Transplantacije

»Razmislite o možnosti darovanja organov po smrti, o tej svoji zadnji zapuščini, s katero bi želeli še komu pomagati – in se vnaprej opredelite«​​​​​

Ko je včasih človeku začelo odpovedovati srce ali morda pljuča, jetra, ledvica ali trebušna slinavka, ni bilo več poti nazaj; danes je bistveno drugače, po zaslugi transplantacijske dejavnosti, v sklopu katere oboleli organ, ki ne zmore več opravljati svojega dela, odstranijo, pacient pa prejme nov, zdrav organ – in ostane živ, še dolga leta. Seveda pa osnova za omenjeno dejavnost nista le vrhunsko znanje in dobra usklajenost vseh članov tako transplantacijskega kot tudi donorskega programa – njen bistveni sestavni del, brez katerega zdravljenje s transplantacijami ni mogoče, je odločanje za darovanje organov po smrti. Altruistično dejanje, s katerim lahko nekdo po svoji smrti reši ne le eno, ampak več življenj. O dosežkih in izzivih na tem področju je v sklopu evropskega dneva darovanja organov in tkiv, ki ga stara celina obeležuje drugo soboto v oktobru, za Zdravstveniportal.si podrobneje spregovoril direktor republiškega Zavoda za transplantacije organov in tkiv Slovenija-transplant Andrej Gadžijev.

Reforma

Kakšen (naj) bo fokus zdravstvene politike pri urejanju zdravstvenega sistema? – Sladjana Jelisavčić (ZZZS) in Valentina Prevolnik Rupel

Odločitev državnozborskega glasovalnega stroja, ki bo na današnji izredni seji odločal tudi o kandidaturi red. prof. dr. Valentine Prevolnik Rupel za ministrico za zdravje, glede na razmerja moči med poslanskimi skupinami pravzaprav ni vprašljiva. Ljudje, ki na podlagi lastnih izkustev dobro poznajo težave v sistemu, ki jih je nujno treba odpraviti, pa se predvsem sprašujejo, kaj bo glavni fokus sprememb in ali bodo te tudi v resnici udejanjene. Doslej smo se vse prevečkrat zgolj naposlušali obljub, sistem pa je šel svojo pot. Pacienti so obtičali v čakalnih vrstah, vrata v sistem so vse bolj tesno priškrnjena. Zato nas je zanimalo, kaj o glavnem fokusu sprememb, usmerjenem v družinsko medicino, v kakovost pa tudi v spremembo košarice pravic, menita direktorica področja zdravstvene analitike in ekonomike pri zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) Sladjana Jelisavčić in Valentina Prevolnik Rupel.

Varnost in kakovost

»Fokus ministrice bo moral biti usmerjen v enako in pravočasno dostopnost do zdravstvenih storitev – za vse«

Metka Petek Uhan je zdravnica družinske medicine in direktorica zdravstvenega doma na Ptuju. Z vidika obeh poslanstev do obisti pozna delovanje zdravstvenega sistema nasploh, ne le na primarni ravni. Ima celovit uvid v njegove kvalitete in slabosti, saj skupaj s pacienti v praksi izkuša neprijetne posledice sistemskih kratkih stikov, ki bi jih pri nas morali že davno odpraviti. Zato upa, da bodo načrtovane spremembe na področju družinske medicine tokrat v resnici zaživele.

Demenca

»Lahko vas potolažim: digitalne demence zanesljivo nikoli ne boste dobili«

Aktualni razmisleki, v katerih se z besedno zvezo digitalna demenca opisuje pojav poslabševanja kognitivnih sposobnosti na račun pretirane uporabe digitalne tehnologije – računalnikov, pametnih telefonov in tablic –, med ljudmi vzbujajo zaskrbljenost. Toda priznani slovenski nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek tovrstne domneve in navedbe zavrača kot »povsem neutemeljene, saj niso bile dokazane s prav nobeno strogo znanstveno raziskavo«.

Rak

Tudi za raka dojk velja, da je bolezen bolje preprečevati kot zdraviti – ali pa ga vsaj odkriti v zgodnji fazi, ko je zdravljenje lažje in ima manj neželenih učinkov

Začel se je rožnati oktober, mesec, posvečen ozaveščanju o najpogostejšem raku pri ženskah – raku dojk. Zakaj ozaveščanje? Preprosto zato, ker to bolezen še vedno pri vse preveč ženskah odkrijejo pozno, v fazi, ko je rak na prsih že napredoval – in to kljub temu, da so v današnjem času na voljo številne možnosti za zgodnje odkritje raka na prsih, ko je mogoče z blagim, neinvazivnim zdravljenjem bolezen premagati, nakar ženska ali moški, kajti za tem rakom zbolevajo tudi moški, lahko naprej živi kakovostno, aktivno, zdravo življenje.

Otroška srčna kirurgija

Kaj za male srčne bolnike pomeni odločitev, da vodenje centra za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi obolenji v UKC Ljubljana prevzema kirurg Janez Vodiškar?

Naj spomnimo: po številnih, približno desetletje trajajočih organizacijsko-logističnih peripetijah in zapletanjih v poskusih, da bi slovenskim otrokom s prirojeno srčno napako zagotovili res kakovostno in varno obravnavo, je letos maja prišlo tako daleč, da je v programu otroške srčne kirurgije ostal le še en kirurg. Zdaj se razmere in razmerja spreminjajo. Vodenje Centra za obravnavo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami je prevzel kirurg Janez Vodiškar, ki bo delno zaposlen v UKC Ljubljana, delno pa v kliniki v Stuttgartu, kjer je delal že doslej; pred sklenitvijo delovnega razmerja za 25-odstotni delež delovnega časa je v zadnjem mesecu otroke v UKC zdravil na podlagi podjemne pogodbe, medtem ko je konziliarno delo opravljal tudi iz Stuttgarta.

Čakalne dobe

Čakalne dobe in sindrom gordijskega vozla

Nihče ne ve, koliko krogov je že pretekla zdravstvena politika pri obljubljanju in snovanju nujnih sprememb v zdravstvu, pa naj jih poimenujemo reforma ali kako drugače. Morda preoblikovanje obstoječega sistema v novi, pacientom oziroma obolelim prijaznejši sistem, v katerem bo na voljo več zmogljivosti, na račun katerih bodo zaposleni manj iztrošeni, njihovo delo pa ovrednoteno pravičneje, na podlagi učinkovitosti in kakovosti. Bolniki bodo zadovoljnejši, hitreje zdravi oziroma ozdravljeni. V sistemu bo bistveno manj kratkih stikov, ki bodo posledično bistveno laže odpravljivi. V zdravstvu zaposleni ne bodo več bežali na druga delovna mesta, zdravstvena politika pa bo – če bodo vodstvom zdravstvenih zavodov končno vendarle dali v roke prave menedžerske vajeti, ki bodo omogočile boljšo, optimalnejšo organizacijo dela – imela manj manevrirnega prostora za mešetarjenje z različno usmerjenimi interesi. Manj bo sivine, ki danes prikriva in prekriva koruptivna dogajanja. In kar je najpomembnejše: poskrbljeno bo za paciente. Hitreje, bolj usmerjeno, celoviteje.

Rak

Krvni raki: ko združenja bolnikov skupaj s stroko naredijo prav vse, da obolelih ne bi »pokopala« ne rak in ne strah pred njim

Krvne bolezni so v porastu. Za čim učinkovitejše zdravljenje bi diagnoza morala biti postavljena v čim zgodnejši fazi bolezni; problem je, ker so tudi ta obolenja težko prepoznavna, zato simptomi, ki se lahko pojavijo v katerikoli starosti, marsikdaj ostanejo vse predolgo spregledani. Tako, denimo, na stari celini zapleti pri prebolevanju krvnega raka na letni ravni ugasnejo več kot 150.000 življenj, medtem ko skupni stroški vseh krvnih obolenj in krvnih rakov po aktualnih ocenah znašajo približno 23 milijard evrov na leto. Poleg čim zgodnejšega odkritja bolezni in takojšnjega začetka zdravljenja pa sta za obolelega nadvse pomembni tudi celostna obravnava in rehabilitacija, vključno s psihološkim in prehranskim svetovanjem.

Nevrodegenerativne bolezni

V društvu Spoznajmo multiplo sklerozo so slabo dostopnost do sistemsko zagotovljene psihološke podpore presegli tako, da so tovrstno strokovno pomoč obolelim in njihovim bližnjim – tudi otrokom! – zagotovili sami

Diagnoza multipla skleroza danes po zaslugi nenehnega napredka in razvoja sodobne medicine ni več nekaj, kar bi obolelemu preprečevalo, da živi polno življenje. Toda ovir še vedno ne (z)manjka. Medtem ko je na Slovenskem obravnava obolelih, ki so malo ali srednje gibalno ovirani, res dobra, pa do kratkih stikov prihaja kasneje, ko bolezen napreduje in obolelemu povzroča vedno nove težave – tu za celostno obravnavo ni ustrezno poskrbljeno. Aktualni podatki namreč kažejo, da pri nas več kot 3000 bolnikov s tem avtoimunskim nevrološkim obolenjem še nima v celoti zagotovljenega dostopa do sodobne obravnave – takšne, ki bi jim omogočila kakovostno in polno življenje ter, seveda, tudi nadaljevanje poklicne poti.

Hepatitis

Pojavnost raka na jetrih v porastu tudi na račun okužb s hepatitisom B ali C

Rak jeter je edino onkološko obolenje, pri katerem klinična praksa v zadnjem desetletju potrjuje povečevanje deleža zbolelih, pojavnost te bolezni pa je dokazano povezana z okužbami z virusi hepatitisa B in hepatitisa C. In čeprav so prijemi, ki omogočajo preprečevanje, zgodnje odkrivanje in zdravljenje omenjenih okužb, znani in na voljo vsakomur, so zapleti še vedno prepogosti, pa naj gre za raka na jetrih, za odpoved delovanja jeter ali za številne druge posledice, ki se odrazijo drugje v organizmu, ne »le« na jetrih. Veliko večino tega hudega bolezenskega bremena bi lahko preprečili – kar se tiče hepatitisa B, s cepljenjem, pri hepatitisu C pa z doslednim izogibanjem tveganju za stik s krvjo okužene osebe oziroma s pravočasnim brezplačnim in anonimnim testiranjem ter, če je okužba potrjena, s takojšnjim zdravljenjem, ki danes omogoča popolno ozdravitev.