, ki mi je pomagalo k uresničitvi.

Več v zgornjem video pogovoru.

V sklopu kampanje pa Alenka Artnik, ki je prepričana, da »nas sistem ne motivira, ampak omejuje, kajti pristopi so preveč instantni, enako pa je tudi s komunikacijo«, sporoča: »Vsak trenutek šteje.« 

Da je življenje eno samo in kot tako neprecenljivo, vemo – če ne prej, se človek tega zave takrat, ko zboli. Toda zakaj omenjanje slehernega trenutka, ki šteje? Odgovor se skriva v številkah.

Dejstva o najbolj usodnem raku 

Rak pljuč je pri nas pri moških po pojavnosti na 3. mestu, pri ženskah pa na četrtem; pri moških je vodilni razlog za prezgodnje umiranje, medtem ko se je pri ženskah po umrljivosti (zaradi katere koli vrste raka) prvič znašel na prvem mestu pred tremi leti.

Po zadnjih dostopnih podatkih iz registra raka so leta 2016 pri nas to diagnozo postavili 1521-krat – 966 moškim in 555 ženskam. 

Petletno preživetje obolelih (od leta 2012 do leta 2016) je bilo pri ženskah 22-odstotno, medtem ko je pri moških doseglo le 15,6-odstotni delež. 

Na svetovni ravni je rak pljuč najpogostejši od vseh rakov – in tudi najbolj usoden, kajti pri tej bolezni, ki se kaže z zelo različnimi obrazi, je največja težava v tem, da se bolezen razvija brez prepoznavnih simptomov in ga v velikem številu primerov odkrijejo šele, ko je že (pre)pozno.

Znaki, ki človeku povedo, da je z njegovim zdravjem nekaj hudo narobe, se pojavijo pozno in še takrat niso značilni, saj so zelo podobni kot pri drugih obolenjih: utrujenost, slabo počutje, kašelj, hripavost, oteženo dihanje, nepojasnjena bolečina v prsih, izkašljevanje krvi, pljučnica, ki tudi po zdravljenju z antibiotiki ne izzveni, nepojasnjeno hujšanje ...

Resnica je, da vsak človek svoje počutje in odzivanje svojega organizma pozna najbolje – kdor si zna in hoče prisluhniti, hitro ugotovi, kdaj pride do sprememb. In če te ne izzvenijo, ne velja čakati in se tolažiti, da bo kmalu bolje, ampak se velja posvetovati z zdravnikom.

Kaj svetujejo zdravniki in na kaj opozarjajo bolniki?

Udeleženci tiskovne konference
Udeleženci konference ob mesecu ozaveščanja o pljučnem raku (od leve proti desni): Alenka Artnik, doc. dr. Martina Vrankar, Mirko Triller, mag. Mojca Unk in Melita Pirc.

»Kdaj k pulmologu? Ne pri vsaki težavi, zagotovo pa takrat, ko simptomi ne izzvenijo. Ko ima nekdo simptom, ki ne izzveni v kratkem času, mora čim prej k zdravniku – zlasti, če je kadilec,« poudarja mag. Mojca Unk, specialistka internistične onkologije z Onkološkega inštituta Ljubljana. »Kadilec, ki mesec ali dva iz neznanega razloga izgublja težo, tega preprosto ne sme zgolj neprizadeto opazovati in nič ukreniti. Enako velja za kadilca, ki začne izkašljevati kri – sicer je res, da do tega lahko pride tudi zaradi okužbe, vendar je vzrok treba preveriti, kajti nižji ko je stadij bolezni ob postavitvi diagnoze, boljše so možnosti za (o)zdravljenje.« 

Pri pljučnem raku je bolezen v začetni fazi omejena na pljuča, kasneje se njene metastaze širijo po telesu, v druge organe. Zdravljenje pljučnega raka je danes po zaslugi novih znanstvenih dognanj bistveno bolj uspešno kot pred desetimi leti, ko rezultati zdravljenja napredovale bolezni niso mogli biti dobri. Precejšen napredek so omogočila tarčna zdravila, ki so primerna za približno 15 odstotkov obolelih, pa tudi odtis, ki ga invazivno zdravljenje pušča na celotnem organizmu obolelega, je bistveno blažji. 

Dobri obeti na področju imunoterapije

Veliko upanje na področju sistemskega zdravljenja pa prinaša imunoterapija, ki pri bolnikih z drobnoceličnim razsejanim rakom pljuč vodi v dolgo trajajoče remisije, za katere danes domnevajo, da pri določenem deležu bolnikov pravzaprav pomenijo ozdravitev.

Veliko upanje na področju sistemskega zdravljenja pa prinaša imunoterapija, ki pri bolnikih z drobnoceličnim razsejanim rakom pljuč vodi v dolgo trajajoče remisije, za katere danes domnevajo, da pri določenem deležu bolnikov pravzaprav pomenijo ozdravitev.

Letos objavljene rezultate o petletnem preživetju bolnikov s pljučnim rakom po zdravljenju z imunoterapijo mag. Mojca Unk razume kot res spodbudne. »Imunoterapija, ki spodbuja organizem obolelega, da se sam bori proti bolezni – tudi pri razširjeni bolezni, torej v četrtem stadiju – omogoča dolgo preživetje: 80 mesecev. Kaj takega si še ne tako dolgo nazaj ni bilo mogoče niti predstavljati. Ti bolniki so verjetno zdravi – in srečna sem zaradi njih –, vendar pa zdravljenje z imunoterapijo traja še premalo časa, da bi to lahko trdili z gotovostjo. Zato je kljub tej novi možnosti, ki bolnikom s pljučnim rakom prinaša veliko upanje, še vedno nadvse pomembno čim zgodnejše odkritje bolezni.«

Tudi doc. dr. Martina Vrankar, specialistka radioterapije in onkologije (prav tako z onkološkega inštituta), poudarja, da je pri raku pljuč metastatska oblika bolezni za zdaj neozdravljiva: »Morda bodo ozdravitev omogočile nove metode zdravljenja oziroma nova zdravila, ki so na voljo, vendar v tem trenutku tega še ni mogoče potrditi.« 

Dr. Vrankarjeva poudarja, da je bil pljučni rak donedavnega bolezen moških, kajti med obolelimi je bilo žensk le četrtino ali manj; v zadnjem desetletju se pojavnost tega raka pri ženskah na letni ravni povečuje s 4,9-odstotnim deležem, medtem ko pojavnost tega raka pri moških ne narašča več. »Danes je tako med obolelimi že tretjina žensk, kar povezujemo s tem, da so z bolj množičnim kajenjem začele kasneje kot moški, torej pred 20 ali 30 leti. Kajenje je namreč še vedno glavni dejavnik tveganja za nastanek raka pljuč.« 

Kajenje je še vedno glavni dejavnik tveganja za nastanek raka pljuč. Pri ženskah, ki so z bolj množičnim kajenjem začele kasneje kot moški, danes pojavnost tega raka narašča.

Znani in neznani krivci za nastanek pljučnega raka

Razlog za nastanek raka je napaka v imunskem sistemu – vendar ne v vseh primerih. Med ključnimi dejavniki, ki jim znanost pripisuje krivdo za nastanek te težke bolezni, kajenju (tako aktivnemu kot pasivnemu) sledijo še izpostavljenost radonu (v zaprtih prostorih ali v, denimo, rudnikih), brazgotinjenje po preboleli tuberkulozi, vnetje pljuč in družinska (genska) obremenjenost s to boleznijo.

Pri nas je tako rekoč tabula rasa tudi poklicna izpostavljenost rakotvornim snovem, na primer v kmetijstvu, zaradi izpostavljenosti herbicidom in pesticidom, v kemični industriji, rudnikih in kamnolomih. Prav tako se zdi, da ostaja vse preveč prezrta izpostavljenost rakotvornim snovem tudi pri različnih ekoloških nesrečah, ko praviloma vse vrednosti ostanejo v »priporočenih mejah« ali v »še dopustnih mejah«, nakar tega nihče podrobneje ne raziskuje – tudi v smislu spremljanja podatkov o zbolevnosti v naslednjih nekaj desetletjih.

Pri nas je tako rekoč tabula rasa poklicna izpostavljenost rakotvornim snovem, na primer v kmetijstvu, zaradi izpostavljenosti herbicidom in pesticidom, v kemični industriji, rudnikih in kamnolomih.

Prav tako se zdi, da ostaja vse preveč prezrta izpostavljenost rakotvornim snovem tudi pri različnih ekoloških nesrečah, ko praviloma vse vrednosti ostanejo v »priporočenih mejah« ali v »še dopustnih mejah«, nakar tega nihče podrobneje ne raziskuje – tudi v smislu spremljanja podatkov o zbolevnosti v naslednjih nekaj desetletjih.

Pomanjkanje psihološke pomoči, ki jo bolniki nujno potrebujejo

Kako huda preizkušnja je spopadanje s tako težko boleznijo, pa vedo oboleli, ki med drugim pogrešajo psihološko pomoč in svetovanje – ne le med zdravljenjem v bolnišnici, ampak tudi kasneje, ko prihajajo na ambulantno zdravljenje. 

Na onkološkem inštitutu deluje psihoonkološka služba, ki sicer ni namenjena le hospitaliziranim bolnikom, vendar obe zdravnici priznavata, da potrebe po tovrstni podpori bistveno presegajo obstoječe zmogljivosti. Dr. Martina Vrankar je zato vodstvu onkološkega inštituta že predlagala, da bi psihoonkološko obravnavo uvrstili v sklop obravnav, ki so namenjene vsakemu bolniku, ko pride v bolnišnico.

»V Sloveniji do postavitve diagnoze rak pljuč preteče kar nekaj časa – ko izveš zanjo, pa je to velik šok. Premalo je znano, s čim se bo človek moral spopasti. Bolniki o tem ne želijo govoriti, saj jih rak pljuč stigmatizira; družba jih namreč postavi v poseben 'predal', odnosi v službi, v družini in med prijatelji se spremenijo. Vse se vrti okoli diagnoze. In nihče pravzaprav ne ve, kaj mu bo prinesel naslednji dan,« je o osebni izkušnji pri prebolevanju raka pljuč spregovorila Melita Pirc, članica Društva pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije.

Po njeni izkušnji je odzivanje zbolelih za rakom pljuč drugačno kot pri drugih rakih. »Pogosto se zgodi, da se človek s to diagnozo zapre vase in se sam spopada z obremenitvijo, ki jo prinaša bolezen in ki ni majhna. O strahovih in stiskah, ki jih prinaša ta diagnoza, ne želi govoriti – to pa je za uspešnost zdravljenja zelo slabo.«

Melita Pirc, bolnica:

V Sloveniji do postavitve diagnoze rak pljuč preteče kar nekaj časa – ko izveš zanjo, pa je to velik šok. Premalo je znano, s čim se bo človek moral spopasti. Bolniki o tem ne želijo govoriti, saj jih rak pljuč stigmatizira; družba jih namreč postavi v poseben 'predal', odnosi v službi, v družini in med prijatelji se spremenijo. Vse se vrti okoli diagnoze. In nihče pravzaprav ne ve, kaj mu bo prinesel naslednji dan.

Kaj torej lahko naredi družba za zmanjšanje stigmatizacije obolelih za rakom pljuč? Rešitev je v podpori in razumevanju, so si edine članice projektne skupine za raka pljuč, ki deluje v sklopu omenjenega društva. Društvo vodi Mirko Triller, sicer bolnik s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), ki ob mesecu boja proti raku pljuč pravi takole: »Rak pljuč ni konec življenja, lahko je tudi nov začetek. Tako je bilo tudi pri meni, po presaditvi pljuč. Zato rad rečem, da živim 'v bonusu'.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.

citat Alenka Artnik



Vas zanima več vsebin s podobnimi ali istimi značkami?
Vabimo vas k raziskovanju in branju.
Alenka Artnik bolniki kakovost in varnost Martina Vrankar Mirko Triller Mojca Unk onkologija pacienti rak rak pljuč zdravje zdravljenje zdravniki zdravo življenje zdravstvo

Nekaj podatkov o pljučih, ki se zdijo neverjetni:

  • če bi razgrnili pljuča odraslega človeka, bi z njimi prekrili nogometno igrišče;
  • človek vsak dan vdihne 22.000-krat – in ob tem v organizem pride približno 11.000 litrov zraka;
  • v pljučih je več kot 300.000.000.000 drobnih žilic (kapilar) – če bi jih sešili skupaj, bi dobili žilo, dolgo 2400 kilometrov;
  • pretok zraka pri kihu je približno 120 kilometrov na uro.

pljuca

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.