Rak prostate: »Moški ne priznamo, da nas je strah«

Rak prostate: »Moški ne priznamo, da nas je strah«

Danes pravijo, malo v šali, malo zares, da obstajata dve vrsti moških. V prvi skupini so tisti, ki so že imeli težave s prostato – v drugi pa oni, ki bodo te težave skorajda zagotovo izkusili, če bodo le živeli dovolj dolgo. Najresnejše in najbolj ogrožujoče obolenje prostate je rak prostate, bolezen, ki po 50. letu lahko prizadene polovico moških, s staranjem pa se delež obolelih povečuje. Tako v Sloveniji danes živi več deset tisoč moških, ki so jim postavili diagnozo rak prostate. Še vedno pa ostaja aktualno vprašanje, kako se spopasti s to boleznijo in kako jo čim hitreje in čim manj boleče premagati ter še naprej živeti kakovostno življenje – vprašanje, na katero je medicinska stroka skupaj z bolniki in združenjem Onkoman odgovarjala v novembru oziroma movembru, mesecu ozaveščanja o moškem zdravju in moških rakih (rak prostate, rak mod) pa tudi o drugih rakih, katerih pojavnost narašča, najsi gre za rak na danki in debelem črevesju, rak kože ali rak pljuč.

Rak prostate: »Moški ne priznamo, da nas je strah«
»Moški se težko 'premaknemo', ko je treba narediti kaj koristnega zase, kar potrjuje tudi statistika; čakamo – dokler ni prepozno. Marsikdo si ne upa k zdravniku, češ, kaj pa, če je z mano kaj narobe. Če je res kaj narobe, bo človek slejkoprej prišel k zdravniku – a takrat, ko se bo to zgodilo, bo morda že prepozno. Zato se mi ozaveščanje moških zdi ključnega pomena, saj pogosteje kot ženske obolevamo (verjetno zaradi nezdravega načina življenja) in tudi umiramo (najbrž zato, ker pridemo k zdravniku pozno ali prepozno), prav tako se slabše odzivamo na vabila za sodelovanje v presejalnih programih, kakršen je Svit,« opozarja predsednik društva Onkoman Gregor Pirc. Simbolične fotografije: iStock

Pogovarjanje o raku je pri nas še vedno tabu tema. In nič bolje ni z ukrepanjem – zlasti pri moških. Ti pred prenekatero tegobo, ki poslabšuje njihovo počutje in zdravje, raje zatisnejo oči, kot pa da bi o tem spregovorili in se pravočasno odpravili po nasvet k zdravniku – pa čeprav bi jim to morda lahko rešilo življenje. Zato je pred tremi leti zaživelo Slovensko onkološko društvo za moške Onkoman, ki si prizadeva za čim bolj celovito ozaveščanje moških tudi ali predvsem o raku prostate, kajti, kot vedno znova poudari predsednik društva Gregor Pirc: »Tukaj smo za tiste, ki so pravkar stopili v naše čevlje«. 

Gregor Pirc
Gregor Pirc, pacient in predsednik društva Onkoman (Foto: Diana Zajec)

Danes 45-letni Gregor Pirc je za rakom zbolel leta 1998, svojo izkušnjo s premagovanjem boleznijo pa opisuje takole: »Moram priznati, da mi je bilo takrat zelo težko. Od zdravnikov, ki bi mi morali dati največ upanja, nisem dobil nobenega pogovora, nobene spodbudne informacije, niti nisem poznal nikogar, ki bi se uspešno spopadel s to kruto boleznijo. Imel sem podporo partnerke, družine in prijateljev, a kaj, ko nobeden od njih ni šel skozi podobno izkušnjo, takšni ljudje pa težko razumejo, kaj se dogaja v tvoji glavi.« 

V Sloveniji je rak še vedno tabu tema

V nedavno izdani brošuri za bolnike, v katerih so podrobno popisani nasveti za moške, ki se morajo spopasti z rakom prostate in hočejo pri tem narediti ključni korak naprej, saj želijo še naprej uživati v življenju, Pirc poudarja, da je bila ozaveščenost pred dvema desetletjema še v povojih, zato se je, tudi na podlagi lastne izkušnje, odločil za privzetje aktivne vloge pri spodbujanju moških v skrbi za zdravje. 

»V Sloveniji je rak, žal, še vedno tabu tema – kljub dejstvu, da slovenska onkologija danes pozdravi že 60 odstotkov bolnikov, ki zbolijo za katero od rakavih bolezni, in da nas pri nas živi že več kot 105.000 ljudi, ki so se kadarkoli v življenju srečali z rakom. Problem je, ker smo moški preveč zaprti vase, navzven frajerji, navznoter pa šibki, zato zelo težko spregovorimo o težavah, ki nas tarejo. Ne priznamo, da nas je strah – ko je treba k zdravniku, pa se ta strah pokaže. Če bi o problemu, ki ga imamo, spregovorili prej, bi bili rezultati zdravljenja boljši,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si povedal Gregor Pirc.

Kljub dejstvu, da slovenska onkologija danes pozdravi že 60 odstotkov bolnikov, ki zbolijo za katero od rakavih bolezni, in da nas pri nas živi že več kot 105.000 ljudi, ki so se kadarkoli v življenju srečali z rakom, je rak še vedno tabu tema.

»Moški se težko 'premaknemo', ko je treba narediti kaj koristnega zase, kar potrjuje tudi statistika; čakamo – dokler ni prepozno. Marsikdo si ne upa k zdravniku, češ, kaj pa, če je z mano kaj narobe. Če je res kaj narobe, bo človek slejkoprej prišel k zdravniku – a takrat, ko se bo to zgodilo, bo morda že prepozno. Zato se mi ozaveščanje moških zdi ključnega pomena, saj pogosteje kot ženske obolevamo (verjetno zaradi nezdravega načina življenja) in tudi umiramo (najbrž zato, ker pridemo k zdravniku pozno ali prepozno). Prav tako se slabše odzivamo na vabila za sodelovanje v presejalnih programih, kakršen je Svit, namenjen zgodnjemu odkrivanju raka na debelem črevesju in danki. In ker se bo zbolevnost – po eni strani zaradi staranja prebivalstva, po drugi strani pa zaradi napredka medicine – še povečevala, je res skrajni čas, da nekaj naredimo zase,« je prepričan Gregor Pirc.

Kako torej poskrbeti za svoje zdravje – ne le potem, ko je bolezen že tu, ampak že prej, preventivno? Predsednik društva Onkoman meni, da je vsak posameznik svoj najboljši zdravnik, če le posluša svoje telo in pravočasno zazna spremembe v njem ter se nemudoma odloči za posvet s strokovnjakom, ki bo vedel, kako ukrepati. »Brez dvoma pa se ključ za zdravo življenje skriva v prehrani in v gibanju, pri čemer je treba upoštevati zlato pravilo: zmernost in rednost. Največji problem je, ker ljudje nismo (več) zmerni. Pri prehrani, ki naj ne bo preobilna, uživajmo vse – v zmernih količinah. Najboljše je tisto, kar nam narava ponuja sezonsko. In gibanje? Recept je preprost: ni treba, da smo premožni, da bi se gibali, kakor tudi ne bi smelo biti izgovorov, da tega ne počnemo.«

Gregor Pirc, pacient in predsednik društva Onkoman:

Moški se težko 'premaknemo', ko je treba narediti kaj koristnega zase, kar potrjuje tudi statistika; čakamo – dokler ni prepozno.

Več o tem, kako pravočasno ukrepati in ohraniti oziroma povrniti izgubljeno zdravje, v zgornjem video pogovoru, v katerem Gregor Pirc v odkritem pogovoru o izzivih pri premagovanju bolezni med drugim opozarja, da se ključ za zdravo življenje skriva v prehrani in v gibanju, pri čemer je treba upoštevati zlato pravilo: zmernost in rednost.

In kako premostiti še eno pomembno oviro, ki onemogoča pravočasnost in s tem večjo učinkovitost zdravljenja: (pre)pozno postavljanje diagnoze? 

Zadnji celoviti in pregledni podatki iz državnega registra raka so dostopni za leto 2016 – takrat so diagnozo rak prostate postavili 1690 Slovencem, medtem ko jih je 404 boj s to boleznijo izgubilo. 

1690

Slovencem so leta 2016 postavili diagnozo: rak prostate; istega leta so 404 boj s to boleznijo izgubili

Zdravniki različnih vej medicine o izzivih pri zdravljenju raka prostate:

zdravniki
Na fotografiji (z leve proti desni): Ana Murko iz zdravilišča v Dobrni, Breda Škrbinc z Onkološkega inštituta Ljubljana in Dejan Bratuš iz UKC Maribor. Foto: Diana Zajec

Urološka stroka presejanja s preiskavo PSA ne podpira

»Rak prostate v začetni fazi nima praktično nobenih znakov. Moški z rakom prostate ima sicer lahko, denimo, težave, povezane z uriniranjem, vendar ne zaradi raka prostate, ampak zaradi povečane prostate. Kdaj torej k zdravniku? Vsekakor takrat, ko se pojavijo simptomi, ki moškemu povzročajo skrbi – v takem primeru zdravnik lahko pomaga ne le z lajšanjem simptomov, ampak tudi z izključitvijo možnosti, da je moški zbolel za rakom,« poudarja mag. Dejan Bratuš, specialist urologije iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.

Kdaj torej k zdravniku? Vsekakor takrat, ko se pojavijo simptomi, ki moškemu povzročajo skrbi – v takem primeru zdravnik lahko pomaga ne le z lajšanjem simptomov, ampak tudi z izključitvijo možnosti, da je moški zbolel za rakom prostate.

Preventivni pregled z laboratorijsko preiskavo za prostato specifičnega gena PSA (tumorski označevalec, ki omogoča zgodnje odkritje raka prostate) danes zdravniki priporočajo tistim moškim, pri katerih je možnost, da zbolijo za tem rakom, večja. 

»Tovrstno presejanje moških je v zadnjih letih vroča strokovna tema, vsakih nekaj let se stališča nagibajo bodisi v eno bodisi v drugo stran. Trenutno velja, da ne ameriška ne evropska strokovna združenja urologov uvedbe presejanja s preiskavo PSA ne podpirajo. Bi bilo to presejanje smiselno uvesti? Verjetno bi res odkrili nekaj več primerov raka prostate, med katerimi pa bi bili tudi klinično nepomembni – takšen rak pa moškega, če zanj ne bi vedel, nikoli v življenju ne bi bolezensko ogrozil,« opozarja mag. Bratuš.

Mag. Dejan Bratuš, UKC Maribor:

Trenutno velja, da ne ameriška ne evropska strokovna združenja urologov uvedbe presejanja s preiskavo PSA ne podpirajo. Bi bilo to presejanje smiselno uvesti? Verjetno bi res odkrili nekaj več primerov raka prostate, med katerimi pa bi bili tudi klinično nepomembni – takšen rak pa moškega, če zanj ne bi vedel, nikoli v življenju ne bi bolezensko ogrozil.

Vizija multidisciplinarnega zdravljenja v sklopu onkološkega inštituta

Pri zdravljenju raka prostate dr. Breda Škrbinc z Onkološkega inštituta Ljubljana izpostavlja ustaljeni način odločanja za multidisciplinarno zdravljenje, ki zahteva sodelovanje med onkologi in urologi »in ki je v zadnjih letih vedno boljše. Sicer pa vizija multidisciplinarnega zdravljenja pri nas ni nekaj novega – na onkološkem inštitutu tak pristop prakticiramo že 80 let, medtem ko se po svetu njegovega pomena zavedajo šele približno poldrugo desetletje.«

In kako poteka takšen pristop? »Ker v sklopu kirurške službe ni urologov, z njimi sodelujemo prek konzilijev. Na konziliju dobimo dokumentacijo pacienta, nakar določimo sosledje zdravljenja in pacienta povabimo bodisi v internistično bodisi v radioterapevtsko ambulanto v Ljubljani ali v Mariboru,« pojasnjuje specialistka internistične onkologije.

Ob tem opozori na resne probleme, povezane z organizacijo v zdravstvu, na katere tudi onkološki inštitut ni imun. »Problemov ne povzroča le kadrovska podhranjenost, ampak tudi neustrezne prostorske zmogljivosti, kar se, denimo, odraža v dolgih čakalnih dobah za radiološko diagnostiko. Poleg tega strahotno šepamo pri podpornih službah. Žal pa zaposleni v zdravstvu na te težave ne moremo vplivati.«

Dr. Breda Škrbinc, Onkološki inštitut Ljubljana:

Problemov ne povzroča le kadrovska podhranjenost, ampak tudi neustrezne prostorske zmogljivosti, kar se, denimo, odraža v dolgih čakalnih dobah za radiološko diagnostiko.

Poleg tega strahotno šepamo pri podpornih službah. Žal pa zaposleni v zdravstvu na te težave ne moremo vplivati.

Možnosti zdravljenja so pri nas, če odmislimo logistične kratke stike, dobre. Po analizi za leto 2016 je petletno preživetje bolnikov z rakom prostate več kot 92-odstotno – kljub temu, da je pri 23 odstotkih obolelih bolezen ob postavitvi diagnoze že v napredovali fazi, pri 7-odstotnem deležu bolnikov pa ima rak že metastaze. 

5-letno preživetje

bolnikov z rakom prostate je bilo v letu 2016 več kot 92-odstotno

Pri lokaliziranem raku prostate se zdravniki odločijo za radikalno zdravljenje, pri napredovali bolezni je zdravljenje sistemsko, pri čemer pa se v zadnjem času nemalokrat odločijo za kombinirano zdravljenje. »Osnova zdravljenja napredovalega raka prostate je hormonska terapija, ki ima manj stranskih učinkov kot kemoterapija. Napredovala bolezen sicer ni več ozdravljiva, vendar je cilj sistemskega zdravljenja, da bolezen postane kronična in za obolelega čim manj obremenjujoča,« poudarja dr. Breda Škrbinc.

Veliko zdravnikov ne ve za možnost rehabilitacije v zdravilišču

Po drugi strani pa je zanimivo, da še vedno veliko zdravnikov ne ve, da pacientu po operaciji raka prostate lahko napišejo napotnico za rehabilitacijo v zdravilišču v Dobrni. Ob tem Ana Murko, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine iz term v Dobrni, poudarja, da »v zdraviliškem standardu moških uroloških bolezni sploh ni bilo, prav tako ni bilo protokola za zdravljenje moških z inkontinenco oziroma po zdravljenju raka prostate. Zato smo se začeli s tem intenzivneje ukvarjati – kajti vsak bolnik si zasluži individualno, celovito obravnavo, s katero je mogoče narediti veliko, pred operacijo in po njej.«

Ana Murko, zdravilišče Dobrna:

V zdraviliškem standardu moških uroloških bolezni sploh ni bilo, prav tako ni bilo protokola za zdravljenje moških z inkontinenco oziroma po zdravljenju raka prostate.

Zato smo se začeli s tem intenzivneje ukvarjati – kajti vsak bolnik si zasluži individualno, celovito obravnavo, s katero je mogoče narediti veliko, pred operacijo in po njej.

Kot še pove Murkova, prenekateri pacient pride v zdravilišče, ki je sicer bolj poznano kot pravi naslov za rehabilitacijo pri ženskih boleznih, povsem izgubljen. »O keglovih vajah jih uči bodisi sosed bodisi soproga, nekateri pa za vaje za krepitev medeničnega dna pri nas slišijo prvič v življenju.«

Dr. Breda Škrbinc ob tem izpostavlja dokaze, po katerih je »uspešnost zdravljenja odvisna tudi od fizične aktivnosti pacienta med zdravljenjem, ki je, seveda, nadvse koristna tudi v smislu preventive. Vendar v Sloveniji sistem, žal, ni idealen – vsak pacient bi si po takem posegu zaslužil dolgotrajnejšo rehabilitacijo, ki pa mu je zaradi ovir v sistemu ne moremo zagotoviti.«

Simbol raka prostate

V Sloveniji sistem, žal, ni idealen – vsak pacient bi si po takem posegu zaslužil dolgotrajnejšo rehabilitacijo, ki pa mu je zaradi ovir v sistemu ne moremo zagotoviti.

Dr. Breda Škrbinc, specialistka internistične onkologije

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



prostata

Prostata

 

simbol za rak prostate

Mobilni urološki simulator za vso Slovenijo

V sklopu movembra se je začela še ena akcija, ki se bo nadaljevala tudi po koncu novembra – zbiranje denarja za nakup urološkega simulatorja za izvajanje operacij benigne hiperplazije prostate in raka sečnega mehurja. Pobudnik akcije je Sebastian Jeršinovič, specialist urologije s Kliničnega oddelka za urologijo ljubljanskega UKC, javno pa so jo predstavili na konferenci v slovenjgraški splošni bolnišnici – ker je tamkajšnja urologija med najboljšimi v državi, pa tudi zato, ker je Koroška toliko oddaljena od prestolnice, da pri ukrepih in spodbudah za izboljšanje pogojev za izvajanje zdravstvene dejavnosti ostane vse prevečkrat pozabljena.

Zakaj nakup simulatorja?

Moralo bi biti samoumevno, da je ta sestavni del izobraževanja urologov, vendar zanj (v sistemu) ni denarja. 

Slovenska urologija je kakovostna, novi aparat pa bo tovrstnim specialistom omogočil, da bo njihovo delo še boljše. Po besedah Sebastiana Jeršinoviča bo nova naprava, ki bo mobilna, kar pomeni, da bo na voljo urologom po vsej Sloveniji, na eni konzoli omogočala učenje različnih kirurških posegov, najsi bo to pri nenevarno povečani prostati ali pri tumorju sečnega mehurja. Mladi urologi bodo tako dobili možnost za hitrejše napredovanje pri obvladovanju tovrstnih posegov, pacienti pa bodo po operaciji okrevali hitreje, saj bodo zapleti redkejši, zagotavlja Jeršinovič.

Sicer pa se tudi v tej veji medicine spopadajo z nedopustno dolgimi čakalnimi dobami. Predsednik slovenskega združenja urologov prim. mag. Marko Zupančič, ki v Slovenj Gradcu vodi oddelek za urologijo, pravi, da pri njih pacientom na operacijo tako rekoč ni treba čakati; drugače pa je z ambulantnimi pregledi, kjer je čakalna doba za prvi pregled daljša od 300 dni. Izzivov za izboljšave torej ne manjka, mednje se bo v prihodnje uvrstila tudi prevetritev organiziranosti te stroke v Sloveniji.

simbol za rak prostate​​

Podrobneje o zdravljenju raka prostate pišemo tudi v rubriki Iz prve roke.

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.