Organizacija

»To, kako so zdravstvene storitve obračunane, ne sme vplivati na strokovno delo«

»Vsi ukrepi, vse motivacije, ki jih vnašamo v sistem javnega zdravstva, morajo prispevati h kakovosti obravnave,« poudarja ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel. Ob rob aktualni polemiki na račun spremenjenega obračunavanja storitev v pediatriji in družinski medicini po novem modelu, ki so ga pripravili na zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in ki bo glavarinske količnike zamenjal z utežmi, pa dodaja: »To, kako so storitve obračunane, ne sme vplivati na strokovno delo. Sistem je treba spremljati, proračunske modele pa spreminjati na leto ali dve – in nikoli več ne smemo dopustiti, da bi to področje ostalo nespremenjeno 30 let.«

Reforma

Se bosta kakovost in celovitost oskrbe obolelih res še dodatno poslabšali?

Pediatri in družinski zdravniki se ne strinjajo s spremembami, ki jih za vrednotenje njihovega dela predvideva plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Zato nasprotujejo pristopu, ki po njihovem prepričanju lahko vodi v poslabšanje kakovosti oskrbe in ki ne upošteva niti kompleksnosti obravnave obolelih (zlasti starejših in pacientov s kroničnimi boleznimi) niti dejanskih potreb v zdravstvu. Načrtovani spremembi glavarinskih količnikov v osnovnem zdravstvu nasprotuje tudi sindikat Fides, ki je danes napovedal, da bodo »vsakršno enostransko poseganje v glavarinske količnike razumeli kot protipravno ravnanje in temu ustrezno tudi ukrepali«.

Varnost in kakovost

Kar 110 zdravnikov onkološkega inštituta opozarja na nepopravljive posledice zdajšnjega pristopa k »urejanju« razmer v zdravstvu

Nekatere rešitve, ki jih za javno zdravstvo prinašajo predlagane spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, bi terciarnim zdravstvenim ustanovam, v katerih potekajo tako najzahtevnejša zdravljenja kot tudi raziskovalna in izobraževalna dejavnost, lahko povzročile dolgoročne nepopravljive posledice. Posledice, ki bi jih oziroma jih bodo občutili tudi bolniki. O tem je prepričanih 110 zdravnic in zdravnikov, ki v sklopu Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana skrbijo za bolnike z rakom – in ki se, tako kot njihovi kolegi na onkologiji v mariborskem UKC pri kliničnem delu zdravstvenih timov srečujejo z nevzdržnimi težavami, nastalimi na račun slabo premišljenega oziroma nikoli res dobro domišljenega sistemskega ukrepanja. Zdaj se upravičeno bojijo posledic sistemsko narekovanih zakonodajnih sprememb, saj naj bi te še dodatno okrnile pogoje za delo v klinični praksi ter posledično ošibile zdravstveno-varstveno dejavnost, kajti ti pogoji so že pred časom iz znanih razlogov delo zdravstvenih timov pahnili pod mejo vzdržnosti.

Varnost in kakovost

Kaj se bo zgodilo s slovenskim javnim zdravstvom?

Veliko Slovencev se še vedno spominja skritih interesov, ki so pripeljali do razprodaje naših nekdanjih gospodarskih velikanov pa tudi bank, ki se danes dičijo v rokah tujega zasebnega kapitala. Se tudi javnemu zdravstvu obeta podobna usoda? O tem se v kontekstu aktualnega zdravstveno-sistemskega dogajanja sprašujejo številni, med njimi tudi strokovno združenje zasebnih (zobo)zdravnikov. Če je odgovor na omenjeno retorično vprašanje pritrdilen, si v tem trenutku ne moremo niti predstavljati, kaj to pomeni za slovenskega slehernika, ki bo oziroma ko bo potreboval pot do čim hitrejše diagnoze, kajti to lahko omogočita le sistematična, multidisciplinarna obravnava, kompleksna diagnostika in čim hitrejši začetek celostnega zdravljenja ter rehabilitacije. Ti pristopi pa v našem zdravstvu zaradi povsem neustreznih sistemskih okvirov vse bolj opazno usihajo.

Varnost in kakovost

Tako v Ljubljani kot v Mariboru je na onkologiji vse več improviziranih ambulant brez oken in ustrezne ventilacije, povečuje se možnost okužb, ki so lahko usodne, gradnja pa stoji in se zapleta ...

Neustrezne prostorske razmere na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana že dolgo ogrožajo varnost in pravočasnost obravnave obolelih. Tako vodstvo inštituta kot predstavniki pacientov so odgovorne na resornem ministrstvu sproti opozarjali na nujnost pospešitve postopkov gradnje – z omogočenjem financiranja sicer že odobrenega projekta. Zanj je inštitut že julija 2023 pridobil gradbeno dovoljenje, katerega veljavnost pa bo, če v kratkem ne bo v zemljo zasajena prva lopata, potekla. Zdaj pa so onkološkemu sodu dno izbile še težave onkologije mariborskega UKC, kjer prav tako prihaja do zapletov pri sicer že začeti gradnji, zato bo zelo verjetno moralo priti tudi do začasnega preusmerjanja onkoloških pacientov iz Maribora v Ljubljano. To bo nevzdržno tako z vidika obolelih, ki že tako ali tako stežka prestajajo najzahtevnejše faze zdravljenja, kot tudi z vidika OI, kjer bo na račun že tako ali tako otežkočenih prostorskih in šibkih kadrovskih zmogljivosti začelo prihajati tudi do zamikov pri zdravljenju – to pa mora biti pri tej praviloma hitro napredujoči bolezni pravočasno, brez zamikov in vznikov dodatnih tveganj.

Varnost in kakovost

Take stvari se v zdravstvu ne bi smele dogajati, mar ne?

Ob svetovnem dnevu varnosti pacientov lahko, če se zgolj bežno zazremo v naš javno-zdravstveni sistem, ugotovimo, kako izdatno načet je kalup, ki vpliva na njegovo delovanje. Pa ne zaradi stavke zdravnikov, ki zdaj traja že osem mesecev, ampak predvsem zavoljo preživetih sistemskih okvirov, za katere tudi najnovejši zakonodajni predlogi in ukrepi ne prinašajo optimalnih rešitev. Zato hibe sistema, ki na korenito reformo čaka že desetletja, pomagajo sanirati tudi združenja bolnikov, saj z raznovrstnimi programi, ki jih izvajajo, akutno in kronično bolnim zagotovijo pomoč takrat, ko jo najbolj potrebujejo.

Reforma

Fides širi stavkovne zahteve in s tem zaostruje nekonstruktivni dialog z vlado

»Vsem, ki kakorkoli (so)delujejo v zdravstvu in odločajo o zdravstvenem sistemu, bi morali zvoniti vsi alarmi. Nujno je čimprejšnje končanje stavke. Nujna je ugotovitev, kaj je mogoče narediti – predvsem pa se je treba začeti odgovorno obnašati,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si pred natanko šestimi meseci poudaril prim. dr. Aleksander Stepanović, ki v sklopu zdravstvenega doma v Škofji Loki dela kot splošni oziroma družinski zdravnik, je pa tudi direktor te javno-zdravstvene ustanove ter predsednik združenja zdravnikov družinske medicine. Toda stavka še vedno traja. In ni mogoče predvideti, kdaj se bo končala – pravzaprav se v teh dneh še dodatno zaostruje. Zdravstvene reforme ni, posamezne rešitve, vključene v zakonodajo, do izboljšav še niso pripeljale, sindikat Fides pa od vlade pričakuje, da bi po odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju zdravnikom – zaradi že v osnovi porušenih plačnih razmerij v javnem zdravstvu pri poklicih, pri katerih študij traja dlje, odgovornost pa je večja – priznala še pet dodatnih plačilnih razredov.

Varnost in kakovost

»Nasilni dogodki v zdravstvu uničujejo zmožnost pomagati,« opozarja Robert Kovačević po pacientovem izbruhu nasilja v stomatološki ordinaciji in grožnji zobozdravnici, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal

Pacient, ki je potreboval stomatološko zdravljenje, je prišel k svoji zobozdravnici na dogovorjeni termin. Do predlagane terapije je bil odklonilen, imel je lastno zamisel, kako naj bi se zdravljenje odvijalo. V pogovoru sta se z zobozdravnico vendarle zedinila, da bo zdravljenje potekalo na način, ki ga je predlagala kot specialistka dentalne medicine. Toda ko je pacient prejel anestetik, je začel pljuvati in odrivati zobozdravnico, jo žaliti, postajal je vse bolj agresiven, grozil ji je, da ji bo razbil zobe. Zobozdravnica je pacientov nasilni izbruh poskušala umiriti s postopki tako imenovane deeskalacije, ki jih tako (zobo)zdravniki kot medicinske sestre uporabljajo v tovrstnih primerih, vendar neuspešno. Zato je pred nasilnim pacientom pobegnila v čakalnico, kjer so ji na pomoč priskočili drugi pacienti. Nasilni pacient ji je, preden je odšel, še zagrozil, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal.

Varnost in kakovost

»Se sploh zavedamo, kam drvimo? In da bi bilo treba nekaj ukreniti, da to drvenje ustavimo? Tega, žal, zdravstveni delavci ne moremo narediti sami. Lahko le izražamo svoje nestrinjanje – in to počnemo s to stavko!«

Danes mineva sedem mesecev od začetka zdravniške stavke. S prim. doc. dr. Neno Kopčavar Guček sva se pogovarjali dan pred stavkovnim »jubilejem«, za katerega je v danih okoliščinah težko napovedati, kdaj bo izzvenel. Kot družinska zdravnica se stavki, kot pravi, pridružuje s polnim delovnim angažmajem in zavedanjem, da odločevalci doslej niso naredili nič takšnega, s čimer bi izboljšali možnosti za pravočasno, kakovostno, varno in celovito obravnavo obolelih.

Revolt

»Zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Kdo pa bo skrbel za bolnike?«

Ni države, v kateri se zdravstvo ne bi soočalo s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester – in vse iščejo rešitve za premoščanje posledičnih sistemskih težav, ki se vse bolj zrcalijo v pešanju kakovosti in varnosti klinične prakse. Med njimi je tudi Velika Britanija, kjer so, denimo, zaradi akutnega pomanjkanja zdravnikov uvedli profil, ki naj bi pomagal premostiti ta kadrovski manko; to je tako imenovani physician associate, v grobem prevodu bi lahko rekli zdravnikov sodelavec. Je ta poteza z vidika pacientov dobra, smiselna, varna? Mnenja so deljena. Največ pa pove konkretni primer. Tak strokovnjak, čigar izobrazba se niti približno ne more primerjati z izobraževanjem zdravnika, ki traja od 11 do 15 let, je angleškemu dekletu s pljučno embolijo postavil diagnozo dolgotrajni COVID, predpisal ji je tudi terapijo z antidepresivi. Pravi zdravnik pacientke ni videl. Dekle je umrlo. Starši, ki so izvedeli za potek diagnostike in zdravljenja, zdaj tožijo državo. Sistem pa ostaja nespremenjen. Je Slovenija na pospešeni poti, da se pridruži državam in vodstvom držav, ki na poenostavljen način poskušajo reševati izjemno kompleksne javno-zdravstvene sistemske težave?