Dr. Marko Pokorn v javnosti ni poznan le kot zdravnik, ampak tudi kot strokovnjak za dobro razpoloženje, kar je vedno znova dokazoval tudi v vlogi scenarista in dramatika, med drugim v sklopu humoristične nanizanke Naša mala klinika. V pogovoru za Zdravstveniportal.si pa je povedal, da se s tovrstnimi zamislimi v prihodnje ne namerava ukvarjati, saj ga vloga strokovnega direktorja Pediatrične klinike Ljubljana trenutno polno zaposluje, pa tudi sicer se bo, kot poudarja, leposlovnim in siceršnjim simboličnim navezavam na situacijo v zdravstvu dosledno izogibal.

»Moram priznati, da zdaj v službo hodim precej bolj zgodaj, domov pa se vračam bistveno kasneje. Domači me vidijo manj kot prej, ko sem se 25 let v sklopu infekcijske klinike ukvarjal tako rekoč izključno z obravnavo bolnih otrok, nekaj malega pa še z raziskovanjem. To delo je zagotovo svojevrsten izziv, o tem ni dvoma – ne želim pa si, da bi postalo navdih za kakršenkoli literarni izdelek,« dodaja dr. Pokorn, ki je v video pogovoru za zdravstveni portal sicer odgovoril na nekaj konkretnih in aktualnih vsebinskih iztočnic v sferi pediatrije.

Odločitev za sprejetje novega izziva, ki ga je potegnil v strokovno-menedžerske vode, je, kot pravi, sprejel v rekordno kratkem času. »Prišel sem v zelo zanimivo strokovno okolje, kjer se izvaja vrhunska medicina in kjer skrbimo za najbolj bolne otroke v Sloveniji in delamo res dobre raziskave. Pediatrična klinika je strokovno in raziskovalno zelo močna institucija; po zaslugi oddelka za endokrinologijo, ki ga vodi prof. dr. Tadej Battelino, smo v tej veji medicine prav v svetovnem vrhu. In moja naloga je, da poskrbim, da bo tako ostalo tudi v prihodnje,« pravi Marko Pokorn.

Minuli konec tedna so v tamkajšnji urgentni ambulanti obravnavali 42 otrok, polovico so jih morali hospitalizirati. Klinika, ki jo vodi Pokorn, pa zagotavlja pomoč tudi pri reševanju nedopustne prostorske stiske, s katero se spopadajo na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, iz dneva v dan, iz tedna v teden – s prevzemanjem strokovne skrbi za male bolnike, za katere na infekcijski kliniki preprosto ni dovolj prostora.

»Moj moto pri delu je: ne smemo pozabiti, zakaj smo tukaj. Na infekcijski kliniki sem delal dve desetletji in pol, zato vem, v kakšnih pogojih morajo tam, na žalost, delati. In če zaradi prostorsko-kadrovskih razmer bolnim otrokom ne morejo zagotoviti celovite strokovne oskrbe, je povsem razumljivo, da strokovno pomoč poskušamo zagotoviti v sklopu pediatrične klinike – po naših najboljših močeh,« pojasnjuje Pokorn, ob tem pa priznava, da se tudi pediatrična klinika, ki jo sestavljajo številni klinični oddelki in službe, na prenekaterem področju prav tako spopada z resnimi kadrovskimi težavami.

In kakšno je stanje na kliniki zdaj, v obdobju viroz, prehladnih obolenj in gripe? 

»Pediatri se vsako zimo pripravimo na sezono gripe; letos se je velik del zaposlenih tako v UKC kot na pediatrični kliniki cepil proti gripi,« pravi pediater in infektolog, pri čemer pa so številke povedne same po sebi: kvota zaposlenih, ki so se odločili za zaščito s cepljenjem, se je v zadnjih treh letih potrojila – in kljub temu, da je delež zaposlenih, ki so se cepili, le 22-odstoten, je UKC Ljubljana lani v primerjavi z drugimi bolnišnicami po deležu precepljenosti pristala na prvem mestu.

Na splošno pa breme nalezljivih bolezni, kljub dosežkom sodobne medicine, še vedno ostaja veliko. Tako so, denimo, samo zaradi respiratornega sincicijskega virusa morali na pediatrični kliniki v zadnjem času v intenzivni negi zdraviti nekaj novorojenčkov z odpovedjo dihanja, ki jo je povzročila okužba s tem virusom. 

»V ta 'veseli december' pa se je vpletel tudi virus ošpic, ki smo ga očitno uvozili iz tujine in se zdaj poskuša širiti znotraj naše, po moji oceni še vedno dokaj dobro cepljene populacije. To, da se primeri ošpic še vedno pojavljajo, potrjuje, da kolektivna imunost ni (več) idealna, toda večjega izbruha vendarle ni bilo,« ocenjuje dr. Pokorn.

Po njegovem mnenju je pri obvladovanju tovrstnih »izbruhov« ključnega pomena odziv epidemiološke službe, ki mora ustrezno ukrepati. »Tu pa se precej mudi, kajti če hočemo nekomu, ki je bil v stiku z bolnikom z ošpicami, pomagati tako, da ga cepimo in s tem preprečiti, da bi zbolel, je to treba narediti v treh dneh od stika. Če te osebe ni mogoče cepiti, bodisi zaradi osnovnih bolezni bodisi zaradi okvare imunosti, pa mu je mogoče dati protitelesa, s čimer se omenjeno časovno okno še nekoliko podaljša.«

Ob tem Pokorn spomni, da je pred leti na pediatrični kliniki, kamor je oče, ki je zbolel za ošpicami, pripeljal na pregled svojega otroka, v stik z obolelim prišlo nekje med 200 in 300 oseb. »Potrebnega je bilo kar nekaj truda in časa, da smo poiskali vse otroke in starše, ki so bili v stiku z obolelim, in preverili njihovo imunsko stanje oziroma stanje zaščitenosti proti ošpicam – toda takrat ni zbolel nihče drug.«

Kakšne pa so današnje projekcije na tem področju? »Izkušnje iz prakse pa tudi matematični modeli, ki upoštevajo, kakšna je kužnost bolnika z ošpicami in koliko ima interakcij z okolico, kakšna je precepljenost in kako hitro se odziva epidemiološka služba, kažejo, da se 95-odstotna precepljenost vedno pojavlja kot prag, ki naj bi zagotavljal, da se bolezen ne bo razširila. Če se epidemiološka služba ne odzove hitro ali če obstajajo 'žepi', kjer se združujejo osebe, ki niso imune, pa je precepljenost lahko tudi višja, vendar bo virus kljub temu še vedno krožil in pojavljali se bodo novi primeri bolezni. Toda v zadnjih devetih letih trajnega širjenja oziroma prisotnosti virusa ošpic v Sloveniji nismo imeli.«

Po drugi strani pa je nasprotovanje cepljenju kot val, ki nezadržno preplavlja številne države, tudi Slovenijo, vključno s prepričanjem, da farmacevtska industrija na ta način želi zgolj zadostiti svojemu stremenju po enormnih zaslužkih ...

»Farmacevtska industrija na področju cepiv ni taka zlata jama, kot si morda marsikdo predstavlja. Verjetno so zaslužki v drugih vejah farmacije precej večji, kajti če nekomu daš en sam odmerek nečesa, je precej drugače, kot če mora nekdo 20 ali 30 let vsak dan jemati po en odmerek zdravila – po drugi strani pa se danes srečujemo z genskimi terapijami, ki so neznansko drage,« poudarja Pokorn.

Po njegovi oceni je »trenutno stanje v Sloveniji na račun dejstva, da je cepljenje še vedno obvezno, zadovoljujoče. Dve cepivi, ki sta bila nazadnje uvrščeni v program cepljenja otrok – proti okužbam s humanim papiloma virusom in proti pnevmokoknim okužbam – nista obvezni. Če primerjamo delež otrok, cepljenih z omenjenima cepivoma, ter delež otrok, cepljenih z cepivi, ki so obvezna (davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, okužbe s hemofilusom influence tipa b), pa je razlika očitna. Pri obveznem cepljenju je cepljenih približno 95 odstotkov dojenčkov oziroma otrok v prvem letu življenja, medtem ko je bilo proti pnevmokoku v zadnjem letu cepljenih približno 60 odstotkov otrok.«

In kaj bi se zgodilo, če bi vsa obvezna cepljenja padla na 60 odstotkov? »Če bi to veljalo za, denimo, ošpice, pa si ne bi delal utvar. V tem primeru bi se stalno srečevali s primeri ošpic. Časopisi bi lahko uvedli novo stalno rubriko z naslovom 'Koliko ljudi je danes zbolelo za ošpicami?'. In to nikakor ne bi bilo dobro.«

Celotni video intervju (posnet 18. decembra 2019):

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.