Zdravje kosti

»V Sloveniji nimamo niti ene ustrezno organizirane bolnišnične službe za oskrbo bolnikov po osteoporoznih zlomih, čeprav tak pristop dokazano pripomore k zmanjšanju pogostosti osteoporoznih zlomov«

Osteoporoza je resen zdravstveni problem, ki ga nikakor ni več mogoče pometati pod preprogo. Zakaj? Zato, ker približno 60 odstotkov obolelih nima postavljene diagnoze in tako bolezen lahko nemoteno, potihoma napreduje. Mnogi, ki imajo tako imenovano bolezen krhkih kosti, zanjo izvedo šele, ko jih že preseneti resen zlom, ki zahteva takojšnje zdravljenje pa tudi dodatno diagnostiko; praviloma se hitro pokaže, da je do zloma prišlo zaradi osteoporoze. Po drugi strani pa obstaja kar nekaj v tujini dodobra preizkušenih sistemskih pristopov, ki bi lahko pripomogli k spremembi te statistike. Zakaj v Sloveniji ne sledimo tovrstni praksi, ki bi pomagala zmanjšati breme osteoporoze, obolelim pa bi tako zagotovili pravočasno ukrepanje, pa naj gre za primarno ali za sekundarno preventivo?

Rak

Rak trebušne slinavke oziroma rak pankreasa ima še vedno eno izmed najslabših prognoz, več kot tri četrtine obolelih umre že v prvem letu po postavitvi diagnoze

Diagnozo rak trebušne slinavke v Sloveniji vsako leto postavijo več kot 400-krat. Najhuje je, ker pri veliki večini obolelih to hudo bolezen, ki sprva nima prepoznavnih znakov, odkrijejo pozno – prepozno, da bi bilo zdravljenje še lahko učinkovito. Zato rak trebušne slinavke oziroma rak pankreasa kljub vsemu napredku medicine še vedno spada med najslabše ozdravljive bolezni. Je pa to mogoče spremeniti, tudi s poznavanjem simptomov, zaradi katerih bi moral vsakdo, ki jih opazi pri sebi, nemudoma oditi k svojemu zdravniku; ta bo vedel, kako ukrepati naprej.

Pravice pacientov

»Imel sem pogovor s staro gospo, ki jo bolijo noge in ima težave z žilami – na pregled pa bo morala čakati kar do leta 2031!«

To bridko odslikavo dogajanja v slovenskem zdravstvu je v video pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj. Podrobno je spregovoril tudi o tem, kje in zakaj neurejenost zdravstvenega sistema ljudi najbolj boli ter na katerih področjih na račun kratkih stikov v sistemu oboleli plačujejo največji davek. Nedopustno dolge čakalne vrste pa nikakor niso edina ahilova peta slovenskega zdravstva; sistem škriplje na vseh koncih, teža tega bremena se lomi na plečih obolelih in zaposlenih.

Bolezni dihal

Ni res, da je človek po diagnozi KOPB obsojen le še na cevke, kavč in televizor – res pa je, da potrebuje redno fizično aktivnost, ki mu pomaga ohranjati ustrezno kondicijo pljuč

Pri kronični obstruktivni pljučni bolezni (KOPB), ki so jo včasih imenovali bolezen kratke sape, je kljub napredku medicine v praksi še vedno veliko kratkih stikov, ki počasi, a vztrajno slabijo počutje in zdravstveno stanje obolelih. Poglavitni je zagotovo ta, da več kot polovica ljudi s KOPB za svojo bolezen sploh ne ve, zato niso opravili preiskav, ne prejemajo zdravljenja, bolezen pa se nezadržno poslabšuje. Med tistimi, ki so jim bolezen diagnosticirali – praviloma se to zgodi pozno, kajti KOPB se na globalni ravni uvršča med najslabše prepoznavne in najredkeje diagnosticirane bolezni –, pa je še vedno premalo védenja o tem, kako zelo pomembno za ohranjanje ustrezne kondicije pljuč je vsakodnevno gibanje.

Rak

Pravi moški ne zanikajo težav, ki jih zaznajo, ampak raje pravočasno ukrepajo, pa naj gre za raka prostate, mod, debelega črevesja, trebušne slinavke, pljuč – ali za duševne stiske, ki vodijo v razmislek o koncu življenja

Teze o tem, kakšen naj bi bil pravi moški, so bile že ničkolikokrat preigrane, z najrazličnejših zornih kotov. A še vedno je najmočnejši od argumentov ta, da je resnično pravi moški tisti, ki zna poskrbeti tudi za svoje zdravje – še vedno pa drži tudi to, da mu glavno oporo in podporo, predvsem pa spodbudo pri tem predstavlja njegova partnerka oziroma nekdo od bližnjih. S takšno resničnostjo, pa naj jo moški še tako zanikajo, se iz dneva v dan srečujejo tudi zdravniki, zato je prof. dr. Janja Ocvirk, predstojnica sektorja internistične onkologije Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana, glede tega zelo neposredna: »Moški se slabše odzivajo na vabila k sodelovanju v sklopu presejalnega programa, ki omogoča odkritje predrakavih sprememb ali raka v najzgodnejši fazi, prav tako pa so tudi redkobesednejši – zato onkologi spodbujamo prakso, da pacient pride k zdravniku skupaj s spremljevalcem, z nekom od bližnjih.« V sklopu meseca novembra, ki je že tradicionalno posvečen ozaveščanju o (marsikdaj prezrtem) zdravju moških in ozaveščanju o resnih obolenjih, ki moške pogosto prizadenejo, je razmislek o pravilnem ravnanju »pravega moškega« dragocen, posledično ukrepanje pa nujno – seveda ne le v tem obdobju, ampak nasploh.

Zdravje kosti

»Pri nas se zaradi osteoporoze vsako leto zgodi približno 3000 zlomov kolka, ki včasih predstavljajo zadnjo epizodo v življenju bolnika«

Če telo ne zmore (več) uravnavati vsebnosti mineralov v kosteh, kostnina sčasoma postane redkejša, kosti pa bolj oziroma hitreje lomljive. Da bi ohranili normalno kostno gostoto, bi organizmu morali zagotoviti zadostno količino kalcija in drugih mineralov ter vitamina D, ki omogoča absorbiranje kalcija iz hrane in njegovo vgrajevanje v kosti. Telo pa mora tvoriti tudi dovolj hormonov – od paratiroidnega hormona in kalcitonina, ki nastajata v obščitničnih žlezah oziroma v ščitnici, do rastnega hormona ter pri ženskah estrogena in pri moških testosterona. Pri človeku se kostna gostota povečuje od otroštva do približno 30. leta starosti, nakar začne upadati. Kadar se kostnina izrazito zmanjša, se pojavi bolezen – osteoporoza.

Nevrodegenerativne bolezni

»Na splošno prevladuje mnenje, da so nevrodegenerativne bolezni manj dovzetne za rehabilitacijo – vendar to ne drži!«

Oboleli in njihovi bližnji se pri nas pogosto soočajo s težavami zaradi pozne postavitve diagnoze in posledično tudi poznega začetka zdravljenja, celostne obravnave in rehabilitacije. Pri nevrodegenerativnih boleznih to velja tako za parkinsonovo bolezen kot tudi za demenco – še teže pa je, če se demenca pojavi pri bolniku s parkinsonovo boleznijo, ko se motnjam gibanja pridružijo številni nemotorični simptomi, med katerimi so tudi kognitivne motnje. Toda kdaj gre »zgolj« za kognitivne motnje in kdaj za demenco?

Možganska kap

Možganska kap lahko doleti kogarkoli, kadarkoli, v kateremkoli obdobju življenja. Veste, kako preprečiti njen nastanek ali kako prepoznati njene znake in zakaj takoj poklicati na 112?

Ko se je zavedel po možganski kapi, ni vedel, kaj se mu je pripetilo. Ni znal več govoriti. Pozabil je, kako brati. Ni zmogel več hoditi. Ni prepoznal svojih bližnjih, svoje družine. Ni vedel niti tega, kdo pravzaprav je. Delno je oslepel in danes mu na poti skozi življenje pomaga bela palica. A s pomočjo rehabilitacije, podpore, lastnih prizadevanj in predane pomoči družine je spet zaživel dejavno življenje. Življenje, dejavnejše od življenj mnogih, ki se ne zavedajo dragocenosti te danosti, ampak ostajajo fokusirani na banalne vidike življenja in živijo v prepričanju, da se njim ne more zgoditi nič, menijo celo, da se imajo pravico grdo obnašati do šibkih, obolelih in do starejših – ne vedo pa, da je možganska kap le ena od hudih bolezni, ki se kažejo s tisočero obrazi in ki lahko prizadenejo kogarkoli, kadarkoli in kjerkoli, v kateremkoli življenjskem obdobju.

Nevrodegenerativne bolezni

Je realno pričakovati, da bo novost, ki lahko pomembno upočasni napredovanje parkinsonove bolezni, zaživela v začetku leta 2024?

Parkinsonova bolezen, za alzheimerjevo boleznijo druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen možganov, se razvije zaradi postopnega propadanja možganskih celic v možganskem deblu. Vzrok za nastanek bolezni kljub vsem dognanjem sodobne medicine še vedno ni poznan, vendar bolezen nima več a priori usodnega predznaka. Sodobna medicina obolelim lahko pomaga z različnimi načini zdravljenja in s celostno obravnavo – siva lisa pa je še vedno obnovitvena rehabilitacija, za uvedbo katere si društvo bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika skupaj z nevrološko stroko prizadeva že sedem let. Je realno pričakovati, da bo po nedavni spremembi zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ta novost, ki lahko pomembno upočasni napredovanje parkinsonove bolezni, zaživela v začetku leta 2024?

Nevrodegenerativne bolezni

Parkinsonova bolezen: z uvedbo obnovitvene rehabilitacije do prihranka v višini milijarde evrov, predvsem pa do kakovostnejšega življenja obolelih – res »že« januarja 2024?

Čakanje na sistemske premike je pri nas nemalokrat misija nemogoče, resda polna obljub, a vse prepogosto oropana konkretnih aktivnosti in uresničitve obljubljenega – čeprav bi spremembe pripomogle k prihrankom v sistemu, predvsem pa izboljšale kakovost življenja obolelih. V množici takšnih primerov, ki se kopičijo vzporedno s podaljševanjem čakalnih vrst, izstopa tudi program skupinske obnovitvene rehabilitacije za bolnike s parkinsonovo boleznijo in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami. Zasluge za skorajšnjo uvedbo tega programa velja pripisati društvu bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika, ki si za tovrstni napredek prizadeva že sedem let. Pred dvema letoma je društvo oddalo celovito, na 50 straneh spisano podlago za sistemske spremembe in zdaj upravičeno želi izvedeti za podrobnosti glede načrtovane uveljavitve programa.