Nujna stanja

»Ne moremo pristati na to, da ministrstvo za zdravje sprejema diktat policije glede načina organizacije dela HNMP in celo glede načina izvajanja postopkov v helikopterju«

Nizu pomislekov in opozoril na račun domnevnih nepravilnosti pri izboru helikopterjev za izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), ki so se v zadnjih mesecih pospešeno nizali predvsem iz strokovno-izkustvenih krogov medicinske in zdravstvene stroke – torej tistih, ki neposredno sodelujejo pri nujnem reševanju posameznikov, ki so utrpeli hudo poškodbo ali akutno bolezen, ko je od hitrosti ukrepanja in optimalnih možnosti za tovrstno ukrepanje odvisno preživetje –, bo v kratkem sledil epilog. Ker pa je v manj kot 24 urah prišlo do dveh pomembnih logističnih preobratov, je vsebinska usmeritev tega epiloga za zdaj še nepredvidljiva.

Nujna stanja

Helikopterska nujna medicinska pomoč: revolt, revizija in javni protest – za boljši sistem HNMP in za več rešenih življenj

Da so odzivni časi v sklopu sistema helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) pri nas povsem predolgi, stroka opozarja že leta, vendar organiziranost sistema HNMP še naprej ostaja vse prej kot optimalna. Glede na to, kako izvrstno izurjene urgentne zdravnike in reševalce imamo, bi to sistemsko napako morali že zdavnaj odpraviti, saj bi tako lahko rešili več življenj – namesto tega pa celo pri izboljšavah, kakršne naj bi omogočil skorajšnji nakup dveh namenskih helikopterjev, politika preglasi stroko ter prezre osnovne parametre, nepogrešljive za optimalno izvajanje strokovnega dela in zagotovitev vseh varnostnih komponent pri oskrbi ogroženega pacienta v helikopterju. In pri tem je politiki uspelo med seboj spreti stroko, čemur je sledila odločitev o notranjem nadzoru nad postopkom izvedbe javnega naročila za nakup helikopterjev za HNMP. Tehtna opozorila stroke, ki so se nanašala na neoptimalen oziroma neustrezen izbor zračnega plovila, so bila v javnosti označena kot interesno narekovani medklici, na kar sta se odzvali vodstvi sekcije za urgentno medicino in sekcije reševalcev v zdravstvu.

Varnost in kakovost

»Če živimo deset let dlje, to ne sme pomeniti, da deset let več jemljemo terapijo za tri različne kronične bolezni, ampak bi morali podaljšati zdravi del življenja – v to je treba vlagati«

Samohvala odločevalcev, kaj vse da je bilo v zadnjem obdobju doseženo v smislu izboljšanja javnega zdravstva, se zdi dokaj krhka. Spreminjevalci sistemskih okvirov so sicer resda zaverovani v doseženo, toda zdravniki pa tudi ostale profesije, ki (so)delujejo v postopkih zdravljenja, danes v klinični praksi nimajo nič manj težav kot pred nekaj leti – v resnici se nabor sistemsko povzročanih kratkih stikov povečuje, čakalne vrste se še vedno podaljšujejo, prenekateri bolnik pa pride na vrsto šele, ko je njegova bolezen že napredovala. In ti bolniki se ne oglašajo v javnosti. Ne hvalijo odločevalskih dosežkov, ne prerekajo se po družbenih omrežjih in ne obnašajo se, kot da bi po zaslugi virtualnega sprehajanja po spletu imeli v mezincu vso znanost tega sveta; srečni so, če jim po zaslugi predanega tima in optimalnega zdravljenja uspe ohraniti tisto, kar je bilo vedno najbolj neprecenljivo: zdravje. O tem, kakšne so danes možnosti za udejanjanje zdravniškega poslanstva v skrbi za dobro pacienta in kateri so glavni izzivi pa tudi dosežki na poti k nujni posodobitvi sistemskih okvirov, sem se poglobljeno pogovorila z infektologinjo prof. dr. Bojano Beović, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Varnost in kakovost

»Vsaka čakalna doba, zlasti pri določenih diagnozah, pomeni tudi večjo umrljivost na čakalni listi – če tega ne meriš, problema ne vidiš in ostaja skrit«

Prof. dr. Marko Noč, interventni kardiolog in dolgoletni predstojnik Kliničnega oddelka za interno intenzivno medicino UKC Ljubljana, se je v skrbi za paciente nemalokrat srečal s sistemskimi ovirami, ki vse prej kot spodbudno vplivajo na potek kliničnega dela, pa tudi s koruptivnim dogajanjem, pogojenim z dobavo medicinskega materiala, na kar je v zadnjih letih zavzeto opozarjal in predlagal konkretne rešitve. V sistemu javnega zdravstva je namreč, kot ugotavlja, vse preveč anomalij, ki bolniku otežujejo dostop do zdravstvenih storitev, izvajalcem pa onemogočajo nemoteno, kakovostno in varno delo.

Čakalne dobe

Ob rob novačenju za stomatološko zdravljenje slovenskih zavarovancev na Hrvaškem: kako paciente zaščititi pred poigravanjem z njihovo stisko, v katero so jih pahnile sistemsko porojene hibe našega javnega zdravstva?

V minulih dneh smo na zdravstvenem portalu podrobneje pisali o spornih poskusih, ki so na Hrvaškem vzniknili na račun nedopustno dolgega čakanja na ortodontsko ali endodontsko zdravljenje v Sloveniji – z novačenjem slovenskih zobozdravnikov, da bi paciente usmerjali na zdravljenje čez mejo, nakar bi jim pripadel 10-odstotni delež zaslužka. Predstavniki našega zobozdravstva so se na tovrstne prakse odzvali, jih označili kot nesprejemljive, državo pa pozvali, naj vendarle poskrbi, da bo pravočasnost zdravljenja omogočena tudi pri nas, kajti kader in logistika sta v tej veji medicine na voljo – zatakne pa se pri še vedno vse preveč zastarelih in okorelih sistemskih okvirih. Na sporno poslovno prakso hrvaškega izvajalca ortodontije se je zdaj uradno odzval tudi zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki kot plačnik storitev poudarja, da zlorab ne dopušča – zato je zahteval takojšnjo odpravo kršitev, ki jih je prijavil pristojnima inšpektoratoma.

Čakalne dobe

»Država pacienta usmeri na zdravljenje čez mejo, namesto da bi okrepila domačo zdravstveno mrežo« – Sabina Markoli in Miha Lukač o sistemskih nepravilnostih, zaradi katerih odtekajo milijoni evrov v tujino

Če slovenski pacient zaradi akutnega zobozdravstvenega problema, ki bi se po nedopustno dolgem čakanju na ortodonta ali endodonta v javnem zdravstvu lahko močno poslabšal in imel konkretne posledice, stomatološko oskrbo poišče pri zobozdravniku, ki nima koncesije, mora za zdravljenje plačati iz lastnega žepa. Istemu pacientu, ki obupa nad čakanjem v našem javnem zdravstvu in se za povsem enako storitev, ki bi mu jo sicer lahko zagotovil slovenski stomatolog, odpravi k zasebniku v tujino, pa zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) stroške zdravljenja povrne. Na račun te sistemske anomalije se iz slovenskega zdravstva milijoni evrov prelivajo čez mejo, čakalne dobe v ortodontiji in endodontiji pa pri nas še naprej ostajajo nedopustno dolge.

Čakalne dobe

Hrvaške klinike so slovenskim zobozdravnikom začele ponujati 10-odstotni delež za slehernega pacienta, ki bi ga preusmerili k njihovemu ortodontu ali endodontu

Verjetno ga ni starša, ki se ne bi spraševal, kam neki je zašlo slovensko zdravstvo, če njegov otrok potrebuje pregled pri ortodontu – in prav nič drugače ni pri odraslih pacientih, ki pred nadaljevanjem stomatološkega zdravljenja potrebujejo natančnejši, bolj filigransko usmerjeni pregled pri endodontu. Kajti čakalne dobe so še vedno tako nedopustno dolge, da človek preprosto ne ve, kaj narediti. Naj človek z akutnim zobozdravstvenim problemom na strokovno mnenje res čaka tri ali štiri leta? Naj starši, ki vedo, da bi njihov otrok že zdaj potreboval ortodontsko zdravljenje, več kot pet let nemočno trpijo, dokler ne bodo učakali, da bo njihovemu potomcu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja vendarle omogočeno zdravljenje? Takšna je resničnost slovenskega javnega zdravstva. Problem pa je, ker ta resničnost dobiva povsem nove odseve – onkraj meje.

Varnost in kakovost

»Ogorčeni smo nad kolegico, ki je zasnovala zakon o psihoterapevtski dejavnosti, nad njenimi sodelavci, nad ministrico za zdravje in nad vlado, ki jo je prenekateri od nas tudi volil«

S psihiatrinjo in sistemsko psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan sva se pogovarjali na nevihtni ponedeljek, ki je presekal dolgo trajajoči vročinski val in je zelo povedno simboliziral turbulentno dogajanje, povezano s sprejemanjem predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Dokument naj bi namreč pod krinko urejanja tega področja, za katerega v slovenski družbi na prostem trgu ni regulative, vnesel zmedo v sfero kliničnega dela, ki deluje v skladu z visokimi strokovnimi standardi. Kakšni so bili skriti nameni »ureditve razmer«, smo izvedeli pred nekaj dnevi, ob razkritju, da za pripravo zakona ne tičita le politična oholost in namerna obstrukcija klinične stroke, ampak tudi zloraba položaja in odsotnost integritete, na katero se sicer sklicujejo na ministrstvu za zdravje. A zgodba se še ni končala, kajti tudi odločitev politike, da odločanje o predlogu zakona prestavi na jesenski čas, ne drži več; sporni dokument se je namreč že znašel na dnevnem redu izredne seje državnega zbora, ki se bo odvila še pred začetkom parlamentarnih počitnic.

Varnost in kakovost

»Skrbi nas, da bodo v skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov vstopile prakse, ki so klinično nepreverjene in vprašljive kakovosti – predvsem pa nas skrbi, kako bomo posameznika zaščitili pred neodgovornim ravnanjem«

Ker je psihoterapija najzahtevnejša oblika zdravljenja duševnih motenj in bolezni, klinični psihologi ter pedopsihiatri, ki skrbijo za otroke in mladostnike s tovrstnimi težavami, ostro zavračajo predvideno zniževanje strokovnih kriterijev, kakršnega prinaša predlagani zakon o psihoterapevtski obravnavi. Zakaj bi uvedba takšnega pristopa nedopustno znižala kriterije, ki jim mora zadostiti nekdo, ki mu je zaupana strokovna skrb za duševno zdravje otrok? In kako je mogoče, da opozorila, koliko nepopravljive škode bi to lahko povzročilo pri zdravljenju mladih s težavami v duševnem zdravju, preprosto ne zaležejo?

Varnost in kakovost

Družinska medicina je srce zdravstva – in res spodbudno je, da se vedno več študentov medicine spet odloča za to specializacijo

Danes je pri nas brez osebnega zdravnika že več kot 145.000 otrok in odraslih. Ta številka, ki se približuje 10-odstotnemu deležu vseh zavarovanih oseb, pomeni, da je pri toliko prebivalcih diagnostična pot, ki vodi do zdravljenja in celostne zdravstvene obravnave, močno otežena. In to preprosto ni prav. Do rešitev, ki bi morale biti zagotovljene na sistemski ravni, prihaja počasi, nemalokrat na prejkone sizifovski način. Toda eppur si muove, bi lahko rekli, saj je po dolgih letih vendarle prišlo do pomembnega preobrata, ki nakazuje, da so se študenti medicine ponovno začeli navduševati za specializacijo iz družinske medicine.