November je mesec ozaveščanja o številnih težkih obolenjih, glavnih sejalcih skrbi, ki človeku postavijo življenje na glavo – med njimi je tudi rak pljuč. Bi znali prepoznati prve znake pljučnega raka? Če se morda vprašanje zdi skorajda preveč preprosto, pa je odgovor bistveno bolj skrb vzbujajoč, kajti ne le laična javnost, celo zdravniki še vedno vse prepogosto ne prepoznajo opozorilnih znakov, ki so prikriti, vse preveč podobni številnim drugim, tudi bistveno manj kompleksnim obolenjem. In to je treba spremeniti, so si edini strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zdravljenjem raka pljuč, za katerim vsako leto na novo zboli približno 1400 Slovencev.

Danes sta se odvila dva dogodka na to temo, tiskovna konferenca društva pljučnih in alergijskih bolnikov ter okrogla miza MCL. Na obeh so zbrani, tako zdravniki, ki se iz dneva v dan srečujejo s tovrstnimi obolenji, kot pacienti z osebnim izkustvom, ki jih je postavilo pred najhujše preizkušnje, poskušali odgovoriti na čim več vprašanj in dilem, povezanih z rakom pljuč, odkrivanjem bolezni, zdravljenjem in izzivi, ki jih na tem polju medicine tudi v prihodnje ne bo manjkalo.

Če rečeš »ne« cigareti, za svoje zdravje narediš več, kot vsi zdravniki skupaj

Mag. Marko Bitenc, specialist torakalne kirurgije (Kirurgija Bitenc), pravi, da rak pljuč preprosto ni več neozdravljiva bolezen, »nasprotno, rak pljuč je je danes zelo dobro ozdravljiv, vendar le, če ga odkrijemo v zgodnji fazi bolezni. Predvsem pa je ta bolezen v veliki meri preprečljiva, kajti njen nastanek in razvoj je statistično izrazito povezan z razvado – kajenjem. Lahko rečem le to: če niste nikoli kadili ali če ste se odločili, da boste prenehali s kajenjem, ste za svoje zdravje naredili več, kot bi lahko naredili vsi zdravniki skupaj«. 

Drugi dejavnik tveganja je zrak, ki ga dihamo – tu ne gre toliko za osebno odločitev, ampak smo, kar se tiče izpostavljenosti različnim izpustom in onesnaženju zraka, odvisni predvsem od države, njenih usmeritev, od veljavne regulative. V Sloveniji je na tem področju še ogromno manevrirnega prostora za izboljšave, ki pa jih ne bo mogoče doseči, dokler bodo, denimo, na ekonomsko-socialnem svetu pri razpravljanju o uvedbi novih ukrepov za (boljše) varovanje zdravja vrata strokovnjakom zaprta oziroma priškrnjena le, če se tako odločijo bodisi delojemalci, delodajalci ali predstavniki vlade – to pa se ne zgodi, kot smo lahko slišali na nedavnem posvetu o vplivu kemikalij iz industrije na okolje in na zdravje. 

Zanimivo (se) je tudi vprašati, kdaj se bo politiki oziroma odločevalcem zazdelo, da je odločitev za, na primer, uvedbo presejalnega testiranja za raka pljuč, ki bi omogočilo veliko učinkovitejše zdravljenje te trdovratne bolezni, pomembnejša od 2. tira? Ali od TEŠ 6, ki prispeva k razvoju raka, kot smo lahko slišali v razpravi.

Uroš Lebič – zbolel pri 30 letih, po tumorju na pljučih so se pojavili še zasevki v glavi

Uroš Lebič je star 36 let, zbolel je pred tremi leti. Začelo se je z rdeče obarvanimi izpljunki. Iskanje razloga je v bolnišnici na Golniku s pomočjo preiskav (računalniška tomografija, bronhoskopija) hitro pokazalo povzročitelja težav: tumor na spodnjem desnem pljučnem režnju. Zdravljenje se je začelo takoj, še vedno pa ni končano, kajti bolezen se je preselila tudi na možgane ...

»Lahko sem izbiral med dvema možnostima, ali me operirajo na Golniku ali pa v UKC Ljubljana dr. Tomaž Štupnik, endoskopsko. Šel sem v Ljubljano in po tretjem dnevu, ki je minil od operacije, sem bil že doma,« se spominja Uroš Lebič. Temu so sledili štirje ciklusi kemoterapije, 27 obsevanj pljuč, zdravljenje na Primorskem.

Potem pa je konec leta 2015 doživel epileptični napad. Pregledali so ga in ugotovili, da so se zasevki pojavili tudi v glavi. Naredili so tudi magnetno-resonančno preiskavo in se odločili za enkratno obsevanje z zelo močnimi frakcijami, pripoveduje. »Potem sem imel leto in pol mir, nakar so zdravniki ugotovili, da se je maligni tumor povečal in spet je sledilo petkratno obsevanje glave. V istem času je zbolela tudi mama, seveda sem ji pomagal, poskušal biti čim bolj pozitiven ...,« je iskren mladi moški, ki mu iz oči sije močan življenjski žar.

Kot pravi, ni pred nikomer skrival, da je zbolel za rakom – čeprav se to še vedno pogosto dogaja. »Ta bolezen je, čeprav se stvari spreminjajo, še vedno tabu, zato mnogi to 'držijo' v sebi, o tem ne govorijo, kar ni dobro. Kakšni so bili odzivi, ko sem povedal za diagnozo? Mnogi so me bodrili, mi govorili, češ da sem močen in bom zmogel. In zdaj? Sem tu.«

Uroša Lebiča ob osnovni bolezni zdaj stalno spremljajo tudi epileptični napadi, ki pa so, kot pravi, »v mejah stagnacije«; živi aktivno življenje, družinsko in profesionalno. Še vedno je redno zaposlen, edina sprememba je v tem, da dela s krajšim delovnim časom. In s tem, ko živi tako polno življenje, bolezni navkljub, je mnogim navdih in zgled.

Dostopnost do novih zdravil za raka pljuč »ni najbolj idealna«

Prof. dr. Tanja Čufer, specialistka internistične onkologije iz Bolnišnice Golnik – Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo, pravi, da za rakom pljuč zboli tudi veliko ljudi, ki nikoli v življenju niso kadili ali bili izpostavljeni rakotvornim agensom, kakršen je, denimo, azbest.

Pri tem pa izpostavi problem, da od pojava prvih simptomov do diagnoze in začetka zdravljenja še vedno mine več kot pol leta, pri čemer je spodbudno vsaj to, da je prenekateri rak pljuč, četudi je bolezen že v razsejani obliki, »danes zazdravljiv, če je, seveda, zagotovljena dostopnost do zdravil«. Pri tem je prof. Čuferjeva omenila, da pri nas, čeprav na splošno velja, da je dostopnost do zdravil zelo dobra, pri raku pljuč, vsaj kar se tiče novih zdravil, »stanje ni najbolj idealno«.

Borut Šuštar – med čakanjem na vstavitev žilnih opornic odkrili, da ima pljučnega raka

Bil je hospitaliziran na interni kliniki ljubljanskega UKC, čakal je na operacijo na srcu oziroma na vstavitev žilne opornice, zato je moral še na rentgensko slikanje. »Imel sem srečo, ker je specialist interne medicine imel tudi znanje iz pulmologije. Takoj mi je povedal, da imam raka pljuč,« pove Borut Šuštar.

Tako so ga premestili na torakalno kirurgijo in mu odstranili en pljučni reženj, vendar se je po letu dni bolezen ponovila – opazili so zasevke, ki so bili pri prvi operaciji še nevidni, pojavili pa so se tudi zasevki na jetrih. V tej fazi zdravljenja je, kot se spominja, »prišel k zdravniku, ki sem ga pestoval kot otroka. Tako je bilo zame res dobro poskrbljeno, vendar zdravljenje s kemoterapijo ni pomagalo.«

Potem je pristal na sodelovanje v študiji z imunoterapevtskimi zdravili. »Kmalu sem nehal izkašljevati kri, zasevki na jetrih so izginili, tisti na pljučih pa so se zmanjšali. Bolezen zdaj miruje, spopadam se sicer z manjšimi zapleti, ki so se pojavili med zdravljenjem, vendar sem zdrav,« je nepopisno srečen Borut Šuštar. 

Je med tistimi, ki svoje bolezni niso skrivali pred nikomer. »To je treba povedati, ne pa se sramovati svoje bolezni. Priznam, sem kadil, veliko, in to je bila pač 'kazen'. Toda zdaj sem dobro,« razmišlja.

Preventiva, skrining, (pre)poznavanje znakov bolezni

Doc. dr. Martina Vrankar, specialistka onkologije in radioterapije z Onkološkega inštituta Ljubljana, opozarja, da pri približno desetih odstotkov bolnikov z rakom pljuč takrat, ko jim bolezen odkrijejo, ta sploh še ne pokaže znakov. »Zato bi moral biti vsakdo med nami pozoren na vsakršne spremembe v počutju, kašlju, hujšanju, kajti tudi zdravniki družinske medicine teh 'signalov' ne povežejo vedno z rakom na pljučih, vsaj ne takoj. Toda štirje tedni čakanja na diagnostiko lahko pomenijo nedopustno veliko, kajti biologija tega raka je drugačna od ostalih.« 

Dr. Vrankarjeva je prepričana, da bi največ dosegli s preventivo in s skriningom oziroma presejalnim testiranjem. Zaveda pa se dileme, da si slovensko zdravstvo v situaciji, v kakršni je, »trenutno verjetno ne more privoščiti posledično še povečanega števila diagnostičnih posegov.«

Kako torej naprej?

Mirko Triller: od KOPB do presaditve pljuč

Mirko Triller, predsednik društva pljučnih in alergijskih bolnikov, ima tudi sam težko preizkušnjo glede izgube zdravja in naporne poti k okrevanju in ozdravitvi. Pri njem je težave povzročila kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), ki se v približno 80 odstotkih pojavi pri (nekdanjih) kadilcih. 

Gospod, ki je videti izjemno čil in poln energije, je o svoji bolezni prvič spregovoril že pred leti. Težave, ki so se stopnjevale, je dobro obvladoval, ostajal aktiven in pozitiven, dokler je šlo. Potem je prišla na vrsto presaditev pljuč, ki mu je rešila življenje: »Včasih se sicer kdo smeji, ko to rečem, vendar bom povedal vedno znova: zame so zdravniki bogovi v belem, dobesedno!«

Neobičajen kašelj? Slabo počutje, ki ne pojenja? Krvav Izpljunek? Hujšanje brez razloga? Takoj k zdravniku!

Rak, ki je bil še ne tako dolgo tega usodna bolezen, vse bolj postaja eno od kroničnih obolenj, čeprav še vedno ni povsem ozdravljiv oziroma zazdravljiv, kajti po postavitvi diagnoze je bolezen v večini primerov že v napredovali fazi, kar zmanjšuje možnosti za uspešno zdravljenje.

Zato je nujen preobrat, ki bo pripomogel k zgodnejšemu odkrivanju bolezni in takojšnjemu zdravljenju; ta mora biti pogojen in spodbujen z zavedanjem, da takrat, ko človek zasluti, da bi bilo zaradi določenih signalov, ki mu jih pošilja telo, treba obiskati zdravnika, preprosto ne kaže oklevati in čakati na izboljšanje.

Doc. dr. Mirjana Rajer iz bolnišnice Golnik opozarja na pozno prepoznavo simptomov: »Če se nam na roki pojavi nekaj nenavadnega, v velikosti dveh centimetrov, se bomo odpravili k zdravniku, da bo pogledal, kaj se dogaja. Pri raku pljuč je drugače, saj se bolezen sprva odvija brez znakov. Ko se težave pojavijo, je ozdravitev skoraj nemogoča. Ogromno pa je mogoče narediti prej, veliko prej.«

Simptomi te bolezni, za katero so bolj ogroženi tudi rudarji, delavci v kamnolomu, kemični industriji in kmetijstvu, so neznačilni, toda če bi bili pozorni nanje in bi jih razumeli kot opozorilo ter se odločili za pregled pri osebnem zdravniku, bi bilo raka pljuč mogoče odkriti tudi v začetni fazi bolezni. Ti znaki so: neobičajen kašelj, ki ne pojenja; krvav izpljunek; slabo počutje; nepojasnjeno hujšanje.

»Če pri sebi opazite te znake, pojdite k zdravniku – ne čakajte!« svetuje dr. Mirjana Rajer.

Čeprav danes diagnozo v večini primerov še vedno postavijo, ko je bolezen že napredovala, se upanje za dober izid zdravljenja nenehno povečuje, kajti možnosti zdravljenja se, tako dr. Rajerjeva, odpirajo z neverjetno hitrostjo. »Še nedavno pri bolnikih s pljučnim rakom o petletnem preživetju sploh nismo mogli govoriti, medtem ko danes po zaslugi imunoterapije petletno preživetje dosežemo že pri 15 odstotkih bolnikov. Na kaj takega si pred desetimi leti nihče ni upal niti pomisliti, kaj šele napovedati. Danes pa je zaradi razvoja zdravil manj tudi stranskih učinkov zdravljenja, v smislu slabosti, bruhanja, izpadanja las, obsevanje je vedno bolj natančno in vedno pogosteje prinaša ozdravitev, ne zgolj zazdravitev.«

Na nasedajte zavajanjem na spletu, opozarjajo bolniki in zdravniki

Rak pljuč je težka bolezen, ki za obolelega in njegove bližnje predstavlja veliko breme, bolniki s pljučnim rakom so še vedno stigmatizirani, kar marsikoga vodi tudi v depresijo, opozarja Triller, vendar dodaja, da so obeti glede zdravljenja na tem področju vse boljši, izboljšujejo se tako rekoč iz meseca v mesec. Opozarja pa na »črno piko«, ki obolelim lahko povzroči ogromno škode – to so različni spletni forumi, na katerem se vrstijo številni nasveti, priporočila in »zdravila«, ki nimajo nič skupnega z zdravo pametjo, kaj šele s strokovnimi priporočili ali znanstvenimi dokazi.

Zato so pri društvu prenovili spletno stran, na kateri bodo skrbeli, da bodo na voljo vse aktualne in ključne informacije s tega področja, pri čemer jim je v veliko pomoč dr. Mirjana Rajer.

»Časi, ko so nam rekli, češ da tovrstne informacije na spletu ne bodo dostopne zlasti tistim, ki jih res potrebujejo – starejšim bolnikom, – so že davno mimo. Danes je ključnega pomena, da imamo takšne spletne strani, na katerih je mogoče najti verodostojne informacije, da ljudje teh ne bodo več iskali na takih, ki svoje delovanje gradijo na neresničnih, slabih informacijah, ki ljudem škodijo, tako zdravstveno kot finančno,« opozarja pulmologinja.

In dodaja: »Zdravniki nismo bogovi v belem – radi bi se približali bolnikom, kajti le skupaj bomo pri zdravljenju dosegli najboljše rezultate. Rak pljuč je predvsem bolezen kadilcev, ki pa se pokaže šele približno tri desetletja po začetku aktivnega kajenja, pljučni rak pa lahko nastane tudi zaradi zunanjih, okoljskih dejavnikov in genetike. Z manjšanjem kajenja, aktivnega in pasivnega, bi lahko bistveno zmanjšali tudi breme te bolezni, zaradi katere vsako leto umre več ljudi kot zaradi raka na prsih, raka na debelem črevesju in na prostati skupaj.«

Štiri leta, polna napačnih diagnoz, šele potem uspešno zdravljenje

Živka Škrabar, arhitektka, se je tudi sama srečala z rakom na pljučih, ki ga je, z vidika »profesionalne deformacije«, razumela kot projekt, ki ga mora izpeljati uspešno. In ga je, kljub uvodnim kratkim stikom, ko njene prekomerne, neobičajne utrujenosti, ki je bila tako v nasprotju z njenim siceršnjim prekipevanjem energije, zdravnica ni razumela kot resno opozorilo, ampak jo je povezovala z naravo pacientkinega dela.

Pot do prave diagnoze je bila dolga, prepletena s številnimi napačnimi diagnozami, pravi Škrabarjeva, ki je vsemu navkljub vztrajala in po štirih letih vendarle prišla k pravim specialistom in do pravilne diagnoze. 

»Pri nas so na voljo res dobre možnosti zdravljenja – če prideš k pravemu zdravniku,« poudarja. Pri njej se je to zgodilo potem, ko je njeno zdravljenje prevzela prof. dr. Tanja Čufer; po zdravljenju s tarčnimi zdravili se je močno razširjena bolezen zmanjšala tako rekoč na minimum.

Velik problem so čakalne dobe, ki jih pri raku ne bi smelo biti

Pri odločanju za način zdravljenja, ki mora biti prilagojen vsakemu bolniku posebej, je ključna presoja multidisciplinarnega tima – in kar se tiče individualne obravnave in strokovnega pristopa, je Slovenija med najboljšimi v EU, meni mag. Bitenc. 

In zakaj (še) ni primerjave z najrazvitejšimi na svetu? Tu nas vlečeta navzdol dostopnost do diagnostičnih postopkov in dostopnost do obsevalnih naprav. Čakalne dobe, ki jih ne bi smelo biti, sploh ne pri raku, nikakor pa ne pri raku pljuč. Vendar jih imamo in se še vedno podaljšujejo.

Sicer pa dr. Čuferjeva ugotavlja, da smo kot zavarovanci morda vse preveč navajeni, da drugi skrbijo za nas, »vendar danes preprosto ni tako, zato nikakor ne čakajte, da bodo za vas poskrbeli drugi. Tudi sama sem zavarovanka in po pravici povem, da se vsak dan večkrat vprašam, kaj delajo z mojim denarjem. Res je, Slovenija ima še vedno dobro zdravstvo. Toda do kdaj bo tako? Čas gre naprej, razvoj prav tako, prihajajo nove tehnologije, nove metode zdravljenja...«.

Toda zdravnica ni le kritična (do sistema), ampak tudi ali predvsem optimistična: »Rak dojk je danes ozdravljiv v 85 odstotkih – in prepričana sem, da bomo v petih ali desetih letih podobne rezultate imeli tudi pri raku pljuč!«