»Dokler obstaja štiri milijarde razlogov za to, da se nič ne spremeni, se v našem zdravstvu ne bo spremenilo prav nič!«

»Dokler obstaja štiri milijarde razlogov za to, da se nič ne spremeni, se v našem zdravstvu ne bo spremenilo prav nič!«

Temelji slovenskega zdravstva se že dolgo majejo. Vrstijo se opozorila, tako iz strokovnih krogov kot iz nepreglednih vrst pacientov, ki so v čakanju na diagnostiko in pravočasni začetek zdravljenja ujeti v vedno daljših čakalnih vrstah, za katere grozi, da se bodo v kratkem še podaljšale. Zato se načrtovana uveljavitev sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bodo kljub pomanjkanju zdravniškega kadra na Slovenskem mladim zdravnikom onemogočile, da bi lahko samostojno opravljali strokovno delo, za katerega so usposobljeni, zdi preprosto neverjetna in povsem nerazumljiva. Tisti mladi zdravniki, ki že delajo samostojno, bodo v kratkem – če bo takšna zakonodajna rešitev ostala v veljavi – morali zapreti vrata ordinacije. Brez zdravnika, pa naj gre za pediatra, ginekologa, stomatologa, pedopsihiatra ali specialista medicine dela, prometa in športa, bo ostalo ogromno pacientov – in ničkoliko zdravstvenih domov in drugih zdravstvenih ustanov.

»Dokler obstaja štiri milijarde razlogov za to, da se nič ne spremeni, se v našem zdravstvu ne bo spremenilo prav nič!«
Igor Dovnik, predsednik Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije in vodja koordinacije zdravniških organizacij (Foto: Diana Zajec)

Na abotnost take »rešitve« je na zadnji seji opozorila tudi koordinacija zdravniških organizacij, ki jo v tem letu vodi Igor Dovnik, sicer pediater koncesionar in predsednik Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije. Tudi po njegovem prepričanju slovenskemu zdravstvenemu sistemu grozi, da se bo zrušil sam vase. »Vzpostavlja se sistem vzporednih zavarovanj, zavarovalnice kupujejo diagnostične oziroma terapevtske centre, gradijo tudi ordinacije na primarni ravni zdravstvenega varstva. Vzpostavlja se sistem, v katerem bo z doplačilom mogoče mimo vrste priti do kakovostne storitve, do odličnih storitev. In kot zdravnik si tega res ne želim.« 

Dopolnitev članka z aktualnimi informacijami
15. julij 2021

ustavno sodišče - igor dovnik

Je odločitev ustavnega sodišča pravni absurd, ki pacientom onemogoča, da bi do zdravstvenih storitev prišli takrat, ko jih potrebujejo?

Zato so zdravniška združenja že pred leti pripravila izhodišča za reformno spremembo sistema – »te smo javnosti, medijem in pristojnim institucijam že nekajkrat posredovali. Resnega upanja, da bom dočakal uvedbo teh sprememb, pa nimam. Pri nas namreč obstaja štiri milijarde interesov, da zdravstvo ostane čim bolj nespremenjeno,« je neposreden Igor Dovnik, ki je aktualno problematiko neposredno po omenjeni seji razčlenil tudi v pogovoru za zdravstveni portal.

Eden glavnih problemov slovenskega zdravstva je pomanjkanje zdravnikov, zato je res bistvenega pomena, da lahko pri obravnavi pacientov, sicer »obsojenih« na dolgotrajno čakanje, čim prej priskočijo na pomoč mladi zdravniki – po dolgih letih študija, prakse in usposabljanja. Pa vendar se zdi, da bo zdaj ta možnost ukinjena, kar bi, vsaj na nekaterih področjih, v nekaterih vejah medicine, povzročilo zelo resne težave. Ne le mladim zdravnikom in posameznim zdravstvenim ustanovam, ampak tudi oziroma predvsem pacientom.

Igor Dovnik

To, da mladi zdravniki po opravljenem specialističnem izpitu ne bodo mogli samostojno opravljati dela, je prinesel zakon o zdravstveni dejavnosti oziroma njegova novela iz leta 2017; za uveljavitev je bilo predvideno triletno prehodno obdobje. Vlada je v sklopu protikoronskih ukrepov izvedbo sicer za pol leta zamrznila, z julijem pa naj bi to določbo odmrznila in tako omogočila njeno uveljavitev. 

Zdravniki oziroma vsi ljudje s trezno pametjo, ki od blizu poznamo ustroj sistema, pa tudi pacienti, ki gledajo sistem od zunaj in čakajo bistveno dlje, kot si zaslužijo, tega ne morejo razumeti. 

Zakon o zdravstveni dejavnosti bi se moral spremeniti, vsaj v tem delu, kajti po zdajšnji dikciji zdravnik po opravljenem specialističnem izpitu ne more biti odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti, za katero se je usposabljal, dokončal dolgoletni študij, opravil strokovni izpit in nadaljeval usposabljanje še pet ali šest let v sklopu specializacije. To pomeni, da zdravnik, ki je star več kot 30 let, ki je načeloma na vrhuncu svojih moči in ima vse znanje, ki ga ima lahko kot mlad zdravnik, ne bo mogel samostojno prevzeti določene ambulante oziroma dejavnosti. 

Česa takega ne poznajo nikjer v razvitem svetu – in tak pristop bo, če bo v resnici uveljavljen, povsem obšel kruto dejstvo, s katerim se soočamo: te zdravnike krvavo potrebujemo. Zato je koordinacija zdravniških organizacij enotno podprla mlade zdravnike, ki poskušajo prepričati odločevalce, da bi ta člen črtali iz zakona – in tudi sama poslance pozvala k takšnemu ravnanju, kajti državni zbor bo spremembo tega zakona potrjeval v kratkem. 

Tako tudi sam poslance še enkrat prosim, da podprejo ukinitev 3. a člena – tako bodo naredili nekaj, kar nas bo približalo razviti Zahodni Evropi. Zdravnik po opravljenem študiju medicine, pripravništvu, strokovnem izpitu, specializaciji in specialističnem izpitu kjerkoli v razvitem svetu lahko v polni meri prevzame delo v specialnosti, za katero se je usposabljal. 

Zdravnik, ki je star več kot 30 let, ki je načeloma na vrhuncu svojih moči in ima vse znanje, ki ga ima lahko kot mlad zdravnik, ne bo mogel samostojno prevzeti določene ambulante oziroma dejavnosti. Česa takega ne poznajo nikjer v razvitem svetu – in tak pristop bo, če bo v resnici uveljavljen, povsem obšel kruto dejstvo, s katerim se soočamo: te zdravnike krvavo potrebujemo.

Lahko morda s konkretnim primerom ponazorite, kaj se utegne zgoditi, če bi takšna praksa, kakršno predvideva omenjeni zakon, vendarle obveljala.

Igor Dovnik

Problem bo nastal povsod, kjer dejavnost sloni na enem samem zdravniku; če je bil to starejši zdravnik, ki se je upokojil, ga mlad zdravnik ne more nadomestiti, ker »nad sabo« ne bo imel nekoga, ki bo opravljal funkcijo odgovornega nosilca dejavnosti, ki jo dikcija zakona predvideva oziroma zahteva. Dejavnosti po predvidenih določbah zakona namreč ne more samostojno opravljati zdravnik, pri katerem na sekundarni in terciarni ravni še ni minilo pet let od opravljanja specialističnega izpita, na primarni ravni pa tri leta. 

To pomeni, da na periferiji, kjer dejavnost opravlja en sam zdravnik, tega potem, ko se upokoji, mlajši kolega ne more nadomestiti še tri leta po opravljeni specializaciji. In to je zagotovo nekaj, kar je nerazumno – če se milo izrazim. 

Po predvidenih določbah zakona zdravniške dejavnosti ne more samostojno opravljati zdravnik, pri katerem na sekundarni in terciarni ravni še ni minilo pet let od opravljanja specialističnega izpita, na primarni ravni pa tri leta. 

Pa se vam zdi, da bo pri glasovanju poslancev vendarle zmagal razum?

Igor Dovnik

Na razum se v naši državi že dolgo ne zanašam. Tudi zelo izobraženi ali poučeni strokovnjaki sprejemajo zelo nerazumne odločitve. Sam nisem politik, nisem član nobene stranke, politiki sledim zgolj iz nekega notranjega vzgiba – in mislim, da se ne motim, če rečem, da je trenutna sestava državnega zbora prva v zgodovini svobodne, samostojne Slovenije, v kateri ni niti enega poslanca zdravnika. 

Ne trdim, da bi to karkoli rešilo, zagotovo pa bi pomembno dvignilo kakovost oziroma raven razprave na parlamentarnem odboru za zdravstvo. Menim, da se na razum v situacijah, ko imamo zelo šibko vlado, ko imamo opozicijo, ki včasih nerazumno ruši določene stvari, ko imamo ministra, ki je zasut z aktivnostmi, ni mogoče zanašati. Nisem oziroma ne morem biti optimist. In ne morem narediti kaj več od tega, kot da prosim poslance, naj odločajo z razumom.

Nisem oziroma ne morem biti optimist. In ne morem narediti kaj več od tega, kot da prosim poslance, naj odločajo z razumom.

V kontekstu zadnje seje koordinacije zdravniških organizacij se velja dotakniti še ene aktualne problematike – koncesionarstva.

Igor Dovnik

Na ustavnem sodišču je kar nekaj zahtev in pobud za presojo ustavnosti zakona o zdravstveni dejavnosti iz leta 2017 oziroma »rešitev« vlade, v kateri je bila ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Ustavno sodišče se je tokrat opredelilo do prve zahteve za presojo ustavnosti, ki jo je nanj naslovilo upravno sodišče, kamor smo zasebni sodniki vlagali tožbe zaradi skrajšanja trajanja koncesij.

Zdravniki smo prejeli koncesije za nedoločen čas. Seveda lahko razpravljamo o tem, ali je koncesija za nedoločen čas nekaj, kar je evropsko pravno primerljivo in sprejemljivo ali ne – toda tako je takrat pač bilo. Danes kot predsednik strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov predlagam, da koncesije ukinemo – pa nisem edini, ki tako razmišljam, tudi zdravniška zbornica je že pred leti privzela enako stališče. Koncesije so nekaj, kar je preživeto. 

V interesu pacientov je, da lahko izbirajo, kdo jih bo zdravil, kako jih bo zdravil, kje se bodo zdravili; v interesu zdravnikov je, da izbirajo, kje in koliko bodo delali – seveda pa je v interesu države, ki je dolžna zagotavljati zdravstvene storitve, da opredeli, kaj je tisto, kar morajo državljani prejeti v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja. To so pravice, ki so nemalokrat opredeljene politično. Pri tem stroka pogosto nima moči, da bi odločala.

S to spremembo pa bi dramatično povečali konkurenco in, seveda, omogočili dostopnost do marsikatere storitve, ki jo pacienti potrebujejo, a je danes ne dobijo. Ustavno sodišče je svojo odločitev utemeljilo z razlogom ohranjanja in krepitve konkurence, kar se mi zdi povsem nerazumno. 

Po moji oceni je ustavno sodišče z utemeljitvijo in odločitvijo samo sebe brcnilo v koleno. To, kar imamo zdaj, je nekakšna psevdo konkurenca, prihodnost pa je, kar se tiče podeljevanja novih koncesij pa tudi podaljševanja obstoječih, dokaj temna. 

V interesu pacientov je, da lahko izbirajo, kdo jih bo zdravil, kako jih bo zdravil, kje se bodo zdravili; v interesu zdravnikov je, da izbirajo, kje in koliko bodo delali – seveda pa je v interesu države, ki je dolžna zagotavljati zdravstvene storitve, da opredeli, kaj je tisto, kar morajo državljani prejeti v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Konkretnih problemov je veliko, slovensko zdravstvo pa še vedno ni dočakalo celovite reforme, ki bi bila nujna, ne samo glede omejevanja samostojnega dela mladih zdravnikov, ampak tudi glede številnih drugih problemov – pa tudi, seveda, z vidika pravic pacientov, kajti zdi se, da bi bila potem obravnava lahko bistveno drugačna. Kakšne pa se vam zdijo možnosti, da v resnici pride do celovitih, poglobljenih in seveda smiselnih sprememb, ki bodo pripomogle k večji varnosti, večji kakovosti dela in seveda k pravočasnejši in celovitejši obravnavi?

Igor Dovnik

To je vprašanje, na katerega bi lahko odgovarjal dve uri ali dva dni. Seveda je res, da se nam je v minulem letu zgodilo nekaj, česar si nihče ni mogel predstavljati. Slovensko zdravstvo je že pred tem marsikdaj dihalo na škrge, v marsikaterem segmentu delovanja smo bili na skrajni meji. Epidemija COVID pa je razkrila vse slabosti sistema. 

Dejstvo, da smo bili zasebni zdravniki in zobozdravniki – koncesionarji v primerjavi z javnimi zavodi v izrazito neenakopravnem položaju, je v bistvu samo po sebi razgalilo željo države, da ohrani sistem tak, kot je. Iz tega sistema se namreč napajajo številni. Denar, ki se zbira za zdravljenje, se porablja za druge reči. In dokler obstaja štiri milijarde interesov, da se nič ne spremeni, se v našem zdravstvu ne bo spremenilo prav nič! 

Pacienti tu ne morejo narediti nič, bojim se, da za zdravnike velja enako (vsaj mene mineva volja). Velikega upanja nimam. Naše poglede in izhodišča smo predstavili tudi aktualnemu ministru za zdravje.

Vsi ministri so se strinjali z nami, rezultat pa vidite vsak dan, ko čakate in si želite nekaj, kar bi vam pripadalo, a tega ne dobite. Slovenski pacienti si zaslužijo veliko več – in veliko več bi lahko dobili že za denar, ki ga zberemo danes, če bi ta denar v resnici namenjali za to, za kar je bil zbran.

Dejstvo, da smo bili zasebni zdravniki in zobozdravniki – koncesionarji v primerjavi z javnimi zavodi v izrazito neenakopravnem položaju, je v bistvu samo po sebi razgalilo željo države, da ohrani sistem tak, kot je. Iz tega sistema se namreč napajajo številni. Denar, ki se zbira za zdravljenje, se porablja za druge reči. In dokler obstaja štiri milijarde interesov, da se nič ne spremeni, se v našem zdravstvu ne bo spremenilo prav nič! 


Celotni video pogovor z Igorjem Dovnikom, pediatrom, predsednikom strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov ter vodjem koordinacije zdravniških organizacij:

Ilustracija: iStock

Dopolnitev članka z aktualnimi informacijami
15. julij 2021

Je odločitev ustavnega sodišča pravni absurd, ki pacientom onemogoča, da bi do zdravstvenih storitev prišli takrat, ko jih potrebujejo?

ustavno sodišče - igor dovnik

Igor Dovnik, pediater s koncesijo in predsednik strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, v današnjem odprtem pismu opozarja na odločitev ustavnega sodišča, ki da je pravni absurd. »Brez sence dvoma sem eden od državljanov, ki spoštujejo odločitev sodišč, četudi se z njimi ne strinjajo. Seveda pa sem in tudi vedno bom uporabil vsa pravna sredstva, če ocenjujem, da nekaj preprosto ni prav.«

In kaj točno je tisto, kar po Dovnikovem prepričanju »ni prav«? Gre za, tako Dovnik, »državno vodeno omejevanje konkurence, ki mu rok trajanja podaljšuje tudi najvišji pravosodni organ. To nikakor ni v interesu državljanov oziroma pacientov, saj ti zdravstvenih storitev ne dobijo takrat, ko jih potrebujejo – in ki posledično velikokrat po nepotrebnem trpijo.«

In še: »Če bi pacienti imeli možnost izbire, ki jo naše plansko-dogovorno in vedno bolj državno zdravstvo (ob pomoči ustavnega sodišča) sistematično omejuje, se za svoj obstoj ne bojim. Verjetno pa bi marsikateri državni javni zavod imel precejšnje težave s preživetjem, če bi denar sledil pacientu in bi za opravljene storitve plačevali tistemu, ki jih je opravil.«

Na začetek članka

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

Stetoskopi

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona