»V tem zdravstvenem sistemu si ne želim več delati, ker ne morem opravljati svojega poklica po strokovnih standardih in normativih. Ker sem, skupaj s specializacijo, študirala devet let, potem pa se izpopolnjevala tako iz uradne kot tudi komplementarne medicine – zdravstveni sistem pa onemogoča uporabo mojega strokovnega znanja,« pravi Katja Žerjav, specialistka družinske medicine, ki potem, ko ji zadnji dan v marcu poteče stara pogodba s plačnikom, zavodom za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), nove pogodbe ne namerava podpisati. Zakaj taka odločitev?

»Z veseljem sem zdravnica, ne želim pa biti administratorka, kajti zdravniki nismo delavci za tekočim trakom, bolniki pa niso predmeti, ki jih pakiramo v enake škatle,« opozarja Katja Žerjav na sistemske nesmisle, ki močno načenjajo tudi kakovost in varnost zdravnikovega dela – in zdravnica si v prihodnje preprosto ne želi biti več del organizacijskih nesmislov, sistemskih pritiskov in odločevalskih nebuloz. 

Vse to se za zdaj najbolj odraža v osnovnem zdravstvu, kjer čakalnih vrst ne bi smelo biti, pa so, kljub temu, da zdravnik na dan pregleda po 50, 60, 70 in več bolnikov. Pri tem se mora vse bolj posvečati komunikaciji z računalnikom, iskanju pravih oznak za vrsto zdravstvene storitve, ki jih je danes že nad 1000. E-storitve, ki naj bi zdravnikom olajšale delo ter izboljšale kakovost in varnost zdravljenja – pa tudi z zdravljenjem povezane komunikacije –, so v resnici, vsaj za zdaj, izvor številnih težav. Težav, ki jih na koncu ne občutijo le zdravniki, ampak tudi ali predvsem pacienti.

»Zakaj taka odločitev? Ker pri svojem delu in odločitvah ne morem svobodno odločati, kaj je za določenega bolnika najbolje. Ker želim ohraniti svoje zdravje in ne želim umreti prej, kot v povprečju umirajo Slovenke – kar sicer velja za družinske zdravnice. Ker nisem plačana za to, kar naredim. Ker sistem že dolgo ne deluje več, samo zdravstveni delavci ga umetno ohranjamo pri življenju,« je neposredna in jasna zdravnica, ena od mnogih, ki jim je prekipelo zaradi dogajanja v zdravstvu in zdaj temu nameravajo narediti konec. 

Stanje, ki je narekovalo spontani revolt zdravnikov v osnovnem zdravstvu

Kranjski zdravniki, ki delajo v osnovnem zdravstvu, naj bi radikalno odločitev, ki so jo že sprejeli in napovedali odpovedi delovnega razmerja, uresničili čez slaba dva tedna, celjski stanovski kolegi bodo to naredili predvidoma v maju. 

V maju naj bi sicer vsi zdravniki na Slovenskem – tudi tisti, ki se ne bodo odločili za nepodpis pogodbe z ZZZS, ki jim v sozvočju z določbami splošnega dogovora za leto 2019 omogoča kritje programa zdravstvenih storitev –, začeli delati dosledno po strokovnih standardih in normativih. Ti so sicer že del kolektivne pogodbe, niso pa (bili) zagotovljeni pogoji za njihovo udejanjanje.

Odločitev za prenos v prakso, ki bo bolniku zagotavljala več varnosti na račun bistveno bolj poglobljene, kakovostnejše obravnave, pa bo imela tudi drugačne posledice. Dobra tretjina zdravnikov, ki so zdaj močno preobremenjeni, bo v prihodnje delalo manj. Čakalne vrste se bodo še podaljšale, toda bolnik bo takrat, ko bo prišel na vrsto, imel več zdravnikove pozornosti. Več časa bo za anamnezo, diagnostiko in skupno odločitev glede zdravljenja. Komunikacija z računalnikom in papirologija pa ne bosta več »odžrli« večine časa, predvidenega za bolnika, kot se to dogaja zdaj, ko papirologija še dodatno podaljšuje čakalne dobe.

Pri odločitvi za prenehanje delovanja v okvirih, ki jih določa sistem – in ki niso dobri ne za zdravnika ne za zdravstveni tim, še najmanj pa za bolnika – se Katja Žerjav sklicuje tudi na modrost, ki jo je slišala v Turčiji. »Hiša prinese eno ničlo, služba prinese dodatno ničlo, avto še eno ničlo – in tako dalje ... Toda le, če imaš zdravje in srečo, lahko pred te ničle postaviš enko – če tega dvojega nimaš, pa v resnici nimaš ničesar! Zato 1. aprila 2019 ne bom podpisala nove pogodbe z ZZZS.«

Pri tem opozarja, da je zdajšnji pristop ZZZS – glede administrativnih obremenitev, ki z zdravniško stroko nimajo nobene zveze in so ji jih vsilili – absolutno nevzdržen. »Prav tako nevzdržno je prelaganje administrativnih obremenitev na medicinske sestre. V ambulantno delo spada le pisanje receptov in napotnic, za zagotavljanje vseh ostalih pravic zavarovancev pa naj poskrbi ZZZS.«

Kako najti pot iz res hude krize v družinski medicini?

Tudi mag. Tatjana Cvetko, specialistka splošne medicine, ki deluje v sklopu Zdravstvenega doma Koper v enoti Olmo, je prepričana, da je nevzdržno stanje treba spremeniti – v dobro vseh.

»Prišel je čas, ko smo v družinski medicini resnično v zelo zelo hudi krizi. Strokovno smo se ves čas posvečali temu, da bi bolnike gledali celostno, celovito, da bi jim pomagali najti pravo pot do zdravja. Zdaj pa se spopadamo s pomanjkanjem zdravnikov, z ogromno preobremenjenostjo, z goro birokratizacije, administrativnih ukrepov in pravil, zaradi česar se naše delo močno spreminja. Na žalost je tako, da bolnikom, namesto da bi jih gledali, pišemo napotnice, čakamo, da nam e-sistem napotnico spusti naprej, ko napotnica ne velja več, jo moramo ponovno napisati, pojavljajo se številni razlogi, zaradi katerih napotnica 'ni prava', posledično se množijo telefonski klici ... V resnici postajamo bolj birokratski prav zaradi sistema, ki, namesto da bi krepil strokovni del zdravnikovega dela, bistveno bolj krepi birokratska pravila, ki jim moramo slediti,« je v pogovoru za zdravstveni portal povedala Tatjana Cvetko.

Kadar pri sledenju birokratskim postopkom pride do najmanjših sprememb v okvirih, ki so, resnici na ljubo, res slabo domišljeni, na vrata ordinacije ne trkajo le bolniki, ampak tudi inšpektorji in zavarovalnica, čemur sledijo kazni, kar za delo v družinski medicini, kot poudarja Cvetkov, nikakor ni ugodno. 

»V družinski medicini je treba imeti čas predvsem za človeka in za vse šope izvidov, ki jih ta po dolgotrajnem čakanju prinese s seboj. Ko, denimo, pacienta pošlješ na pregled in preiskave h kardiologu, vrne pa se šele po dveh letih, niti ne veš več, zakaj si ga poslal, pacient pa ne ve, zakaj ima s seboj toliko izvidov. Zato si je treba vzeti čas zanj, za njegovo bolezen – in tega nam danes strašno primanjkuje.«

Splošni dogovor, ki vsako leto določi razrez zdravstvene finančne pogače in s tem plačilo posameznih programov, je letos po oceni Tatjane Cvetko družinske zdravnike dvojno izigral.

»Tega, kar smo si izposlovali v zadnji stavki, v splošnem dogovoru ni. Ni upoštevanja državnega povprečja glavarinskih količnikov, ki naj bi se premikalo proti cilju 1500 glavarinskih količnikov na posameznega zdravnika oziroma na 1200 oseb, za katere naj bi skrbel družinski zdravnik. To pomeni, da morajo zdravniki tam, kjer je pomanjkanje tega strokovnega kadra izrazito, vpisati še več pacientov; ta regijska povprečja povzročajo veliko neenakost. Pri tem ne gre toliko za zdravnike kot za bolnike – za neenakost pri zagotavljanju dostopnosti do zdravnikov. Že preobremenjeni zdravniki bodo obremenjeni še bolj – tam, kjer je bila lokalna politika pametna in je mlade zdravnike zaposlila ne glede na to, ali je ZZZS zagotovil plačilo zanje ali ne, pa imajo zdravnikov dovolj. Tovrstna neenakost se bo s tem splošnim dogovor bistveno poslabšala,« je prepričana Cvetkova.

Bistveno bolj problematičen pa naj bi bil del splošnega dogovora, po katerem se zdravniki sprašujejo, ali ima sploh še smisel delati v (takem) zdravstvu, kajti »drugi problem, pri katerem se nam smejijo v brk, je določitev, da bo 13.000 kurativnih količnikov na leto dovolj za 100-odstotno izpolnitev programa – najbolj obremenjeni zdravniki pa naredimo dvakrat ali trikrat toliko! Nam sporočajo, da nam ni treba delati? Pravzaprav so bolniki tisti, ki morajo razmisliti, ali je tak splošni dogovor pravi ali ne.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani, kjer lahko obenem sodelujete v spodnji anketi: