V tem letu so do konca julija v sklopu Slovenija-transplanta pri nas s presaditvijo organa zdravili 62 bolnikov; s transplantacijo 29 ledvic, 15 src, 16 jeter in devetih pljuč so pomagali bolnikom, ki bi jim sicer oboleli organ v kratkem prenehal delovati. Podarili so jim življenje.
To pa je mogoče le, če so, bodisi pri nas bodisi v tujini, v sklopu Eurotransplanta (letos mineva 20 let od začetka sodelovanja Slovenije s to evropsko mrežo), na voljo organi, ki jih transplantacijske ekipe lahko pridobijo le na podlagi vnaprejšnje odločitve umrlega za darovanje organov po smrti.
Čeprav gre za izjemno težke odločitve, pa veliko pove podatek, da nekdo, ki mu je življenje ugasnilo, lahko pomaga preživeti več drugim ljudem.
V letu 2020 se je do konca julija pri nas do darovanja organov opredelilo 466 Slovencev (462 za, 4 proti).
V slovenskem registru darovalcev je vpisanih 10.332 oseb (10.314 za, 18 proti).
Odločitev za takšno altruistično dejanje, še vedno povezano s številnimi pomisleki in zadržki, saj na tovrstna vprašanja človek takrat, ko uživa v življenju, nekako ne želi misliti, ni preprosta. Po drugi strani pa aktualni podatki kažejo, da je v slovenski javnosti podpora tej sofisticirani veji medicine velika. Navsezadnje je prejetje organa, ki bo nekomu omogočil novo življenje, v resnici največje darilo, ki ga lahko dobi človek od sočloveka potem, ko je ta že umrl.
V tem smislu je ne le nadvse ganljiva, ampak tudi zelo povedna izkušnja mamice, ki je izgubila svojega sina, edinca, zapisana v osebnih zgodbah, ki jih je izdalo društvo Transplant v publikaciji z naslovom »Kdo sem – in če sem, zakaj?«.
Star je bil komaj 21 let ... Slišala sem sporočilo, pa nisem mogla verjeti. Kar ždela sem in topo gledala predse. Takšno me je presenetil telefonski klic ... Bil je zdravnik, ki me je vprašal, ali dovolim, da bi sinove organe uporabili za transplantacijo bolnikom, ki jih potrebujejo.
Bila sem zgrožena, zmedena, nisem vedela, kaj naj rečem, težko breme odločitve je padlo na moja ramena, saj ni drugega, ki lahko odloči. K sreči je zdravnik predlagal, naj si vzamem malo časa za razmislek in potem pokličem.
Kar obsedela sem ... Počasi so se oblikovale misli. Srce mojega fanta! Tolikokrat sem čutila njegov utrip. Oči! Tiste oči, ki so zmogle tako iskriv pogled, neštetokrat namenjen tudi meni. Ledvica, jetra. Zazdelo se mi je, da v meni narašča velikanska kepa, ki se vali po pobočju in vpije: NE.
Takrat sem zaslišala njegov glas, ki me je poklical: »Mami!«
Nisem ga videla, sem pa razločno čutila njegovo navzočnost.
»Mami, narobe razmišljaš.« (To so bile njegove pogoste besede, ko me je hotel o čem prepričati.)
»To, kar se ti poraja pred očmi, nisem jaz, ampak so moja orodja, ki sem jih uporabljal, zdaj pa jih ne potrebujem več. Tako kakor kolo ali računalnik. Meni se zdi prav smiselno, da bi še komu služila.«
Potem je molčal. Še vedno je bil tu. Čutila sem, kako se umirjam in kako mi postaja privolitev domača ...
Svojcem preminulega v taki težki situaciji transplantacijski koordinator, ki je za to ustrezno usposobljen, nudi psihološko podporo, na voljo je za (po)svetovanje in za premagovanje dilem, ki se porajajo, tudi ali predvsem glede poteka darovanja organov in tkiv. Če bližnji potrebujejo dodatno psihološko pomoč ali svetovanje, pa jim je na voljo tudi klinična psihologinja, ki sodeluje s Slovenija-transplantom, osrednjo ustanovo, ki pri nas povezuje, usklajuje in nadzoruje nacionalni program zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa.
Simbolični fotografiji: iStock; operacija: arhiv UKC Ljubljana
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
