Varnost in kakovost

Prim. mag. Matjaž Turel: »To, kar se danes dogaja v javnosti, nas boli«

Prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog, ki v sklopu Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana vodi bolnišnični oddelek, je iskren človek, ki ni nagnjen k leporečenju ali k zavijanju resnice v celofan – zato tudi vedno odkritosrčno spregovori o anomalijah, ki narekujejo vsakdan slovenskega zdravstva. V tej maniri sva se za Zdravstveniportal.si pogovarjala o razmerah v zdravstveni sferi, ki so zdaj že četrti teden zaznamovane s stavko zdravnikov in zobozdravnikov – pa tudi o razlogih, zaradi katerih politika že leta odgovornost za vse težave javno-zdravstvenega sistema, vključno z nedopustno daljšajočimi se čakalnimi vrstami, želi naprtiti na pleča zaposlenih v zdravstvu.

Rak

Rak: izjemni dosežki, spodbudni obeti – pa tudi skrb vzbujajoče projekcije

Napredek medicine je, skupaj z raziskovalnimi dognanji in vse bolj poglobljenim uvidom v etiologijo raka, pripomogel k temu, da onkološka obolenja danes v veliki meri niso več nekaj neobvladljivega. Nasprotno, z usmerjenim ukrepanjem je danes mogoče to bolezen tudi preprečiti ali njen nastanek vsaj zamakniti na kasnejše obdobje, pravočasno odkritje (pred)rakavih sprememb in takojšnji začetek zdravljenja pa lahko vodita v ozdravitev. Medtem ko se je včasih postavitev onkološke diagnoze zdela kot neizbrisna napoved trpljenja in pospešenega približevanja koncu življenja, danes samo v Sloveniji živi več kot 124.000 posameznikov, ki so jim odkrili raka, vendar so po zaslugi zdravljenja, rehabilitacije ter neizmerne notranje moči in volje ne le preživeli, ampak tudi ozdraveli oziroma ustavili napredovanje bolezni. Vendar izzivov tudi na tem področju ne manjka.

Varnost in kakovost

Zdravniki stavkajo, bolniki čakajo, izgubljamo vsi – ministrica za zdravje pa molči

Najdaljša stavka slovenskega zdravništva je trajala tri tedne, pred nekaj manj kot tremi desetletji. Zdravniki, ki letos spet stavkajo, zdaj že drugi teden, se dobro zavedajo, da »podviga« iz leta 1996 ni mogoče ponoviti, saj kljub veljavni zakonodaji in sindikalnim pravicam zaposlenih v razmerah, v kakršnih deluje zdravstvo danes, to preprosto ne bi bilo v skladu z njihovim poslanstvom. Nedopustno je, da pogajalski strani, ki zastopata zdravnike in vlado, pri iskanju možnosti za sporazum ostajata povsem vsaksebi. Pogajalci se dogovarjajo s pomočjo metanja kopij, ki letijo mimo pacientov – na simbolični ravni pa prenekaterega od njih tudi zadenejo. In kje je v tem valovanju, zaradi katerega javnemu zdravstvu grozi, da bo potonilo še globlje in se bo posledično dostopnost obolelih do pravočasnih, kakovostnih in varnih storitev še poslabšala, ministrica za zdravje?

Presejalni programi

Rak materničnega vratu, ki je bil še pred nekaj desetletji drugi najpogostejši rak med Slovenkami, danes postaja vse redkejša bolezen

Če je bilo v Sloveniji še pred približno tremi desetletji odkrivanje raka materničnega vratu pozno in izidi zdravljenja posledično bistveno slabši, pa je rezultat celovitega prepleta učinkovitih preventivnih prijemov, ki so se zvrstili v zadnjih dveh desetletjih, danes bistveno drugačen. Nekdaj drugi najpogostejši rak pri ženskah, ki so ga v visokem deležu odkrili šele, ko je bolezen že napredovala, danes postaja vedno redkejše bolezensko breme, predvsem pa prva rakava bolezen, ki jo je mogoče preprečiti tudi s cepljenjem. Ob tokratnem evropskem tednu preprečevanja raka materničnega vratu (RMV), ki se začenja danes, se Slovenija lahko ponaša z res dobrimi rezultati.

Rak

Rak materničnega vratu – edini rak, ki ga je mogoče preprečiti s cepljenjem

Rak materničnega vratu (RMV) je četrti najpogostejši ginekološki rak pri mladih ženskah. Pri nas to diagnozo vsako leto postavijo v povprečju 120-krat, za 40 do 50 obolelih je napredovala bolezen usodna. Več kot 1500 žensk pa zaradi odkritih predrakavih sprememb potrebuje kirurško zdravljenje. Po drugi strani pa bi bilo raka materničnega vratu, ki je posledica trdovratne okužbe z najbolj onkogenimi genotipi humanega papiloma virusa (HPV), v večini primerov mogoče preprečiti – z ustrezno zaščito pred temi virusi, ki povzročajo številne spolno prenosljive bolezni, ne le raka.

Varnost in kakovost

Ali bo leto 2024 vendarle prineslo formulo za zagotovitev kakovostnejših in varnejših pogojev za delo v javnem zdravstvu in tako pripomoglo tudi k skrajšanju nevzdržno dolgih čakalnih vrst?

Dogajanje na področju zdravstva, ki smo mu priča v prvih dneh leta 2024, je prepolno ozkega vrednotenja, skrčenega na zavzemanje zdravništva za boljše ovrednotenje storitev, ki jih opravljajo. Takšne oznake, ki se vrstijo v javnosti, zlasti na družbenih omrežjih, so bodisi sporadične bodisi namerne, predvsem pa vse premalo poglobljene. Kajti v resnici se je slovenska družba znašla na razpotju, ko bo treba narediti res vse, da bi zavarovance, paciente oziroma obolele rešili iz sistemskega krča, ki jih je, skupaj z njihovimi pravicami, postavil v čakalne vrste, v katerih mnogi izgubijo še zadnji kanec zdravja.

Revolt

Ob rob napovedani zdravniški stavki: do kdaj bodo bolniki, zdravniki in medicinske sestre talci demagogije?

Razmere v slovenskem zdravstvu, ki se slabšajo že leta oziroma kar desetletja, so danes vse prej kot zavidljive. Sistemski okviri ostajajo togi – kljub številnim spremenljivkam, ki izrazito vplivajo na kakovost in količino obravnav, medtem ko se kvota strokovnega kadra zmanjšuje. Obljubljani sistemski ukrepi, ki naj bi pripomogli k izboljšanju pogojev za zagotavljanje pravočasne in čim bolj celovite zdravstvene obravnave, omenjenemu dogajanju ne sledijo. Zato pravzaprav sploh ne čudi več, da je med medicinskimi sestrami in zdravniki v javnem zdravstvu vse pogosteje prisoten razmislek o tem, kako pospešeno poiskati nove strokovne izzive in oditi iz birokratsko diktiranega javnega sistema; s tem niso zadovoljni ne zdravniki ne bolniki, ki so danes morda bolj kot kadarkoli prej oddaljeni od središča dogajanja v zdravstveno-varstveni sferi. Zato se morajo oboleli vse pogosteje (če želijo s pravočasnim strokovnim ukrepanjem preprečiti napredovanje bolezni) odločiti za samoplačniške storitve – če si to lahko privoščijo.

Inovacije

»Pacienti so moji največji učitelji«

Prvo, na kar pomisli prof. dr. Uroš Ahčan, specialist plastične kirurgije, rekonstruktivne kirurgije in kirurgije opeklin, ko beseda nanese na praznično obdobje, je petarda. Ali več skupaj zlepljenih petard, ki povzročijo eksplozijo in hudo poškodbo, takšno, ki zahteva amputacijo prstov, nadomeščanje manjkajočega tkiva ter zdravljenje poškodb, nastalih na obrazu in očeh. Teh poškodb je veliko veliko preveč – zlasti v veselem decembru, v katerem ljudje pirotehniki še vedno namenjajo nezasluženo mesto ter tako povzročajo škodo, ki je nemalokrat ni mogoče sanirati. Zgodba štirinajstletnega dečka Martina, ki je, ko staršev ni bilo, prižgal eno samo veliko petardo, nakar je eksplozija porušila kopalnico, razbila okno in dečku vzela obe dlani, ostaja z dr. Ahčanom. Z Martinom sta namreč, tako kot s številnimi drugimi pacienti, med zdravljenjem in po njem stkala posebno vez. Danes je Martin življenja poln, vsestransko aktiven mladenič, kljub odločitvi, da bioničnih rok ne bo uporabljal. Na pobudo profesorja Ahčana med drugim otroke in mladostnike ozavešča o nepredstavljivih nevarnostih uporabe pirotehnike – da bi bilo zgodb, kakršna se je izpisala na njegovi življenjski poti, čim manj.

Čakalne dobe

»Kot če bi rekam prepovedali, da prestopijo bregove – in to šele potem, ko je povodenj že davno zapustila struge in teče skozi hiše ter odnaša še zadnje ljudi, ki so pripravljeni ostati in poskušati pomagati«

Kaj ukreniti, če se kljub (pre)počasnemu krpanju zdravstva, v katerem v različnih specialnostih in na različnih ravneh zdravstvenega varstva vse bolj škriplje, razmere le še dodatno poslabšujejo? Kaj poreči na to, da kadrovske zagate že na terciarni ravni, kjer, na primer, skrbijo za otroke z najtežjimi nevrološkimi obolenji, najsi bo to spinalna mišična atrofija (SMA) ali epileptični sindrom, močno vplivajo na strokovno oskrbo obolelih otrok z zelo zahtevnimi stanji? Mladi zdravniki opozarjajo na stiske, s katerimi se vsi po vrsti – ne glede na bolnišnico, oddelek ali ambulanto, v kateri delajo – spopadajo iz dneva v dan, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides pa je zaradi aktualnih razmer in (ne)reševanja akutnih sistemskih problemov napovedal stavko.

Demenca

»Stanje se slabša počasi. Ničesar ne opustim, vendar vse počnem v družbi, s prijatelji, nikoli sam ...« – Tomaž Gržinič o sobivanju z demenco, boleznijo, v katero so tudi pri nas usmerjeni številni raziskovalsko-klinični projekti

Ko nekdo dobi diagnozo demenca, je to zagotovo hud šok, zanj in za vse njegove bližnje, nikakor pa se kakovost življenja na tej točki ne izniči. Zato mora družba, v kateri je demografska piramida že dolgo obrnjena na glavo in v kateri se skupaj z izrazitim povečevanjem deleža starejših povečuje tudi pojavnost demence, narediti vse, da se obolelim in njihovim bližnjim olajša življenje – z blaženjem simptomov demence in z usmerjenimi aktivnostmi za ohranjanje kakovosti življenja obolelega. Kaj na tej ravni lahko naredimo sami in kaj na tem področju medicine napovedujejo raziskave, v katere so vključeni tudi nekateri slovenski bolniki?