Vstop v meteorološko jesen je bil v tem smislu poveden, kajti med številnimi intervencijami, med katerimi se elise reševalnega helikopterja zasučejo skorajda vsak dan, pa ne le enkrat, so se kar štiri končale tragično. Ob tem je Gorska reševalna zveza Slovenije, katere člani prostovoljno pomagajo pri nesrečah v gorah in na težje dostopnih terenih, opozorila: »Letos smo v slovenskih gorah zabeležili že 34 smrtnih primerov, zato vse, ki se v prihodnjih dneh odpravljate v gore, ponovno opozarjamo: pazite na svoj korak, prilagodite turo svojim izkušnjam, v gore se odpravljajte z največjo mero spoštovanja.« A vedno znova pride do tovrstnih situacij, tako kot se je zgodilo med tem koncem tedna, ko se je v nemogočih vremenskih razmerah sprožil plaz in zasul tri hrvaške planince.
Pri GRZS so že v začetku vikenda opozorili na izjemno zahtevne razmere v visokogorju, zato v prihodnjih dneh odsvetujejo obisk gora, morebitno tako odločitev pa ocenjujejo kot izredno nevarno.
Toda ne vremenska napoved ne omenjena opozorila niso odvrnila različnih skupin planincev od načrtovanih podvigov, zaradi katerih so mnogi obtičali v planinskih bivakih.
Za nekatere pa se je podvig končal drugače. Tako so morali zaradi snežnega plazu, ki se je v nedeljo dopoldne sprožil pod Toscem in zasul tri planince, aktivirati gorske reševalce treh gorskih reševalnih služb (Bohinj, Jesenice in Radovljica) ter vodnike reševalnih psov pri GRZS. Ti so se podali v izjemno zahtevno reševalno akcijo, ki so jo močno oteževali dež, sneg pa tudi visoka nevarnost proženja plazov. Enega od trojice so reševalci našli brez znakov življenja, kasneje pa so akcijo morali prekiniti zaradi slabšajočih se pogojev in nevarnosti proženja novih plazov.
Zaradi snežnega plazu, ki se je v nedeljo dopoldne sprožil pod Toscem in zasul tri planince, so morali aktivirati gorske reševalce treh gorskih reševalnih služb (Bohinj, Jesenice in Radovljica) ter vodnike reševalnih psov pri GRZS. Ti so se podali v izjemno zahtevno reševalno akcijo, ki so jo močno oteževali dež, sneg pa tudi visoka nevarnost proženja plazov.
(Foto: G. Finžgar, GRS Radovljica – reševalna akcija 5. oktobra 2025)
Temeljita priprava na pot za čim manj nezgod
Nezgod resda ni mogoče predvideti, a včasih bi se tovrstnim dogodkom, ki človekovo življenje lahko zaznamujejo za vedno ali ga celo ugasnejo, mogoče izogniti – z več znanja, z več previdnosti pa tudi z zdravorazumskim pristopom, ko se človek odpravi na takšno zahtevno pot.
To velja zlasti v primerih, ko gorske ture v življenju pohodnika ali skupine pohodnikov niso stalnica, ko se ti izgubijo na gorskih brezpotjih, med katerimi ne znajo izbrati ali razbrati prave smeri, ali ko jih preseneti slabo vreme, kar v vremensko turbulentnih obdobjih pravzaprav niti ni nekaj nenavadnega – je pa, če človek ne upošteva osnovnih pravil, lahko zelo nevarno.
Zato je med podatki, kako se res dobro pripraviti na pohod v gorski svet ter kaj planinec lahko pogreši v nahrbtniku in česa nikakor ne, kljub vnaprejšnjemu preverjanju vremenske napovedi bistveno, da veste, kakšen je pravi odgovor na vprašanje, kako hitro je treba v gorah poiskati najbližje zavetje, ko v daljavi zaslišite grmenje. In da ne pozabite na previdnost pri vsakem koraku – tudi kar se tiče izogibanja strupenjačam, ki jih na njihovem območju, kadar je na vrsti sosledje sončnih, toplih dni, lahko srečate tudi potem, ko mislite, da je zanje že prehladno.
Nezgod resda ni mogoče predvideti, a včasih bi se tovrstnim dogodkom, ki človekovo življenje lahko zaznamujejo za vedno ali ga celo ugasnejo, mogoče izogniti – z več znanja, z več previdnosti pa tudi z zdravorazumskim pristopom, ko se človek odpravi na takšno zahtevno pot.
Izvedba gorskega reševanja pri nas vrhunska, kratki stiki so organizacijski, logistični
O tem in številnih drugih pravilih, po katerih se velja ravnati pri pohodništvu, hribolazenju in zahtevnem gorništvu, sta podrobneje spregovorila zdravnika prim. dr. Iztok Tomazin in Luka Camlek, eden specialist družinske medicine, drugi specialist pediatrije, oba pa z dolgoletnimi izkušnjami pri reševanju in urgentnem nudenju pomoči obolelim oziroma ponesrečenim tako v sklopu helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) kot pri gorskem reševanju pri Gorski reševalni službi Kranj; obe omenjeni službi imata sedež na Brniku.
Ob tem sta zdravnika izpostavila tudi aktualne izzive pri izvajanju obeh služb, ki predvsem iz organizacijskih, logističnih razlogov vplivata tako na aktivacijski čas ekip kot tudi na pravočasnost in optimalnost reševanja. Ta je po izvedbeni plati sicer med boljšimi tudi onkraj slovenskih meja.
Video inserti so bili posneti avgusta letos.
V nadaljevanju objavljamo nekaj video insertov, v katerih zdravnika spregovorita o varnosti v gorah in izzivih, s katerimi se srečujejo tako pohodniki kot reševalci.
»Najpogostejši vzrok poškodbe je zdrs«
Število nesreč se vsako leto povečuje – v zadnjih petih letih se je povečalo za kar 28 odstotkov.
Najpogostejši vzrok poškodbe je zdrs, sledijo nepoznavanje terena, neprimerna oprema, telesna in duševna nepripravljenost.
Več v spodnjem video insertu.
»V višku sezone tudi pet, šest ali več intervencij na dan«
Doc. dr. Iztok Tomazin ob ponazoritvi enega samega dneva, zapolnjenega z intervencijami, poudarja, da tudi ostali dnevi med viškom sezone, ki bo segla še v september ali celo oktober, niso bili kaj dosti drugačni.
Prinašajo podobne zgodbe in predstavljajo velik napor za dežurno ekipo – s petimi, šestimi ali še več intervencijami. Dogajanje v tem letnem času je zelo intenzivno zaradi vedno večjega števila nesreč.
Več v spodnjem video insertu.
»Medicinsko nujno pomoč poskušamo izvajati enako kot v urbanih okoljih«
Pri ponesrečenih so poškodbe v večini primerov lahke ali srednje težke: zvini, rane in zlomi okončin, vedno več pa je tudi tako imenovanih internističnih primerov oziroma obolenj: kapi (srčnih in možganskih) pa tudi hudih poškodb, v katerih so poškodovani številnih organi in je življenje neposredno ogroženo.
V takih primerih je obilo dela ne le z reševanjem iz gorskega okolja, ampak tudi z medicinsko oskrbo na kraju dogodka, naj bo to na strmem terenu, v gozdu ali celo v steni. Medicinsko nujno pomoč poskušamo izvajati enako kot v urbanih okoljih, kjer do obolelega pridemo z običajnimi reševalnimi vozili – je pa, seveda, v gorah to bistveno težje.
Več v spodnjem video insertu.
»Število tistih, ki v gorah zbolijo, iz leta v leto narašča«
Po statistiki zadnjih let med tistimi, ki so potrebovali helikoptersko reševanje, še vedno prednjačijo nepoškodovani.
Do letošnjega avgusta je bilo z gora treba evakuirati kar 179 nepoškodovanih – ker bodisi niso zmogli poti ali pa so bili prestrašeni. Šlo je torej za psiho-fizično nepripravljenost ali pa so, zaradi nepoznavanja terena, zašli. Sledijo lažje poškodovani (teh je manj), težje poškodovani in oboleli.
Število tistih, ki v gorah zbolijo, iz leta v leto narašča – verjetno na račun precej popularnega športa, kot je gorništvo.
Več v spodnjem video insertu.
»Priprava na turo je nujna, a mnogi na to pozabijo«
Ljudje, ki hodijo v gore, morajo predvsem dobro poznati sami sebe, da vedo, kakšne napore zmorejo. Nujna je priprava na turo.
Treba je poznati poti, po katerih bomo hodili, vedeti, kje so koče, kje je mogoče dobiti okrepčilo. Predvideti je treba, kako dolga bo tura. Ljudje morajo poznati svoje zdravstveno stanje, saj jim to pove, ali bodo zmogli takšne napore ali ne.
Priprava na turo je del pohodniške aktivnosti, na katero pa, na žalost, mnogi pozabijo.
Več v spodnjem video insertu.
»Priprave se začnejo v glavi, ne v mišicah«
Bistvenega pomena za začetek dobrih priprav in tudi za njihovo izvedbo je ustrezna motivacija. To naj ne bi bili všečki na družbenih omrežjih, ampak vse druge stvari, ki jih dobro poznamo tisti, ki se resno ukvarjamo z gorništvom.
Mislim, da je eden temeljnih problemov to, da ljudje v gore hodijo nepripravljeni – tudi zato, ker nimajo ustrezne motivacije, ker nimajo ustreznega odnosa do gorskega sveta, ki je sicer izredno lep, tudi všečen, hkrati pa zelo zahteven, nujne so res vsestranske priprave.
Kar se tiče vremena, je danes bistveno lažje kot v preteklosti. Vremenskih napovedi je ogromno, seveda pa je dobro vedeti, katere med njimi so zanesljive. Vreme ne bi smelo presenetiti nikogar, ki se resno pripravi na gorniško turo, kajti napovedi po nekaterih vremenskih modelih so danes izjemno točne.
Več v spodnjem video insertu.
»Po udaru strele naj bo umetno dihanje podaljšano, ker strela zelo pogosto ohromi dihalni center«
Vedno so možna presenečenja, kajti tudi napovedovanje vremena ni stoodstotno. Če se nam bliža nevihta ali če nas ujame nevihta, začnimo s preventivo.
Osnovna preventiva je pravilo 30 : 30:
- Če se približuje nevihta ter med bliskom in gromom mine približno 30 sekund, to pomeni, da je nevihta od nas oddaljena približno deset kilometrov. Takrat je skrajni čas, da se skrijemo, kajti to razdaljo lahko nevihta preskoči praktično v trenutku. Ne smemo čakati, da začne treskati v naši neposredni bližini.
- Še 30 minut po koncu nevihte je, kot potrjujejo številne statistike in raziskave, možen udar strele. Zato naj bi po koncu nevihte še pol ure počakali v zavetju.
Umakniti se je treba z vrhov, grebenov in izpostavljenih točk, kamor strela najraje udari: daljnovodom, stolpom, jeklenicam na feratah ...
Telefon shranimo v nahrbtnik, kjer naj bo zaščiten pred udarom strele, kajti če nas udarita stranski tok strele ali strela, na ta način preprečimo, da bi se telefon scvrl. Tako bomo, če bomo to zmogli, lahko poklicali pomoč – ali pa bodo to naredili naši sopotniki.
Če smo v skupini, v kateri je nekoga zadela strela, je zelo pomembno temeljno znanje oživljanja – umetno dihanje naj bo podaljšano, ker strela zelo pogosto ohromi dihalni center. Človek ima torej velike možnosti, da preživi, vendar se mu ustavi dihanje, zato je pri oživljanju, zlasti pri izvajanju umetnega dihanja, treba vztrajati dlje, kot sicer velja po splošnih priporočilih.
To je zelo pomembno, kajti tako pri nas kot v tujini je bilo izgubljenih kar nekaj življenj, ker očividci niso dovolj dolgo vztrajali pri oživljanju.
Več v spodnjem video insertu.
»Pri nas v helikopterju namesto medicinskega reševalca sedi policist«
Intervencije izvaja združena ekipa HNMP in GRZS, kar pomeni, da takrat, ko helikopter opravlja intervencijo v gorah, polovica Slovenije nima zagotovljene helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP).
Ključnega pomena so mednarodne smernice za helikoptersko reševanje, ki se jih, kot poudarja Luka Camlek, držijo praktično povsod, z izjemo Slovenije.
Ob tem prim. dr. Iztok Tomazin poudarja: »V mednarodnih smernicah za helikoptersko reševanje je še marsikaj, kar v Sloveniji ni optimalno urejeno. Tako, na primer, pri nas sestava ekipe ni optimalna, ker v helikopterju namesto medicinskega reševalca sedi policist, ki ima policijske naloge, kar pri gorskem reševanju ni optimalno. Medicinski reševalec, ki ga želimo imeti tudi v helikopterju, je v reševalnem vozilu desna roka zdravnika – in samo ob njegovi asistenci lahko zdravnik izvaja najtežje posege, najtežje oskrbe ponesrečencev in bolnikov.«
Poleg tega hendikepa obstajajo še mnogi drugi: aktivacijski čas je povsem predolg, ker člani ekipe niso v istih prostorih. Lokacija letališča oziroma helikopterske baze je neoptimalna; skoraj nikjer na svetu ta ni umeščena na mednarodnem letališču, z vsemi omejitvami. Pri nas pa je umeščena prav na Brniku.
Po tehnični plati je sicer sodelovanje z letalskimi ekipami policije in vojske zelo dobro. Tehnična usposobljenost je povsem primerljiva z najboljšimi reševalnimi službami v Evropi, na primer v Alpah, saj se pri nas gorsko reševanje odvija tudi v najtežjih stenah in najteže dostopnih mestih.
Več v spodnjem video insertu.
»Vsakdo, ki se v gorskem svetu znajde v težavah, lahko pokliče 112«
Vsakdo, ki se v gorskem svetu znajde v težavah, lahko pokliče 112. Potem operater regijskega centra za obveščanje ponesrečenca poveže z vodjo akcije; ta je praviloma član GRS, ki pokriva določeno območje. Vodja akcije se odloči o načinu reševanja, ki je lahko klasičen (peš) ali pa vključuje aktivacijo helikopterja.
Če smo ob ponesrečenem, ki ne diha, ga moramo oživljati do prihoda profesionalne ekipe oziroma tako dolgo, dokler nismo izčrpani.
Kar se tiče helikopterske baze, je takole: HNMP je del zdravstva in spada pod ministrstvo za zdravje. Gorska reševalna zveza je del službe za zaščito in reševanje, v kateri so tudi gasilci, jamarska reševalna služba in drugi; v Sloveniji ta služba spada pod ministrstvo za obrambo.
Zaradi predolgih aktivacijskih časov smo izven sezone uvedli sistem, po katerem v gorah sodeluje HNMP Brnik, načeloma pa bi te službe morale biti ločene, kajti eno je reševanje v gorah, drugo pa je mreža helikopterske nujne medicinske pomoči, ki opravlja reševanja povsod drugje, razen v gorah.
Kar se tiče baz HNMP, je za mrežo zadolženo ministrstvo za zdravje; v njihovi domeni je vzpostavitev ustreznega sistema baz, ki bodo omogočale ustrezne dostopne čase do vseh ponesrečencev.
Zdravniki gorske reševalne službe pa bi si želeli imeti bazo bliže večini nesreč, torej bliže Julijcem, bliže Karavankam. Trenutno nam je najbolj pri srcu letališče Lesce, nismo pa nanj navezani, kajti baza je lahko tudi izven letališča, saj bi tako odpadlo veliko birokratskih ovir.
Več v spodnjem video insertu.
Oskrba pacienta v reševalnem vozilu in možnosti za oskrbo v helikopterju
Verjetno vsi poznate konfiguracijo reševalnih vozil, ki vozijo po cestah. Tam zdravnik sedi za pacientovo glavo, kar je idealen položaj za intubacijo – in to si želimo tudi v helikopterju.
Več v spodnjem video insertu.
Simbolične fotografije: Diana Zajec
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
