Večna dilema glede odvzema organov za presaditev: ali je mrtva oseba morda še živa?

Večna dilema glede odvzema organov za presaditev: ali je mrtva oseba morda še živa?

Znanje sodobne medicine je danes na številnih ravneh prestopilo meje predstavljivega, saj mnogim obolelim omogoča ne le preživetje, ampak tudi kakovostno življenje. Transplantacijska medicina je ena izmed najmlajših in najbolj sofisticiranih vej medicine, ki beleži izjemne dosežke. Spomnimo se, denimo, nedavne presaditve obeh pljučnih kril v UKC Ljubljana – in številnih osebnih zgodb pacientov, ki jih danes ne bi bilo več med nami, če jim ne bi mogli presaditi organov (srca, jeter, ledvice ali trebušne slinavke) in jim tako darovati novega življenja.

Večna dilema glede odvzema organov za presaditev: ali je mrtva oseba morda še živa?
»Človek, ki mu odvzamejo organe, je absolutno mrtev, vendar moramo organe do odvzema vzdrževati, kajti le tako je mogoče ohraniti njihovo delovanje. Če organov ne bi vzdrževali s pomočjo zdravil in naprav, bi bila prekinitev njihovega delovanja absolutna, takojšnja, popolna in nepovratna,« na še vedno aktualne dileme, ki jih sproža odvzem organov po smrti in presaditev darovanih organov drugemu človeku, ki mu s tem rešijo življenje, odgovarja prim. Danica Avsec. Foto: iStock

Zato je odločanje za darovanje organov po smrti, ki ga še vedno spremljajo številni pomisleki, tako pomembno. Možnost elektronske opredelitve za darovanje organov in tkiv, ki je pri nas v veljavi šele poldrugi mesec, je prinesla več soglasij kot prej v vsem letu. Prim. Danica Avsec, direktorica Slovenija-transplanta, republiškega zavoda za presaditve organov in tkiv, ki na tem področju deluje tudi kot mednarodna svetovalka, se zaveda, da dilem še vedno ne manjka.

In prav zaradi tega smo v tokratnem pogovoru, v katerega smo vpletli vprašanja naših bralcev, želeli dobiti čim bolj jasna, iskrena in razumljiva pojasnila o postopkih, ki po človekovi smrti lahko pripomorejo k reševanju življenj drugih ljudi.

Danica Avsec
Prim. Danica Avsec, direktorica Slovenija-transplanta, republiškega zavoda za presaditve organov in tkiv (Foto: Diana Zajec)

Ko pišemo o dosežkih transplantacijske medicine, se vedno znova pokaže, da so posamezniki kljub občudovanja vrednem reševanju življenj razdvojeni, ko razmišljajo o tem načinu zdravljenja in o morebitni odločitvi za darovanje organov po smrti. Za dileme v smislu, ali je možganska smrt res smrt, se zdi, da nikoli ne dobijo zadovoljivega odgovora, saj se pogosto nadaljujejo z razmislekom, ali je možgansko mrtva oseba, ki ji odvzamejo organe, morda v resnici še živa – kajti če za presaditev potrebujemo živ organ, ga moramo odvzeti živi osebi ... Kakšna je torej resnica, ki naj razblini dvome?

Možganska smrt je smrt osebe. Človek je torej mrtev. Dejstvo pa je, da nekateri organi še delujejo – zgolj zato, ker jih vzdržujemo, da lahko ohranimo njihovo funkcionalnost in z njimi rešimo eno oziroma več drugih življenj. Če organov s pomočjo zdravil in naprav ne bi vzdrževali, bi bila prekinitev njihovega delovanja absolutna, takojšnja, popolna in nepovratna.

Mnogi zdravniki so prepričani, da je možganska smrt zgolj samostojna faza v procesu umiranja. Kaj se torej s človekom, ki je možgansko mrtev, dogaja v resnici? 

V bistvu je umiranje proces. Lahko se začne z odpovedjo možganov, srca ali z odpovedjo delovanja pljuč kot organa, ki omogoča dihanje. Ti trije med seboj povezani organi so regulatorji življenja – brez pomoči aparatov bi odpovedi enega izmed omenjenih organov v nekaj minutah sledila odpoved ostalih dveh življenjsko pomembnih organov. 

Tako je, na primer, pri možganski smrti, pri kateri pride do odpovedi možganov in možganskih celic, s pomočjo zdravil in aparatur mogoče vzdrževati delovanje drugih dveh organov. To nam omogoča, da potem lahko rešimo drugo življenje. 

Transplantacijska dejavnost je v medicini sorazmerno mlado znanje. Se na tem področju skriva še veliko neznank?

Šele pred pol stoletja, leta 1968, so bili prvič postavljeni strokovni kriteriji za možgansko smrt. Veliko ostalih znanj je bistveno starejših, zato pravzaprav ni nič nenavadnega, da včasih tudi med zdravniki prihaja do razhajanj pri (raz)umevanju znanja na področju transplantacijske medicine. 

Je pa res, da v Sloveniji teh dilem praktično ni. Ne več. Morda smo jih še lahko zaznali pred časom, predvsem na račun zadržanosti starejše generacije, ki pa si danes preprosto ne more zakrivati oči pred izjemnimi, tako rekoč neverjetnimi dosežki na tem področju.

Kot se je pokazalo po zadnji objavi, v kateri smo pisali o novi možnosti izrekanja za darovalca organov post mortem (po elektronski poti), bralce zdravstvenega portala zanima tudi, kako se odvija odvzem organov po smrti. Konkretno vprašanje ene od bralk zdravstvenega portala je, ali ekipa organe odvzame mrtvemu človeku ali človeku, ki je možgansko mrtev, v resnici pa je še vedno živ? Vem, da ste na to odgovorili že na začetku, pa vendar ...

Človek, ki mu odvzamejo organe, je absolutno mrtev, vendar moramo organe do odvzema vzdrževati, kajti le tako je mogoče ohraniti njihovo delovanje. 

Se pa proces smrti tudi v teh organih nezadržno razvija, čeprav je nekoliko podaljšan. Ker nikoli ne vemo, koliko časa je še na voljo, mora ekipa, ki sodeluje pri eksplantaciji in pri implantaciji, ukrepati hitro.

Je res, da anesteziologi, na primer v Veliki Britaniji, prav zaradi tovrstnih dilem odklanjajo sodelovanje pri odvzemu in presaditvi organov – ker so morali umrlim darovalcem organov dajati anestezijo in sredstva proti bolečini? 

Smrt predstavlja stres. Ne le za svojce umrlega, tudi za vsakogar, ki sodeluje pri zdravljenju, za slehernega zdravnika. Meja med življenjem in smrtjo je tako zelo tanka, zabrisana, da vedno povzroči šok. 

Vsak zdravnik čustveno težko prenaša smrt. Navsezadnje je samo človek. Zato tudi ali predvsem pri transplantacijski dejavnosti nujno potrebujemo ne le veliko znanja, ampak tudi psihološke podpore. 

Čeprav je jasno, da je pri bolniku najprej nastopila smrt in da šele temu lahko sledi odvzem organov, to zdravnika čustveno bremeni. Čustvena komponenta je vse prej kot zanemarljiva, vendar jo vse prepogosto zanemarimo.

Toda na drugi strani imamo znanje, ki omogoča skoraj čudeže. Zato se v transplantacijski medicini temu vidiku posvečamo bolj kot v medicini nasploh. 

Če pogledamo, na primer, možgansko smrt in darovanje srca: ljudem še vedno ni povsem jasno, ali je posameznik mrtev zaradi možganske smrti ali pa njegovo smrt povzroči odvzem srca, črpalke, brez katere telo ne more delovati.

V primeru možganske smrti je človek umrl zaradi odpovedi delovanja možganov – srce kot tako torej ni bilo vzrok za smrt, zato ga je mogoče presaditi, vendar le, če ustreza vsem kriterijem, ki jih je treba preveriti pred odvzemom. Enako velja za pljuča. 

Pri možganski smrti je situacija v resnici vedno jasna, dilem, ki se pojavljajo v javnih razpravah, ni. 

Ko se pogovarjamo s svojci, se ta pomislek nikoli ne pojavi, saj se z njimi o bolezni, njenem napredovanju in zapletih pogovarjamo ves čas. Zato te dileme na koncu preprosto ni.

V javnih polemikah pogosto pride na površje knjiga Rdeča zanka, ki meče senco dvoma na transplantacijsko dejavnost, na odvzemanje organov po smrti. Ste jo prebrali?

Sem.

In kakšen je vaš komentar?

Ključni problem, ki ga izpostavlja avtorica, je nepopolna interpretacija možganske smrti. Iz knjige je jasno razvidno, da zdravniki včasih komunikacije na to temo niso obvladali. V resnici se nam še danes, po 30 letih, občasno zgodi, da se pri komunikaciji s svojci lovimo na človečnosti, na čutenju in občutenju. Kot bi hodili po tanki brvi, na kateri hitro zmanjka ravnotežja.

Medicinski dejavniki, omenjeni v tej knjigi, ne vzdržijo resne presoje – primer: možgansko mrtva oseba ne diha, diha aparat. 

Seveda je povsem razumljivo, da so nekateri ljudje proti darovanju – avtorica Rdeče zanke pa se je v tovrstnem nemiru odločila za iskanje v napačno smer. 

In kako je s tem pri nas?

Lahko rečem, da je pri nas bistveno drugače. Pri nas "ne", ki prinaša povsem jasno sporočilo, upoštevamo. Jasno nam je, da ne moremo in ne smemo brskati po intimni čustveni sferi. 

In zelo dobro se zavedamo, da je pred nami še veliko izzivov, ki se jim bo treba posvečati – to zavedanje zahteva in spodbuja naše delovanje in učenje v tem segmentu medicine, komunikacije in človečnosti. V dobro vseh, predvsem pa bolnikov, ki jim s pomočjo transplantacijske dejavnosti rešujemo življenja.

Čeprav so postopki glede odvzema organov povsem jasni in strogo določeni, se v javnosti še vedno pojavlja tudi dvom, ali transplantacijska ekipa oziroma njihov pooblaščeni predstavnik svojce vedno vpraša za soglasje glede odvzema organov pokojnemu oziroma jih seznani z odločitvijo umrlega.

Absolutno. Glede soglasja vprašamo vsako družino – ali pa svojce seznanimo z odločitvijo umrlega, če je ta zabeležena. Izjeme ni.

Komentirate lahko na naši facebook strani

 

Transplantacijska dejavnost v Sloveniji, podatki za leto 2018

Čakalni seznam za transplantacije v Sloveniji



Iz našega arhiva

Objavljamo tudi povezavo na najbolj odmevne teme o izzivih in dosežkih slovenske transplantacijske medicine, ki smo jih objavili na zdravstvenem portalu.

Najbolj brano