Kljub temu, da so v zadnjih letih pravi razcvet doživeli načini zdravljenja, ki temeljijo na imunoterapiji oziroma na modulaciji bolnikovega imunskega sistema, tovrstnega premika pri zdravljenju raka prostate ni bilo. S tem izzivom, ki lahko pomaga izboljšati kakovost življenja obolelega, po zaslugi učinkovanja personaliziranega zdravila v obliki avtolognega celičnega cepiva pa tudi podaljša bolnikovo življenjsko dobo, so se v Sloveniji uspešno spopadli raziskovalci biomedicinskega centra Celica, ljubljanskega UKC, ljubljanske medicinske fakultete, fakultete za farmacijo ter republiškega zavoda za transfuzijsko medicino.
Pri skoraj tretjini pacientov rak prostate sčasoma napreduje v tako imenovano kastracijsko odporno obliko (KORP), v kateri se kljub odtegnitvi hormonov, ki je sicer glavna oblika zdravljenja pri že napredovali bolezni, rakave celice še vedno razmnožujejo. Slovenski znanstveniki pa so razvili in v sklopu randomizirane klinične študije tudi že preizkusili imunoterapevtsko zdravilo prav za zdravljenje bolnikov z napredovalim rakom prostate oziroma diagnozo KORP.
Pri skoraj tretjini pacientov rak prostate sčasoma napreduje v tako imenovano kastracijsko odporno obliko (KORP), v kateri se kljub odtegnitvi hormonov, ki je sicer glavna oblika zdravljenja pri že napredovali bolezni, rakave celice še vedno razmnožujejo.
Glavna sestavina tega naprednega avtolognega celičnega zdravila oziroma celičnega cepiva so specializirane imunske celice (dendritične celice), pridobljene iz krvi bolnika, ki mu odvzamejo tudi vzorec tumorskih celic. Specializirane imunske celice v laboratoriju obdelajo, nakar jih s postopkom elektrofuzije združijo s tumorskimi celicami; nastanejo tako imenovani imunohibridomi (aHyC); ti imunskemu sistemu posredujejo informacijo o tumorju, ki ga mora ta uničiti.
Po zaslugi omenjene terapije se v bolnikovem organizmu torej znova aktivirajo specifični imunski mehanizmi, ki upočasnijo napredovanje bolezni.
Po zaslugi terapije z naprednim avtolognim celičnim zdravilom oziroma celičnim cepivom se v bolnikovem organizmu znova aktivirajo specifični imunski mehanizmi, ki upočasnijo napredovanje bolezni.
In kakšni so bili rezultati klinične študije, v kateri so proučevali učinkovitost novega zdravila?
Ker imajo zdravila za zdravljenje raka lahko, tako kot pravzaprav vsako zdravilo, tudi neželene učinke, je vsekakor spodbudno, da pri pacientih, ki so v sklopu klinične študije prejemali omenjeno zdravilo, resnih stranskih učinkov niso zaznali. Prišlo je zgolj do pojava simptomov, podobnih blažji gripi – in še ti so se pojavili le pri manjšem deležu bolnikov.
Pri pacientih, ki so v sklopu klinične študije prejemali omenjeno zdravilo, resnih stranskih učinkov niso zaznali. Prišlo je zgolj do pojava simptomov, podobnih blažji gripi – in še ti so se pojavili le pri manjšem deležu bolnikov.
Pri bolnikih, ki so prejemali zdravilo za upočasnitev te sicer zelo invazivne bolezni, je bilo preživetje za 16 mesecev daljše kot sicer. Raziskovalci so si edini, da bi terapija z aHyC oziroma z imunohibridomi lahko predstavljala nov terapevtski pristop v sklopu zdravljenja bolnikov s KORP – prav tako pa bi jo bilo smiselno uvesti tudi kot zdravljenje drugih oblik solidnih tumorjev, predvsem takšnih, ki so še v zgodnejši fazi bolezni, ko še ni (razširjenih) metastaz.
Pri bolnikih, ki so prejemali zdravilo za upočasnitev te sicer zelo invazivne bolezni, je bilo preživetje za 16 mesecev daljše kot sicer.
V študiji so raziskovalci namreč ugotovili, da je terapija pri obolelih zavrla povečevanje števila subpopulacije naravnih celic ubijalk (NK), ki delujejo imuno-regulatorno, izločajo citokine in imajo prometastatsko vlogo; preživetje bolnikov z napredovalim rakom prostate je bilo posledično izrazito daljše. Če oziroma ko bo ta možnost zdravljenja zaživela tudi v klinični praksi, pa bo neprecenljiva tudi prognostična vrednost NK celic v periferni krvi – za spremljanje bolezni.
Pomemben je tudi podatek, da so bolniki, ki so prejeli imunohibridome, v povprečju kasneje in v manjšem deležu potrebovali nadaljnje zdravljenje s konvencionalno protitumorsko terapijo.
Bolniki, ki so prejeli imunohibridome, so v povprečju kasneje in v manjšem deležu potrebovali nadaljnje zdravljenje s konvencionalno protitumorsko terapijo.
Zdravilo bi, vsaj po zdajšnjih napovedih in predvidevanjih, lahko začeli uporabljati že v kratkem. V EU je namreč že 12 let v veljavi zakonodaja, ki ureja uporabo bioloških zdravil oziroma naprednih oblik zdravljenja. Ta določa, da je tovrstno zdravljenje mogoče predpisovati po tako imenovani »bolnišnični izjemi«, z nerutinsko pripravo zdravila.
Zdravilo bi, vsaj po zdajšnjih napovedih in predvidevanjih, lahko začeli uporabljati že v kratkem.
Avtorji te izjemne raziskave, ki obeta pomemben napredek pri zdravljenju napredovalega raka prostate in najverjetneje tudi drugih rakov, so izsledke klinične študije že predstavili tudi v mednarodnih strokovnih krogih. Strokovni članek, pod katerim so podpisani Helena H. Chowdhury, Simon Hawlina, Mateja Gabrijel, Saša Trkov Bobnar, Marko Kreft, Gordan Lenart, Marko Cukjati, Andreja Nataša Kopitar, Nataša Kejžar, Alojz Ihan, Luka Ležaič, Marko Grmek, Andrej Kmetec, Matjaž Jeras in Robert Zorec, je bil objavljen v prestižni reviji Klinična in translacijska medicina (Clinical and Translational Medicine).
Fotografije: dokumentarno gradivo UKC Ljubljana
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
