»COVID-19 ima številne grozovite učinke – dober stranski učinek epidemije pa je, da je razgalila ključne probleme, ki so bili v slovenskem zdravstvu prisotni že prej«

»COVID-19 ima številne grozovite učinke – dober stranski učinek epidemije pa je, da je razgalila ključne probleme, ki so bili v slovenskem zdravstvu prisotni že prej«

Slovensko zdravniško društvo (SZD) v zadnjem času javno opozarja na odstopanja v delovanju urgentnih centrov, ki bi bolnikom po Sloveniji morali zagotavljati enakovredno dostopnost in kakovost urgentne oskrbe, vendar v praksi ni tako. Ministrstvo za zdravje so že pozvali k ukrepanju, s katerim naj bi odpravili številna neskladja, ki so se pojavila pri delovanju urgentnih služb, kajti zdravniki iz različnih regij so, kot ugotavlja izvršilni odbor zdravniškega društva, na podlagi aktualnih zakonskih določb pri izvajanju nujne medicinske pomoči primorani delati pri najmanj dveh delodajalcih, ob tem pa prihaja do skrb vzbujajočih težav. O tem sem se za Zdravstveniportal.si po zadnji seji koordinacije zdravniških organizacij pogovarjala s predsednikom SZD prof. dr. Radkom Komadino.

»COVID-19 ima številne grozovite učinke – dober stranski učinek epidemije pa je, da je razgalila ključne probleme, ki so bili v slovenskem zdravstvu prisotni že prej«
prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva (Foto: Diana Zajec)

Pred petimi leti in petimi meseci uveljavljene spremembe na področju delovanja urgentnih centrov niso bile dovolj dobro domišljene, saj v praksi pri saniranju nujnih, življenjsko ogrožujočih situacij prihaja do številnih kratkih stikov, med drugim tudi na račun epidemije.

Kar se tiče slednje, je predsednik zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina v pogovoru za zdravstveni portal nedvoumen: »S cepljenjem smo izkoreninili nalezljive bolezni in ljudem omogočili, da množično doživljajo tretje življenjsko obdobje. Če hočemo ohraniti zdajšnjo raven civilizacije, se bomo morali cepiti.«

S sogovornikom sva se v pogovoru podrobneje posvetila nekaterim najbolj izstopajočim problemom v zdravstvu, na katere je v zadnjih dneh opozorilo tudi zdravniško društvo.

Pravzaprav smo v Sloveniji nekako predvidevali, da se bo problematika urgentnih centrov in njihovega delovanja rešila že pred leti, vendar zakonodajne spremembe očitno niso bile dovolj celovite, da bi danes urgentni centri lahko delovali brez motenj. Na to ste pri zdravniškem društvu v zadnjem času že opozorili ter se o rešitvah, ki so nujne, pogovarjali tudi z resornim ministrstvom. 

Radko Komadina

Res je. Urgentne centre smo dobili 4. januarja 2016, kot posledico sodelovanja Slovenije z evropskimi viri financiranja – in takrat se je precej mudilo pri izvedbi tega projekta. Tako smo tedaj zagnali delo urgentnih centrov – razen na dveh lokacijah, kjer se to še vedno rešuje po gradbeni plati. Toda pri urgentnih centrih smo ravnali tako, kot to storijo mladoporočenci, ki se v novo stanovanje vselijo s starim pohištvom. Takrat smo imeli še premalo specialistov urgentne medicine, ki naj bi po celovitem konceptu, v Slovenijo prenešenem iz Združenega kraljestva, prevzeli delo v ambulantah z različno stopnjo nujnosti – od modro-zelenega sektorja pa do rdečega sektorja, kjer se odvija reanimacija oziroma postopki, ki neposredno rešujejo življenja. 

Urgentnih specialistov tudi danes še ni dovolj. Zato se v urgentnih centrih delo še vedno ne more odvijati po konceptu, po katerem bi morali imeti ambulanto za bolezni, ambulanto za hitre preglede, ambulanto za poškodbe. In zato v modro-zelenem sektorju v ambulanti za hitre preglede, kjer naj bi delovali zdravniki za situacije, ki ne ogrožajo neposredno življenja, predstavljajo pa akutno zdravstveno težavo, zdaj delajo zdravniki s primarnega nivoja, iz regijskih zdravstvenih domov, ki naj bi pokrivali delovanje v sklopu splošne nujne medicinske pomoči (SNMP). 

Problem se skriva v tem, da je ustanovitelj bolnišnic ministrstvo, ustanovitelj zdravstvenih domov pa lokalna skupnost, torej lokalni mestni sveti. Zdravniku, ki je zaposlen v zdravstvenem domu, delodajalec v pogodbi ne more odrediti dela pri drugem delodajalcu; to pomeni, da nočno dežurstvo, ki ga zdravnik iz zdravstvenega doma opravlja v enoti za hitre preglede – torej v modro-zelenem sektorju SNMP v urgentnem centru – za njegovega delodajalca v zdravstvenem domu pomeni, da je zdravnik v svojem prostem času delal nekje drugje, in ga ne zanima, če naslednji dan pride na delovno mesto izmučen. 

Seveda je mogoče, da je bil projekt zastavljen zelo dobro – dokler na neki točki ni prišlo do kratkega stika. Tako imamo zdaj dobro napisan zakon o zdravniški službi, ne obstajajo pa vzvodi, ki bi omogočili vzpostavitev neposrednega sodelovanja primarne in sekundarne ravni zdravstvenega varstva v regiji. Zakaj? Zato, ker se oba nivoja stikata v urgentnem centru, kot je bilo zamišljeno – manjkajo pa nam orodja za vzpostavitev tega sodelovanja. 

O tem problemu smo se na ministrstvu za zdravje pogovorili z državnim sekretarjem, zadolženim za bolnišnično dejavnost – skupaj z vodstvom zdravniške zbornice, s predsednikom strokovnega sveta za urgentno medicino pri SZD, s predsednikom razširjenega strokovnega kolegija za urgentno medicino, s pravniki ... In v kratkem naj bi dobili orodja, s katerimi bi omogočili nemoteno sodelovanje zdravstvenih domov in bolnišnic v regijskih urgentnih centrih. 

To je izjemno pomembno tudi zato, ker je ponekod prišlo tudi do komunikacijskega šuma med zdravniki, tistimi, ki delajo na primarni ravni, in onimi, ki delajo na sekundarni ravni; v nekaterih regijskih centrih je problem tako zelo pereč, da obstaja verjetnost, da se bodo urniki zrušili. Tega si nikakor ne želimo, saj vsem ljudem, vsem zavarovancem, želimo omogočiti po ustavi zagotovljeni dostop do nujne medicinske pomoči. 

Ena od stranpoti, ki se je pojavila ob težavah, povezanih z epidemijo COVID-19, je težja dostopnost do izbranega osebnega zdravnika. To sicer ni neposredni problem urgentnega centra, posredno pa se tiče njegovega delovanja, kajti veliko ljudi, ki akutno zbolijo, je v javni zdravstveni sistem začelo vstopati na sekundarni ravni, prek regijskega urgentnega centra. In tako zdaj splošna nujna medicinska pomoč in internistična prva pomoč pokata po šivih. Ta problem je nujno treba rešiti. Na potezi je zakonodajalec oziroma resorno ministrstvo, ki se že trudi najti rešitve. 

Ena od stranpoti, ki se je pojavila ob težavah, povezanih z epidemijo COVID-19, je težja dostopnost do izbranega osebnega zdravnika. To sicer ni neposredni problem urgentnega centra, posredno pa se tiče njegovega delovanja, kajti veliko ljudi, ki akutno zbolijo, je v javni zdravstveni sistem začelo vstopati na sekundarni ravni, prek regijskega urgentnega centra. In tako zdaj splošna nujna medicinska pomoč in internistična prva pomoč pokata po šivih. Ta problem je nujno treba rešiti.

Je pa jasno, da je ta aktualni problem, ki ga omenjate, tudi odraz problemov v sistemu, ki sicer niso novi, a so (še vedno) zelo akutni ...

Radko Komadina

COVID-19 ima številne grozovite učinke – na zdravje, na veliko smrtnost in na dogajanje v celotni družbi. Dober stranski učinek epidemije pa je, da je razgalila ključne probleme, ki so bili v slovenskem javnem zdravstvu prisotni že pred februarjem in marcem 2020 – zdaj pa jih moramo prednostno reševati. Ne gre samo za neposredno pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester, ampak tudi za podcenjenost dela – zlasti dela medicinskih sester, ki množično odhajajo iz zdravstva.

V bolnišnici, kjer delam, imamo izmerjeno hitrost njihovega odhajanja: vsak teden iz zdravstva odide šest medicinskih sester! In tako potem, ko želimo organizirati delo tako, kot se je to odvijalo pred epidemijo COVID-19, nimamo od kod vzeti kadra, s katerim bi lahko z dodatnim delom sledili tako imenovani izhodni strategiji ministrstva za skrajšanje dodatno podaljšanih čakalnih dob. Zaradi aktualnega pomanjkanja medicinskih sester in zdravnikov preprosto ne moremo (več) odpreti vseh delovišč, ki smo jih imeli pred epidemijo.

Dober stranski učinek epidemije je, da je razgalila ključne probleme, ki so bili v slovenskem javnem zdravstvu prisotni že pred februarjem in marcem 2020 – zdaj pa jih moramo prednostno reševati. Ne gre samo za neposredno pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester, ampak tudi za podcenjenost dela – zlasti dela medicinskih sester, ki množično odhajajo iz zdravstva.

In prav zato je prednostno reševanje problemov, ki jih ne zaznavate le zdravniki oziroma vsi zaposleni v zdravstvu, ampak vsa slovenska javnost, predvsem pa bolniki oziroma pacienti, nujno tudi zato, ker bo šele po koncu epidemije postalo jasno, kako enormno je postalo število vseh pacientov, ki jim med epidemijo niso postavili diagnoze in so posledično ostali brez zdravljenja.

Radko Komadina

Nedvomno. Vsi, ki so dobili kakršnokoli resno diagnozo – ali je celo še niso dobili, ker sploh še niso prišli na vrsto –, ne bodo mogli biti obravnavani tako, kot bi si želeli. Vsi, ki delamo v zdravstvu, v ambulantah, v operacijskih dvoranah, kjerkoli v sklopu sistema zdravstvenega varstva, poskušamo ta veliki problem čim bolj omiliti.

Skrbi me, da jeseni epidemije ne bo konec. Da bi se novi koronavirus uvrstil med vse ostale prehladne viruse, proti katerim bi se sezonsko cepili enkrat na leto, bi morali najprej doseči ustrezno precepljenost. Vendar pa niti med zaposlenimi v zdravstvu precepljenost ni povsod takšna, kot bi sicer pričakovali med medicinsko izobraženimi sodelavci in kolegi. Dokler ne bomo dosegli 70-odstotne precepljenosti, si lahko samo želimo, da bi jeseni delali po starem. 

Vsi, ki so dobili kakršnokoli resno diagnozo – ali je celo še niso dobili, ker sploh še niso prišli na vrsto –, ne bodo mogli biti obravnavani tako, kot bi si želeli. Vsi, ki delamo v zdravstvu, v ambulantah, v operacijskih dvoranah, kjerkoli v sklopu sistema zdravstvenega varstva, poskušamo ta veliki problem čim bolj omiliti.

Pri večplastnem dogajanju, ki smo mu priča tako v javnosti kot na družbenih omrežjih, je pravzaprav težko reči, kdaj lahko pričakujemo konec epidemije. Zato me zanima, kako komentirate dogajanje, ki se odvija kot nekakšna vzporednica zdajšnji možnosti cepljenja – z odsvetovanjem tovrstne zaščite, češ da to ni niti dovolj varen niti dovolj učinkovit ukrep. In to počno celo nekateri zdravniki ... 

Radko Komadina

Gre za odgovornost tistih, ki smo poučeni, izobraženi za to področje; naša odgovornost je, da ljudem, ki te izobrazbe nimajo, dobrobiti celjenja predstavimo tako, da bi pregnali vse praznoverje in vse teorije zarote, ki se pojavljajo med ljudmi v strahu pred to boleznijo. 

Zdravniške organizacije se z ozaveščanjem in pojasnjevanjem trudimo po najboljših močeh, seveda pa svobode razmišljanja ne moremo ukiniti. V boju z virusom lahko zmagamo samo tako, da bomo ljudi prosvetljevali, s strokovno argumentiranim prepričevanjem nejevernih Tomažev. A v tem koledarskem letu tega problema ne bomo rešili brez cepljenja. 

Zato ne pozabimo: najpomembnejši dosežek sodobne medicine, ki je dramatično podaljšal preživetje Zemljanov, je prav cepljenje. S cepljenjem smo izkoreninili nalezljive bolezni in ljudem omogočili, da množično doživljajo tretje življenjsko obdobje. Če hočemo ohraniti to raven civilizacije, se bomo morali cepiti.

V boju z virusom lahko zmagamo samo tako, da bomo ljudi prosvetljevali, s strokovno argumentiranim prepričevanjem nejevernih Tomažev. A v tem koledarskem letu tega problema ne bomo rešili brez cepljenja. 

Ilustracija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

Stetoskopi

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona