V zdravstvu, ki je v pretežni meri usmerjeno v obvladovanje bolezni COVID, opozarjajo, da so le stežka kos nenehnemu prilivu bolnikov, ki zaradi zapletov pri prebolevanju te bolezni potrebujejo zdravljenje v bolnišnici. Ob tem je dr. Hugon Možina, vodja internistične prve pomoči (IPP) v UKC Ljubljana, opozoril na še eno dodatno neznanko – na posledice prebolevanja bolezni SARS-CoV-2, ki so resne bolj, kot se zdi v splošni javnosti, pa tudi precej pogoste, kajti kar 15 odstotkov tistih, ki so preboleli hujšo obliko COVID, se v roku dveh mesecev vrne v bolnišnico, medtem ko jih pet odstotkov ali več v istem obdobju zaradi posledic bolezni umre. »Zdaj samo pri nas že v povprečju več kot deset bolnikov na dan nujno potrebuje strokovno pomoč zaradi resnih zapletov, ki so se pojavili potem, ko so preboleli COVID. To bo še hudo breme za zdravstvo, za vse urgentne oddelke po Sloveniji.«

Zapleti se kažejo kot bakterijske pljučnice, kot trombotične komplikacije (pljučne embolije, arterijske in venske embolije ter tromboze) ali kot poslabšanje kronične bolezni. »Pri sladkornem bolniku se lahko zgodi, da diabetes zaradi zdravljenja bolezni COVID s kortikosteroidi preprosto 'podivja'. Obravnavamo tudi bolnike, pri katerih pride do poslabšanja ledvične funkcije, medtem ko nekaterim dodatno opeša srce, kajti prebolevanje COVID pogosto poškoduje srce,« opozarja dr. Možina.

Do omenjenih zapletov praviloma prihaja pri starejših pacientih (po 75. letu starosti), vendar ne vedno, kajti med temi pacienti so, kot dodaja vodja internistične prve pomoči, »tudi nepričakovano mladi posamezniki, stari 45, 50 let«.

Obravnave so daljše, sepse pogostejše ...

V ljubljanskem UKC je trenutno hospitaliziranih 327 bolnikov s COVID, od katerih jih 56 zdravijo v intenzivni terapiji (49 je intubiranih, ker potrebujejo mehansko predihavanje, medtem ko drugim pomagajo s podporno terapijo s kisikom), 27 pa jih je v domači oskrbi, pomagajo jim s pomočjo telemedicine. 

In čeprav je v prvem valu epidemije prišlo do upada pacientov, ki so zaradi nujnega bolezenskega stanja (na primer srčnega infarkta) morali poiskati pomoč v urgentni ambulanti, zdaj ni več tako – je pa res, da so se obravnave podaljšale, med drugim na račun uporabe in menjave zaščitne opreme ter razkuževanja ambulantnih prostorov. »Lahko pa rečem, da letos obravnavamo več bolnikov s sepso, vsaj na IPP, kjer nadomeščamo delo ambulante na infekcijski kliniki, namenjene obravnavi bolnikov brez COVID – teh smo sprejeli 56, kar trije so imeli sepso«.

Dejstvo je, da konkretne posledice epidemije novega koronavirusa močno krnijo delovanje sistema zdravstvenega varstva – istočasno pa se, zaradi »zamrznitve« vseh elektivnih posegov in storitev, kopičijo zdravstvene težave vseh drugih bolnikov, zlasti posameznikov, ki težave že občutijo, a še nimajo diagnoz.

Epidemija nas »duši« in na vseh generacijah pušča posledice, ki bodo odzvanjale še dolgo

»V času pandemije novega koronavirusa resnično ne potrebujemo avtokratskih, strogih ukrepov, ki bi iz celotne družbe naredili eno veliko infekcijsko kliniko. Ko bomo dopustili dialog in humanejši pristop, bo nastopil stranski učinek: maske ne bodo več predmet politične volje v smislu, ali sem za to ali nisem, ampak bo to postal povsem preprost, vendar učinkovit ukrep, s katerim bomo pandemijo lahko udušili,« je v septembru ocenil priznani nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. 

Vendar se to ni zgodilo, nasprotno pandemija oziroma epidemija »duši« nas, nam narekuje življenje, kakršnega si pred letom nismo mogli predstavljati niti v najhujših nočnih morah – in na vseh generacijah pušča posledice, ki bodo odzvanjale še dolgo, nekateri med njimi pa bo zelo težko sanirati.

Opazno poslabševanje simptomov demence

Profesor Pirtošek obolelim z demenco in njihovim bližnjim pomaga tudi prek svetovalnega telefona društva Spominčica, ki ga že leta z izjemno voljo in energijo vodi Štefanija Lukič Zlobec.

In prav v sklopu svetovanja je zaznal opazno slabšanje simptomov obolelih, kar je, resnici na ljubo, razumljivo in predvidljivo. Zaradi fizične neaktivnosti in socialne izolacije se ljudem namreč poslabša kakovost spanca, poglablja se depresija, zvišuje krvni tlak, lahko pride do pojava vnetij v možganih; najranljivejše so tiste strukture v možganih, ki so povezane s spominom in z učenjem, s čustvi in s sposobnostjo odločanja.

Posledice epidemije bodo resne. Ne mine dan, ko strokovnjaki ne bi izpostavili določenega bolezenskega stanja, kjer bo po epidemiji slika (na individualni in splošni ravni) bistveno slabša kot prej. Vemo, da je treba ukrepati, da bi to preprečili – a kako to doseči, če se določen del prebivalstva še naprej norčuje iz bolezni, ki nam bo tako zelo zelo spremenila življenje?

Simbolične fotografije: iStock; portret Zvezdana Pirtoška: Diana Zajec; portret Hugona Možine: STA

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.