»Kdaj, če ne zdaj?!« – dr. Tina Bregant o nujni ureditvi zdravstva in skrajšanju čakalnih dob

»Kdaj, če ne zdaj?!« – dr. Tina Bregant o nujni ureditvi zdravstva in skrajšanju čakalnih dob

Poigravanju z razmerami v slovenskem zdravstvu, ki se rapidno poslabšujejo – če pogledamo samo starostno strukturo zaposlenih, pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester, marsikje stare, nevzdržne, vse prej kot varne prostore za zdravljenje, dotrajano opremo, zrelo za odpis in vedno daljše čakalne dobe –, je treba narediti konec. Pa je takšen premik, na katerega Slovenci čakamo že več kot dve desetletji, tudi v resnici mogoče pričakovati? Bo ministrstvo za zdravje privzelo povezovalno vlogo in v sistemsko urejanje vključilo prav vse akterje?

»Kdaj, če ne zdaj?!« – dr. Tina Bregant o nujni ureditvi zdravstva in skrajšanju čakalnih dob

Priložnost je tako rekoč edinstvena, kajti tako imenovana COVID realnost, ki nam je zagrenila življenje in marsikomu zameglila pogled na resnico, je slovensko zdravstvo postavila v situacijo, ko ima, tudi po zaslugi evropskih nepovratnih sredstev, na voljo toliko finančnih virov, kot jih doslej še ni bilo. Pa jih bodo odgovorni znali usmeriti na pravi naslov, v sanacijo sistemskih okvirov, ki so osnova za dobro, pravočasno, varno in učinkovito zdravljenje? Lahko verjamemo, da denar ne bo potonil v močvirju korupcije, ampak bo omogočil uresničevanje tega, kar je še vedno zapisano tako v ustavi kot v zakonodaji in velja tudi za slednjega slehernika?

Bolniki ne bodo več molčali. Marsikateri med njimi je bil zadovoljen z obravnavo med epidemijo – prejel je termin za pregled, čakanja ni bilo, zdravljenje se je odvilo brez kratkih stikov. Toda to velja le za paciente, ki so že »v sistemu«, z znano diagnozo in s predvidenimi postopki zdravljenja – predvsem to velja za bolnike z rakom, za katere se zdravstveni sistem, kljub siceršnjim kratkim stikom, ni ustavil.

Drugače pa je s številnimi obolelimi, pri katerih so se težave z zdravjem pojavile v času epidemije – pa zaradi nastale situacije, denimo, niso mogli priklicati zdravnika in posledično niso prejeli napotnice za nadaljnje preiskave in diagnostiko. Če so termin za preiskavo ali poseg že imeli, pa so prejeli le sporočilo, da termin ne velja več – novega pa še vedno niso dobili. Zato čakajo. Nekaterim se je zdravje v tem času izrazito poslabšalo. 

Nekaterih diagnoz, ki so bile v normalnih okoliščinah v posameznih vejah medicine redno na dnevnem redu, preprosto ni – kar pa ne pomeni, da ljudje ne zbolevajo. Posledice bodo resne, za marsikoga nepopravljive. 

Nekaterih diagnoz, ki so bile v normalnih okoliščinah v posameznih vejah medicine redno na dnevnem redu, preprosto ni – kar pa ne pomeni, da ljudje ne zbolevajo. Posledice bodo resne, za marsikoga nepopravljive. 

Združenja bolnikov z rakom so že glasno opozorila na razmere, ki so na regionalni ravni še bolj skrb vzbujajoče kot v velikih zdravstvenih institucijah. Nadzor nad zbolevnostjo polzi iz rok, realnih številk ni. Po odločitvi, da se delovanje zdravstva med epidemijo za dva meseca tako rekoč ustavi, razmere še zdaleč niso sanirane; zatika se na vseh ravneh, kar najbolje vedo tako zdravstveni timi kot njihovi pacienti.

Kaj si torej lahko obetamo v bližnji prihodnosti? Znano je, da se je ministrstvo za zdravje odločilo za objavo javnega razpisa, težkega približno 42 milijonov evrov; od tega bo 14 milijonov evrov za pospešeno odpravo najdaljših čakalnih dob, zaradi katerih se stanje obolelega lahko močno poslabša, na voljo v tem letu. Pa bo denar rešil probleme, ki so celoviti in ki zahtevajo odločno prevetritev celotnega sistema?

Kaj si torej lahko obetamo v bližnji prihodnosti? Znano je, da se je ministrstvo za zdravje odločilo za objavo javnega razpisa, težkega približno 42 milijonov evrov; od tega bo 14 milijonov evrov za pospešeno odpravo najdaljših čakalnih dob, zaradi katerih se stanje obolelega lahko močno poslabša, na voljo v tem letu. Pa bo denar rešil probleme, ki so celoviti in ki zahtevajo odločno prevetritev celotnega sistema?

V sklopu četrtkove okrogle mize, na kateri so predstavniki bolnikov opozorili na najbolj boleče anomalije in prijeme, ki lahko ogrozijo varnost pacientov, je državna sekretarka Tina Bregant, ki je sicer tudi sama zdravnica, specialistka pediatrije ter fizikalne in rehabilitacijske medicine, opozorila: »Tako kot ne bo izginila korona, tako tudi kronične nenalezljive bolezni, vključno z rakom, ne bodo izginile. Ker sem tudi sama zdravnica, se zelo dobro zavedam, da je bilo oziroma bi bilo opravljanje nenujnih posegov nujno tudi med epidemijo. Onkološki inštitut je ukrepal, na lastno pobudo, medtem ko je bilo osnovno zdravstvo zaposleno s preprečevanjem širjenja okužb s koronavirusom SARS-CoV-2 ...«.

In v tem smislu, na vseh ravneh zdravstvenega varstva, pomembno vlogo igrajo tudi kadrovski in logistični problemi, ki krnijo delovanje zdravstva, zato dr. Tina Bregant opozarja, da »samoiniciativni ukrepi sicer nekaj časa delujejo, potem pa mora nujno priti do sistemskih sprememb«.

Je zdaj končno vendarle napočil čas zanje, za zagotovitev razmer, ki bodo omogočile vse to, kar pacientom in zdravstvenim timom v marsičem pritiče le še na papirju?

Video pogovor z državno sekretarko dr. Tino Bregant 

»Verjamem, da je zdravstvo tukaj zato, da ne presoja, ne sodi, ne kaznuje, ampak da pomaga. Sama sem zdravnica zato, da ljudem pomagam.«

Že pred epidemijo so bile pri nas čakalne dobe, vsaj na nekaterih področjih, v nekaterih specialnostih, nedopustno dolge. Zdaj so se razmere še poslabšale. Ministrstvo za zdravje je zagotovilo, da bo ukrepalo, da se razmere izboljšajo – in določene stvari so se začele vrteti. Lahko že kaj konkretnega poveste na to temo?

Čakalne dobe so se resnično podaljšale, kar je pravzaprav razumljivo, glede na način dela in glede na to, da smo v času epidemije sistem pravzaprav ustavili, skoraj za dva meseca – kljub pozivom, naj se vendarle izvaja tudi nenujne posege. Korona je namreč spremenila tudi način dela: zaščitna oprema, pravzaprav butična obravnava, kar v resnici podaljša vsak vstop pacienta v sistem in ga, seveda, zamakne.

Na ministrstvu za zdravje smo predvideli precej finančnih sredstev za skrajšanje čakalnih dob, zlasti tistih, ki so nedopustno dolge in tistih, kjer je to najbolj smotrno. Ocenjujemo, da gre za projekt, težek skoraj 42 milijonov evrov – vendar pa opozarjam: denar ni vse. Naš zdravstveni sistem je kadrovsko in prostorsko podhranjen – in nekaterih stvari samo z denarjem ni mogoče rešiti. Nujne so organizacijske spremembe, na več ravneh; ne gre le za način dela, ampak tudi za debirokratizacijo, kjer nam lahko pride nasproti tudi zavarovalnica. Izziv so tudi sodobne tehnologije, kjer nas čaka velika sprememba, ki pa jo bomo morali peljati skupaj, vzporedno, ob pacientih, ki jih bo treba obravnavati, kajti čakalne dobe na nekaterih področjih so resnično nespodobne. 

Reformiranje teh procesov pa ne bo enostavno – in to bo v resnici zahtevalo sodelovanje vseh. Gre za obsežne spremembe, za katere že več kot 20 let vemo, da jih potrebujemo. V zadnjih desetih letih se problemi samo stopnjujejo, sistemske spremembe pa zahtevajo širok konsenz – ne le ministrstva za zdravje, ampak vseh sindikatov in socialnih partnerjev. V resnici gre za spremembo načina razmišljanja: kaj potrebujem, kako do tega pridem, kako to izvedem.

In kako realno se vam zdi, da tokrat vendarle pride do te spremembe, kajti, kot ste omenili in kot pravzaprav vemo vsi, tovrstne spremembe si želimo že dvajset let in več, pa se ni zgodilo nič? Kaj narediti, da tokrat reforma bo?

Kdaj, če ne zdaj?! Če tega ne bomo naredili zdaj, ko imamo tudi podporo v obliki evropskih sredstev – in vem, da si bo tudi vlada prizadevala, da bomo ta sredstva namensko uporabili ... Imamo možnost, imamo nepovratna sredstva, kjer številke niso nizke, nasprotno: zdravstvo nikoli doslej ni imelo na voljo toliko denarja – bo pa, seveda, treba spremeniti način razmišljanja in način dela. To ni samo stvar nekoga na ministrstvu, ampak vseh nas: ZZZS, socialnih partnerjev in tudi bolnikov. Bolniki, državljani smo izjemno pomemben deležnik.

Kako pa – ne toliko kot državna sekretarka, ampak predvsem kot zdravnica – komentirate precej pogoste odzive v javnosti, ki zavračajo udejanjanje zaščitnih ukrepov, s katerimi bi v resnici lahko obvladali trenutno situacijo, ki ji še ni videti konca?

Po eni strani razumem, da ljudje cenijo svoje udobje. Nošenje maske resnično ni najbolj udobno. Po drugi strani pa sem žalostna, če ljudje ne razumejo, da majhna cena, ki jo plačam za svoje malo manjše ugodje, varuje nekoga pred takimi posledicami, kot jih lahko pušča COVID. To pa je zame nesprejemljivo, saj trdno verjamem, da se moja svoboda konča tam, kjer se začne vaša. Če nosim masko, ščitim vas; če jo nosite tudi vi, ščitiva druga drugo. 

Podobno je s cepljenjem. Moji otroci in tudi jaz smo cepljeni – zato, da nekdo, ki zaradi svojih zdravstvenih težav ne more biti cepljen, lahko ostane necepljen; breme virusa je tako v celotni skupnosti manjše in na ta način so zaščiteni tudi tisti, ki sicer ne morejo biti.

Kakšen pa je vaš odziv na izjavo prof. dr. Boruta Štruklja, ki v zadnjih dneh odmeva v javnosti? Dejal je namreč, naj bi tisti posamezniki, ki se bodo odločili zavrniti cepljenje proti COVID, češ da ni varno, v primeru, če bi zboleli za COVID, sami plačali stroške zdravljenja.

Sem mama in vem, da grožnja ali palica ponavadi ne izzoveta tistih učinkov, ki bi jih rad tisti, ki misli, da izvaja sankcijo, rad dosegel. Sama sem pristaš opolnomočenja, razumevanja. Mislim, da je ta izjava osebno mnenje dr. Štruklja, kar težko komentiram. 

Verjamem, da je zdravstvo tukaj zato, da ne presoja, ne sodi, ne kaznuje, ampak da pomaga. Sama sem zdravnica zato, da ljudem pomagam. 

Tina Bregant
Dr. Tina Bregant

Portret: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

talne oznake - polje zasebnosti

 

Video

ikona za play v barvah zdravstvenega portala