»Tudi osnovno zdravstvo mora slediti razvoju in napredku, saj pacientom le tako lahko zagotavlja kakovostno in varno obravnavo. V tem smislu naložbe v področje preventive dolgoročno ne izboljšujejo le kakovosti življenja posameznikov, ampak prinašajo koristi tudi na stroškovni ravni,« poudarja direktor ZD Ljubljana Rudi Dolšak. In kakšna je njihova tovrstna naložba? Medicinska rešitev, ki posameznika usposablja za pravilno ukrepanje v primeru nujnih stanj, je kombinacija kliničnega znanja, tehnoloških presežkov in uporabe medija, s katerim bodo povečali kakovost obravnave bolnikov, znižali stroške medicinskega izobraževanja in navsezadnje omogočili, da bo to znanje sčasoma v uporabi kjerkoli na svetu. 

»Do te zamisli smo prišli v nenehnem iskanju čim boljših rešitev za izboljšanje skrbi za paciente. Našli smo nišo, v kateri smo uvideli, da lahko zagotovimo velik doprinos na področju učenja – tako naših strokovnjakov kot tudi pacientov. Pomembno je, da smo v času, ko je zdravstvo, za katerega nekateri pravijo, da je pred razpadom – sama sem prepričana, da temu ni tako –, našli pogum in začeli udejanjati vsebino z veliko dodano vrednostjo, ki se je danes pravzaprav sploh še ne zavedamo. Zakaj?

Zato, ker smo začeli z najbolj nujnimi, z najbolj redkimi stanji, kajti tako stanje je za posameznika, ki ga doživi, najbolj ogrožujoče. Izjemno pomembno je, da takrat, ko se to zgodi, znamo pomagati vsi. Počasi pa bomo prešli na pogostejša stanja in kasneje tudi na splošna področja; ljudem bomo poskušali pomagati v njihovem okolju, na način, ki jim je sprejemljiv, da bodo pridobljeno znanje lahko prenesli v svoj življenjski vsakdan,« je za zdravstveni portal povedala izr. prof. dr. Antonija Poplas Susič, namestnica direktorja za razvoj zdravstvene dejavnosti in predstojnica Inštituta za raziskave in razvoj osnovnega zdravstva v Zdravstvenem domu Ljubljana.

Ta model je mogoče prenesti tako na kronična stanja oziroma kronične bolezni kot tudi na področje preventive. »Tako bomo nekomu lahko pokazali, kaj se utegne zgoditi, če ne bo poskušal zmanjšati dejavnikov tveganja, ki ogrožajo njegovo zdravje. Človeku lahko s pomočjo te rešitve prej, preden v resnici doživi infarkt, zaplet na okončini ali izgubi vid, zelo nazorno pokažemo, do kakšnih zapletov lahko pride pri sladkorni bolezni,« Antonija Poplas Susič s konkretnim primerom ponazarja aplikativno vrednost projekta.

In kako najbolj plastično prikazati ta inovativni preskok in domet slovenskega znanja za javno dobro? Morda z zgodbo o zametku ideje za takšen pristop.

Vse se je začelo s težko izkušnjo reševanja življenja deklice Zoje 

Vse se je začelo z izkušnjo odgovorne diplomirane medicinske sestre na pediatrični nujni medicinski pomoči, ki je pred tremi leti proti koncu nočnega dežurstva doživela, kot pravi, najhujšo izkušnjo v svojem življenju. Na urgenco je prišla po pomoč mamica z majhno hčerko, ki je kričala od bolečin, prosila, naj ji pomagajo. Nujno je bilo takojšnje ukrepanje.

»Trudili smo se, izboljšanja pa ni in ni bilo. Stopnja stresa, v katerem sem se znašla, je prebila strop strehe. Situacija je bila preprosto nemogoča, to je bil najbolj grozen dogodek v moji dosedanji karieri. Deklico nam je uspelo stabilizirati, vendar si nisem želela, da bi se taka izkušnja ponovila kadarkoli in komurkoli – ne pacientu ne meni in ne našemu timu,« se saniranja dekličinega nujnega stanja spominja Inge Vrbovšek.

Zdaj tudi javno predstavljena možnost, ki je sicer v uporabi že pol leta, pa ji omogoča, da je v zadnjem času tak scenarij lahko ponovila neštetokrat – in da zdaj, kljub preživeti preizkušnji, lahko pride v službo suvereno, z nizko stopnjo stresa, »kajti počutim se pripravljeno. Moram reči, da je to res dober način učenja.«

Uroš Zafošnik, vodja simulacijskega centra ZDL, je oče omenjene deklice, ki so ji, kljub izjemno zapleteni situaciji, pomagali in ji rešili življenje. In ne le to – Zoja je postala eden izmed ključnih impulzov za zaživetje projekta, v katerem z najnaprednejšo tehnologijo zdaj že pol leta pomagajo zagotavljati najboljše možno ukrepanje ob nujnih stanjih.

Med 2,7 milijona kontaktov s pacienti, kolikor se jih v ZD Ljubljana odvrti na letni ravni, so tudi nujna stanja, pri katerih je treba ukrepati odločno, brez oklevanja in, seveda, pravilno. To so situacije, v katerih in zaradi katerih pacient lahko tudi umre. 

»Osnovni pogoj, da ne pride do takega izida, je, da svojci za pacienta pravočasno poiščejo strokovno pomoč in da potem strokovni tim obvlada takšne izjemno zapletene situacije, v katerih vsake toliko nastane tudi kakšna napaka. Prav zaradi tega smo s partnerji razvili simulator, ki že zdaj kaže izjemne rezultate. S takim pristopom povečujemo raven varnosti v obravnavi pacienta,« poudarja Zafošnik.

Neprecenljiva vrednost interaktivnega prenosa znanja

Za koga je torej učenje s simulatorjem pomembnejše – za svojce ali za profesionalce? Za oboje, kajti po besedah vodje simulacijskega centra je ključnega pomena predvsem to, »da smo naredili pomembni korak k temu, da bo obravnava pacienta še varnejša. V sklopu tega projekta nismo nikoli želeli delati samo z zdravstvenimi delavci – z njimi smo začeli, toda v zavedanju, kako nujno je (pre)poznavanje življenjsko ogrožujočih stanj tudi s strani laične javnosti, smo že začeli tudi s tem izobraževanjem, z učenjem v simulacijskem centru, ki zagotavlja res optimalno okolje za spoznavanje in (pre)poznavanje takšnih stanj ter pravilno ukrepanje. Težko namreč učim nekoga, ki kaj takšnega ni še nikoli doživel. To je približno tako, kot če bi otroka učil barvanja z rumeno barvo, vendar te barve ne bi imel.« 

Tovrstno najsodobnejše virtualno-izkustveno učenjei omogoča klinično preverjeni, interaktivni prenos znanja, ki se sicer odvija tudi s pomočjo gumijastih lutk. »Zdaj niso več taki časi, da bi na bolnikih preizkušali svoje znanje ali svoje ročne spretnosti. Zato izključno za nas izdelujejo lutke v londonskem studiu, ker so v nas prepoznali partnerja za združevanje znanja za boljši jutri,« poudarja Antonija Poplas Susič. 

»Tako imamo, denimo, 'gospoda', ki leži v simulacijski prikolici – ko pridejo ljudje v prikolico, se najprej ustrašijo, saj mislijo, da je resničen. Imamo tudi 'gospo', ki nam služi za prikaz različnih ran – ran, ki so posledica venskega popuščanja ali rakavih procesov, operativnih ran, dekubitusnih ran ... Londonski studio z izmenjavo izkušenj natisne model rane, ki ga v resnici ne moreš ločiti od pravega, naravnega.«

Ustvarjalci londonskega studia, ki se sicer ukvarja izključno s proizvodnjo simulatorjev za Hollywood, za ljubljanski simulacijski center trenutno izdelujejo lutko nosečnice, »zaradi porodov, do katerih pride na terenu, kajti tu ne posegamo v klinično okolje, ampak se 'dotikamo' okolja, ko zdravnik prejme klic, da mora na teren, k nosečnici, ki rojeva. Pri tej nosečnici se je sicer pojavil problem, kako se bo otrok rodil, a smo tudi to težavo že rešili – tovrstni modelirani simulator pričakujemo konec leta ali v začetku prihodnjega. Vsekakor pa nas veseli, da je studio našo institucijo prepoznal kot verodostojnega partnerja in nam poskuša ustreči v kontekstu simulacij, ki so, take ali drugačne, izziv v prihodnosti zdravstva in zdravljenja.«

Projekt omogoča prenos prepoznavanja, učenja, usposabljanja za pravilno, takojšnje ukrepanje in s tem za reševanje nujnih, življenjsko ogrožujočih stanj iz kliničnega okolja do širše javnosti – da bi s čim bolj celovitim, ažurnim in poglobljenim odzivanjem v primeru urgentnih stanj v prihodnje preprečili čim več zapletov in rešili čim več življenj.

Produkt, ki ga redno uporabljajo v klinični praksi – prvi te vrste na svetu

Peter Kuralt, strateški vodja pri podjetju Iryo, poudarja, da so v navideznem kliničnem okolju, v katerem lahko simulirajo zaplete, na voljo vsi pripomočki, ki bi jih pri reševanju nujnega stanja tudi v resnici potrebovali – od ekg monitorja, kisikove maske in infuzije do injekcij.

»To, kar dosežemo s pripomočkom za prikazovanje obogatene oziroma mešane resničnosti, je, da pravzaprav samega kliničnega okolja niti ne potrebujemo več. Očala morajo najprej zaznati gabarite, prostor ... Simulacijsko okolje spremenimo v simulacijski center, hkrati pa je tudi oseba z zapletom, kolikor je to mogoče doseči, odzivna. Možganom s takim pristopom ponudimo bolj avtentično izkušnjo, kar pomeni, da je usposabljanje intenzivnejše – in upamo, da bo hkrati tudi znanje, ki ga pridobimo, bolj poglobljeno.« 

Andraž Logar, direktor podjetja 3fs, pa pojasnjuje, da je »to, kar smo naredili skupaj z Zdravstvenim domom Ljubljana, klinično preizkušena platforma, ki se od 1. septembra lani uporablja tako rekoč vsak dan. To pomeni, da ne govorimo več o prototipu ali o akademski vaji, ampak o produktu, ki je v stalni klinični uporabi. In po naših informacijah smo na tem področju prvi na svetu.«

Simulacija obravnave nujnega stanja »v živo« 

Prikaz ukrepanja v primeru nujnega stanja, ko je vitalno ogroženemu pacientu kljub stresu treba pomagati takoj, se spopasti z izjemno stresno situacijo in ukrepati pravilno, kajti od tega je odvisno življenje.

Anafilaktični šok: izkušnja klinične simulacije s pomočjo obogatene navidezne resničnosti

Po zaslugi pristopa, ki je plod slovenskega znanja in je pionirski na svetovni ravni, je tako rekoč vsakomur med nami dostopno učenje s pomočjo najbolj napredne tehnologije, uvid v stanja, pri katerih je nujno takojšnje in pravilno ukrepanje. 

Poglejte si plastični prikaz nadgradnje učenja s simulacijami s pomočjo obogatene navidezne resničnosti – konkretni primer ukrepanja pri anafilaktičnem šoku v komunikaciji s hologramom pacientke.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.