Rak na prsih je najpogostejše rakavo obolenje med Slovenkami. Če ga odkrijejo dovolj zgodaj, zdravljenje v takem primeru ne zahteva najagresivnejše terapije pa tudi možnosti za ozdravitev so res dobre. Presejalni program Dora, namenjen odkrivanju raka dojk v najzgodnejšem obdobju, ko gre za spremembe, ki jih še ni mogoče zatipati, je v tem smislu izjemna pridobitev slovenske medicine. Toda obolele ženske v času, ko se morajo soočiti z boleznijo, z zdravljenjem in okrevanjem, potrebujejo tudi trdno oporo, pri čemer jim niso v pomoč le bližnji, ampak tudi pričevanja in izkušnje številnih, ki so tako preizkušnjo že prestale in – zmagale.

Rožnati oktober, mesec, posvečen ozaveščanju o pravočasnem odkrivanju tega raka, je čas, ko zgodbe zmagovalk dajejo dodatno spodbudo za pravočasno ukrepanje. To je še posebej pomembno v času epidemije COVID-19, ko ni dopustno pristajati na slabši dostop do zdravstva, pravočasne diagnostike in zdravljenja; zgodnje odkrivanje bolezni (pa ne le rakavih) je namreč ključnega pomena za uspešnejše in manj naporno zdravljenje, za manj poznih posledic zdravljenja in tudi ali predvsem za zmanjševanje umrljivosti.

Tudi dr. Tanja Španić, predsednica tako slovenskega združenja za boj proti raku dojk kot tudi evropske zveze Europa Donna, ki je z resnim privzetjem vloge ozaveščanja več kot dostojno prevzela dolgoletno vlogo svoje predhodnice, zdaj, žal, že pokojne Mojce Senčar, je javnosti predstavila svojo izkušnjo. Z diagnozo rak se je morala spopasti, ko je bila stara 25 let; spremembo na prsih je ugotovila sama, sledile so preiskave, ki pa so vodile v oceno, da gre za nenevarno, benigno spremembo. Toda sama je čutila, da dogajanja v njenem telesu ne gre poenostavljati; bulica se je večala in ko naj bi jo odstranili, so se postopki bistveno pospešili, ukrepanje pa spremenilo, kajti na onkološkem inštitutu so potrdili, da gre za rakavo spremembo. Prestala je zahtevno zdravljenje in 11 let po postavitvi diagnoze zanosila. V kratkem bo rodila, deklico. In svoji izkušnji ob rob dodaja le: »Rak mi je dal bistveno več, kot mi je vzel.«

COVID ne sme ustaviti odkrivanja in zdravljenja drugih bolezni

»Letos smo se znašli v novi, bistveno drugačni situaciji, ko se je pokazalo, da dostop do zdravstva in pravočasne diagnostike ni samoumeven, zato je še toliko bolj pomembno, da sami poskrbimo za svoje zdravje – ne le z zdravim načinom življenja, ampak da tudi, če zaznamo spremembo, vztrajamo pri iskanju zdravniške pomoči,« poudarja dr. Tanja Španić, predsednica združenja Europa Donna Slovenija.

Ob tem v pogovoru za zdravstveni portal opozori, da presejalni programi na srečo spet delujejo, pri čemer je ključnega pomena, da se jih redno udeležujemo, kajti po njeni oceni gre za odgovornost posameznika za lastno zdravje. Ženskam, pri katerih so s programom Dora rakave spremembe odkrili dovolj zgodaj, je mamografija rešila življenje, kajti »s preiskavami v sklopu Dore je mogoče odkriti že majhne, netipne spremembe – prej, preden jih lahko ženska zazna sama. Zdravljenje je v tem primeru manj invazivno in manj naporno, izid je boljši. Zato res apeliram na vse ženske med 50. in 69. letom, naj vabila na mamografijo, ko ga prejmejo, ne zavržejo, ampak naj se nanj odzovejo,« svetuje dr. Tanja Španić.

Sicer pa sogovornica opozarja, da preprosto »ne smemo dovoliti – kot smo v zadnjem času večkrat slišali tudi od strokovnjakov – da bi COVID ustavil diagnoze drugih bolezni, pri čemer neposredno mislim tudi na onkološke bolezni, na raka dojk. Če torej ženska, denimo, opazi izcedek iz dojke, naj vztraja, da dobi napotnico in da se problem razišče – če pa pri tem naleti na težave ali se znajde v stiski, pa smo vedno na voljo za pomoč na naših svetovalnih telefonih. Zdravstvo namreč deluje, vendar moramo biti včasih malo bolj vztrajni, tudi sitni, da pridemo do ustrezne obravnave.«

V sklopu Dore raka najpogosteje odkrijejo v zgodnji fazi, ko je še ozdravljiv

Mag. Kristijana Hertl, nadzorna radiologinja z Onkološkega inštituta Ljubljana in namestnica vodje programa Dora, poudarja, da je omenjeni presejalni program po 13 letih delovanja prišel v fazo, ko je na voljo 280.000 ženskam po vsej Sloveniji – in stroka je z odzivom res zadovoljna.

»Vedno pa ostaja delež žensk, ki jih ni mogoče prepričati, da bi se odzvale na vabilo za brezplačno presejalno mamografijo, čeprav v sklopu Dore v 70-odstotnem deležu odkrivamo raka dojk v začetni fazi – in to pomeni, da so možnosti za ozdravitev bistveno boljše. Precejšen delež žensk, ki se programa ne udeležujejo, pa meni, da zadostuje že, če se pregledujejo same – toda pri tem ne bi smele pozabiti, da je večina rakov, ki jih odkrijemo v sklopu Dore, tako majhnih, da jih še ni mogoče zatipati.«

Delovanje programa Dora so v začetku maja, po dvomesečni prekinitvi med prvim valom epidemije koronavirusa SARS-CoV-2, ponovno zagnali najprej na Onkološkem inštitutu Ljubljana, v začetku junija pa še v vseh ostalih presejalnih centrih po Sloveniji. Do konca avgusta so slikali 29.358 žensk, udeležba v programu je bila 76-odstotna; raka so odkrili pri 90 ženskah, ki so jih povabili na nadaljnje preiskave in obravnave, vendar omenjena številka še ni dokončna, ker postopki še niso končani. 

Zdravnica poudarja, da se ženske zaradi strahu pred okužbo z novim koronavirusom ne smejo odpovedati tej možnosti pravočasnega odkritja raka, saj da je v sklopu preiskave poskrbljeno za vse zaščitne ukrepe. »Če pa ženska sicer opazi kakršnekoli spremembe, ki jo skrbijo, naj se obrne bodisi na osebnega zdravnika bodisi na svojega ginekologa, ki jo bo napotil v ambulanto za bolezni dojk.«

Mavrično presenečenje v rožnato obarvanem oktobru: dnevnik Nekaj mojega

Združenje Europa Donna je v rožnatem oktobru poskrbelo tudi za mavrično presenečenje: dnevnik Nekaj mojega. Avtorice – socialna pedagoginja Laura Ovčar, predstavnici združenja Europa Donna Tanja Španić in Polona Marinček, družinska in zakonska terapevtka Tina Rahne Mandelj ter psihoterapevtka Tatjana Romšek Poljšak – so ta všečno zasnovani in vsebinsko zajetni dnevnik, prvi te vrste pri nas, ki lahko kot praktični vodnik pomembno pripomore k reševanju osebnih stisk v vseh fazah zdravljenja in okrevanja, ustvarile v želji, da iskanje psiho-socialne pomoči, ki je obolelemu lahko nepogrešljiva opora na poti k ozdravitvi, ne bi bilo več tabu.

Pobudnica za rojstvo tega projekta je bila Laura Ovčar; ideja je nastala v času, ko je še študirala socialno pedagogiko in ko je tudi sama pobliže spremljala izkušnjo z rakom. Zakaj dnevnik? »Zato, ker ženske, ki zbolijo za rakom na prsih, oklevajo pri iskanju psiho-socialne pomoči, čeprav je ta na voljo, zlasti v sklopu združenja Europa Donna – in tako sem se tem ženskam poskušala približati na čim boljši način, s pomočjo tega novo nastalega dnevnika – z zajetjem čim več različnih psihoterapevtskih pristopov. Obolele ženske bi rada spodbudila, naj pustijo, da jih dnevnik nagovori, naj se poslušajo in naj jih ne bo sram ali strah povedati svoje želje.« 

Omenjene avtorice so ustvarile pomemben didaktični pripomoček, ki bo zagotovo spremljal prenekatero bolnico in ji stal ob strani pri premagovanju številnih stisk, ki jih povzročajo tako bolezen sama kot ponavljajoči se vzponi in padci na poti k povrnitvi izgubljenega zdravja.

Onkološki inštitut bo uporabo dnevnika umestil v sklop pilotnega programa celostne rehabilitacije; v prihodnje bo tako ta priročnik na voljo v treh centrih, kjer zdravijo raka na prsih – v Ljubljani, Mariboru in v Novi Gorici. Zato, da bosta tako zdravljenje kot rehabilitacija čim uspešnejša.

Ali, kot je zapisal pesnik Tone Pavček v eni svoji pesmi, ki predstavlja tudi uvod v omenjeni dnevnik oziroma vodnik k ozdravitvi: »Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imeli rado vas!«

Portreti: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.