Nujna stanja

Helikopterska nujna medicinska pomoč: revolt, revizija in javni protest – za boljši sistem HNMP in za več rešenih življenj

Da so odzivni časi v sklopu sistema helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) pri nas povsem predolgi, stroka opozarja že leta, vendar organiziranost sistema HNMP še naprej ostaja vse prej kot optimalna. Glede na to, kako izvrstno izurjene urgentne zdravnike in reševalce imamo, bi to sistemsko napako morali že zdavnaj odpraviti, saj bi tako lahko rešili več življenj – namesto tega pa celo pri izboljšavah, kakršne naj bi omogočil skorajšnji nakup dveh namenskih helikopterjev, politika preglasi stroko ter prezre osnovne parametre, nepogrešljive za optimalno izvajanje strokovnega dela in zagotovitev vseh varnostnih komponent pri oskrbi ogroženega pacienta v helikopterju. In pri tem je politiki uspelo med seboj spreti stroko, čemur je sledila odločitev o notranjem nadzoru nad postopkom izvedbe javnega naročila za nakup helikopterjev za HNMP. Tehtna opozorila stroke, ki so se nanašala na neoptimalen oziroma neustrezen izbor zračnega plovila, so bila v javnosti označena kot interesno narekovani medklici, na kar sta se odzvali vodstvi sekcije za urgentno medicino in sekcije reševalcev v zdravstvu.

Varnost in kakovost

»Če živimo deset let dlje, to ne sme pomeniti, da deset let več jemljemo terapijo za tri različne kronične bolezni, ampak bi morali podaljšati zdravi del življenja – v to je treba vlagati«

Samohvala odločevalcev, kaj vse da je bilo v zadnjem obdobju doseženo v smislu izboljšanja javnega zdravstva, se zdi dokaj krhka. Spreminjevalci sistemskih okvirov so sicer resda zaverovani v doseženo, toda zdravniki pa tudi ostale profesije, ki (so)delujejo v postopkih zdravljenja, danes v klinični praksi nimajo nič manj težav kot pred nekaj leti – v resnici se nabor sistemsko povzročanih kratkih stikov povečuje, čakalne vrste se še vedno podaljšujejo, prenekateri bolnik pa pride na vrsto šele, ko je njegova bolezen že napredovala. In ti bolniki se ne oglašajo v javnosti. Ne hvalijo odločevalskih dosežkov, ne prerekajo se po družbenih omrežjih in ne obnašajo se, kot da bi po zaslugi virtualnega sprehajanja po spletu imeli v mezincu vso znanost tega sveta; srečni so, če jim po zaslugi predanega tima in optimalnega zdravljenja uspe ohraniti tisto, kar je bilo vedno najbolj neprecenljivo: zdravje. O tem, kakšne so danes možnosti za udejanjanje zdravniškega poslanstva v skrbi za dobro pacienta in kateri so glavni izzivi pa tudi dosežki na poti k nujni posodobitvi sistemskih okvirov, sem se poglobljeno pogovorila z infektologinjo prof. dr. Bojano Beović, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Varnost in kakovost

»Vsaka čakalna doba, zlasti pri določenih diagnozah, pomeni tudi večjo umrljivost na čakalni listi – če tega ne meriš, problema ne vidiš in ostaja skrit«

Prof. dr. Marko Noč, interventni kardiolog in dolgoletni predstojnik Kliničnega oddelka za interno intenzivno medicino UKC Ljubljana, se je v skrbi za paciente nemalokrat srečal s sistemskimi ovirami, ki vse prej kot spodbudno vplivajo na potek kliničnega dela, pa tudi s koruptivnim dogajanjem, pogojenim z dobavo medicinskega materiala, na kar je v zadnjih letih zavzeto opozarjal in predlagal konkretne rešitve. V sistemu javnega zdravstva je namreč, kot ugotavlja, vse preveč anomalij, ki bolniku otežujejo dostop do zdravstvenih storitev, izvajalcem pa onemogočajo nemoteno, kakovostno in varno delo.

Čakalne dobe

Ob rob novačenju za stomatološko zdravljenje slovenskih zavarovancev na Hrvaškem: kako paciente zaščititi pred poigravanjem z njihovo stisko, v katero so jih pahnile sistemsko porojene hibe našega javnega zdravstva?

V minulih dneh smo na zdravstvenem portalu podrobneje pisali o spornih poskusih, ki so na Hrvaškem vzniknili na račun nedopustno dolgega čakanja na ortodontsko ali endodontsko zdravljenje v Sloveniji – z novačenjem slovenskih zobozdravnikov, da bi paciente usmerjali na zdravljenje čez mejo, nakar bi jim pripadel 10-odstotni delež zaslužka. Predstavniki našega zobozdravstva so se na tovrstne prakse odzvali, jih označili kot nesprejemljive, državo pa pozvali, naj vendarle poskrbi, da bo pravočasnost zdravljenja omogočena tudi pri nas, kajti kader in logistika sta v tej veji medicine na voljo – zatakne pa se pri še vedno vse preveč zastarelih in okorelih sistemskih okvirih. Na sporno poslovno prakso hrvaškega izvajalca ortodontije se je zdaj uradno odzval tudi zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki kot plačnik storitev poudarja, da zlorab ne dopušča – zato je zahteval takojšnjo odpravo kršitev, ki jih je prijavil pristojnima inšpektoratoma.

Čakalne dobe

Hrvaške klinike so slovenskim zobozdravnikom začele ponujati 10-odstotni delež za slehernega pacienta, ki bi ga preusmerili k njihovemu ortodontu ali endodontu

Verjetno ga ni starša, ki se ne bi spraševal, kam neki je zašlo slovensko zdravstvo, če njegov otrok potrebuje pregled pri ortodontu – in prav nič drugače ni pri odraslih pacientih, ki pred nadaljevanjem stomatološkega zdravljenja potrebujejo natančnejši, bolj filigransko usmerjeni pregled pri endodontu. Kajti čakalne dobe so še vedno tako nedopustno dolge, da človek preprosto ne ve, kaj narediti. Naj človek z akutnim zobozdravstvenim problemom na strokovno mnenje res čaka tri ali štiri leta? Naj starši, ki vedo, da bi njihov otrok že zdaj potreboval ortodontsko zdravljenje, več kot pet let nemočno trpijo, dokler ne bodo učakali, da bo njihovemu potomcu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja vendarle omogočeno zdravljenje? Takšna je resničnost slovenskega javnega zdravstva. Problem pa je, ker ta resničnost dobiva povsem nove odseve – onkraj meje.

Etika

Državni svet izglasoval odložilni veto na zakon o pomoči pri samousmrtitvi

Lanskoletni posvetovalni referendum o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljni prekinitvi življenja – za uzakonitev te možnosti je glasovalo 54,89 odstotka, medtem ko je sprejetju takšnega zakona nasprotovalo 45,11 odstotka vseh, ki so se udeležili referenduma – je dobil epilog konec minulega tedna. Poslanci so zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja tokrat prižgali zeleno luč, ne glede na zadržke, pomisleke, opozorila in nestrinjanje medicinske pa tudi drugih strok, ki skrbijo za obolele, njihovo zdravje in tudi življenje. Mnogi pacienti s katero od napredujočih, neozdravljivih bolezni danes tudi javno povedo, da jih obstoj možnosti, po kateri bi človek smel poseči res v skrajni sili, veselí, saj da je slovenska družba z zakonom naredila pomemben korak k priznanju dostojanstva in avtonomije posameznika. Pa je res tako?

Duševno zdravje

Kako otrokom in mladostnikom, pri katerih je zaznano nevarno, nasilno vedenje, zagotoviti pravočasno in učinkovito obravnavo?

Živimo v času, ki spodbuja pojavnost vedenjskih deviacij, kajti miljé v družbeni klimi, ki danes najostrejše robove dobiva v navidezni resničnosti družbenih omrežij, se odraža tudi v resničnem življenju. Vedno se je in vedno se bo. Toda danes so, v primerjavi s preteklostjo, tovrstni dogodki na voljo v tako rekoč prvem planu, tudi s takojšnjo vizualizacijo, s katero sprevrženi in zavržni pristopi dobivajo in dajejo povsem nesprejemljivo sporočilnost, kakršne ne bi smelo biti. Toda naj se takšni dogodki, ki nemalokrat delujejo tudi kot sprožilci nasilnega, nevarnega vedenja, odvijajo pred nosom javnosti ali v zatišju domačega okolja, za debelimi stenami in tesno zatesnjenimi okni doma, ostaja najpomembnejše vprašanje, kako otrokom in mladostnikom, pri katerih je zaznano nevarno ali nasilno vedenje, zagotoviti pravočasno, celovito in učinkovito obravnavo.

Varnost in kakovost

»Skrbi nas, da bodo v skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov vstopile prakse, ki so klinično nepreverjene in vprašljive kakovosti – predvsem pa nas skrbi, kako bomo posameznika zaščitili pred neodgovornim ravnanjem«

Ker je psihoterapija najzahtevnejša oblika zdravljenja duševnih motenj in bolezni, klinični psihologi ter pedopsihiatri, ki skrbijo za otroke in mladostnike s tovrstnimi težavami, ostro zavračajo predvideno zniževanje strokovnih kriterijev, kakršnega prinaša predlagani zakon o psihoterapevtski obravnavi. Zakaj bi uvedba takšnega pristopa nedopustno znižala kriterije, ki jim mora zadostiti nekdo, ki mu je zaupana strokovna skrb za duševno zdravje otrok? In kako je mogoče, da opozorila, koliko nepopravljive škode bi to lahko povzročilo pri zdravljenju mladih s težavami v duševnem zdravju, preprosto ne zaležejo?

Varnost in kakovost

Ali pravna država deluje – tudi ko gre za pravice tistih, ki vsak dan skrbijo za zdravje ljudi?

»Vladna politika poskuša z navidezno pravičnostjo prikriti dejstvo, da s kadrovsko stisko v zdravstvu ne zna in ne zmore upravljati – toda ko zdravnikom prepreči dostop do trga dela, pacientom zapre vrata do zdravstvenih storitev.« S takšno oceno je Damjan Polh, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides, podčrtal razlog za že vloženi zahtevek za presojo ustavnosti nedavno uveljavljene novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Ta po trdnem prepričanju zdravniških združenj ne predstavlja le grobega posega v temeljne ustavne pravice slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov, ampak le še dodatno ogroža dostopnost do zdravstvenih storitev, na katere oboleli že danes čakajo nedopustno dolgo.

Varnost in kakovost

»Nočemo več biti brezzobi tiger, aktivno želimo prispevati k učinkovitosti in kakovosti javnega zdravstva«

Je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot zdravstvena blagajna, v katero državljani vse svoje delovno aktivno življenje prispevajo – da bi takrat, ko zbolijo, imeli zagotovljeno pravočasno, kakovostno, varno, sodobno zdravljenje –, 33 let po ustanovitvi zrel za uvedbo ključnih sprememb, ki bodo sinhronizirane tako z razmerami v našem javnem zdravstvu kot tudi z rapidno spreminjajočimi se in naraščajočimi potrebami po zdravljenju? Je v tem trenutku pravi ali skrajni čas za strateško načrtovanje novih prijemov, ki naj bi zdravstvene storitve naredili dostopnejše, zaposlenim v zdravstvu pa omogočili delo v kadrovsko in logistično ugodnejših okoliščinah od teh, o kakršnih iz različnih zdravstvenih ustanov, predvsem bolnišnic in tamkajšnjih kliničnih oddelkov, poročajo tako zaposleni kot pacienti? Bo to pripomoglo tudi k spremembam, ki bodo bolnikom, izpostavljenim nenehnim sistemskim turbulencam – od izgube osebnega zdravnika ter kalvarije v čakanju na postavitev diagnoze in začetek zdravljenja do zapiranja bolnišničnih oddelkov in kaskadnega odpovedovanja ali prelaganja posegov –, omogočile bistveno hitrejše diagnostične postopke in celovito zdravstveno varstvo?