V Sloveniji niti en dializni center nima kliničnega dietetika, ki bi bolnika vodil mimo številnih, lahko tudi usodnih prehranskih pasti

V Sloveniji niti en dializni center nima kliničnega dietetika, ki bi bolnika vodil mimo številnih, lahko tudi usodnih prehranskih pasti

Pravilna prehrana ni le nepogrešljiv element našega življenja, po zaslugi katerega lahko ohranjamo dobro počutje in zdravje, ampak je tudi pomemben sestavni del zdravljenja, kajti s pomočjo ustrezne razporeditve hranil je mogoče vplivati na potek bolezni in jo z doslednim upoštevanjem pravil, ki pa niso preprosta in predvsem ne enoznačna, tudi »obvladati«. Poglejmo dva zelo povedna primera – kronično ledvično bolezen in kronično vnetno črevesno bolezen.

V Sloveniji niti en dializni center nima kliničnega dietetika, ki bi bolnika vodil mimo številnih, lahko tudi usodnih prehranskih pasti
Bolnikom je treba zagotoviti čim več znanja tako o bolezni kot o prehrani, tudi zato, ker ti zaradi bolezni opustijo veliko hranil, nakar postanejo podhranjeni, stanje podhranjenosti pa zelo slabo deluje na bolezen oziroma je za obolelega lahko tudi usodna. Foto: iStock; portreta Mojce Lorenčič in Dušana Barage: Miran Juršič

V širokem diapazonu obolenj, pri katerih pacienti nujno potrebujejo tudi strokovno pomoč pri ustreznem izboru prehrane, dva primera kronične bolezni (ledvična in vnetna črevesna bolezen) sicer resda predstavljata filigranski delež, ki pa zelo jasno odslikava splošno stanje v sferi klinične dietetike. Ta potrebuje močno strokovno okrepitev in umestitev v zdravljenje na vseh ravneh zdravstvenega varstva – že podatek, da niti v enem dializnem centru na Slovenskem nimajo kliničnega dietetika, pove veliko. Še boljšo predstavo pa si je mogoče ustvariti na podlagi izkušenj pacientov, ki so pripravljeni spregovoriti tudi o nikoli končanih prehranskih izzivih, s katerimi jim bolezen narekuje življenjski vsakdan.

Novinarka Mojca Lorenčič se s kronično ledvično boleznijo spopada že dolga leta; pri 33 letih se je zaradi odpovedi ledvic začelo zdravljenje z dializo, sledila je presaditev ledvice, nakar je pred tremi leti doživela še eno preizkušnjo – zaradi odpovedi presajenega organa je bilo ponovno treba uvesti zdravljenje z dializo. Tokrat ne v dializnem centru, ampak kar doma, kjer s pomočjo posebne aparature lahko sama izvaja tako imenovano peritonealno dializo – ponoči, med spanjem. 

Ustrezna prehrana pri kronični ledvični bolezni je nepogrešljiv, nujni del zdravljenja. To obolenje ima pet faz, glede na delež še ohranjenega delovanja ledvic – zadnja faza je končna ledvična odpoved, ko ledvica ne zmorejo več filtrirati strupov iz telesa, zato je bolnik vse bolj zastrupljen. 

Kako naj (si) ledvični bolnik odmerja sol, tekočino, kalij in fosfate

»Največja sprememba v prehranjevanju nastane ob odpovedi ledvic, ko bolnik preide na dializno zdravljenje. Če je pred odpovedjo treba omejiti uživanje beljakovinske hrane in uporabo soli, je po odpovedi količino zaužitih beljakovin treba spet povečati. Zakaj? Zato, ker jih bolnik pospešeno izgublja tako zaradi dialize kot zaradi procesov, ki se odvijajo v organizmu. Omejiti je treba vnos soli in tekočin, kalija – ta je v svežem sadju in zelenjavi, v mesu, mleku, oreščkih, krompirju ... – in fosfatov. Te najdemo povsod, kjer so beljakovine, torej v mesu in mesnih izdelkih, mleku in mlečnih izdelkih, v stročnicah in v vnaprej pripravljeni hrani, na primer v instantnih juhah, pecilnem prašku ali kokakoli, kamor fosfati pridejo v obliki fosfatnih aditivov,« pojasnjuje Dnevnikova novinarka, ki piše o zdravstvenih temah. 

Mojca Lorenčič

Mojca Lorenčič, novinarka in bolnica s kronično odpovedjo ledvic:

Največja sprememba v prehranjevanju nastane ob odpovedi ledvic, ko bolnik preide na dializno zdravljenje.

Če je pred odpovedjo treba omejiti uživanje beljakovinske hrane in uporabo soli, je po odpovedi količino zaužitih beljakovin treba spet povečati. Zakaj? Zato, ker jih bolnik pospešeno izgublja tako zaradi dialize kot zaradi procesov, ki se odvijajo v organizmu. Omejiti je treba vnos soli in tekočin, kalija – ta je v svežem sadju in zelenjavi, v mesu, mleku, oreščkih, krompirju ... – in fosfatov. Te najdemo povsod, kjer so beljakovine, torej v mesu in mesnih izdelkih, mleku in mlečnih izdelkih, v stročnicah in v vnaprej pripravljeni hrani, na primer v instantnih juhah, pecilnem prašku ali kokakoli, kamor fosfati pridejo v obliki fosfatnih aditivov.

Jasno je, da se brez ustreznega znanja o živilih na jedilniku kaj hitro lahko znajdejo povsem napačna živila. Znati je treba, denimo, povečati vnos beljakovin, istočasno pa omejiti fosfate, ki jih vsebujejo beljakovinske jedi. Bolnikom, pri katerih pride do odpovedi ledvic, zagotovijo tudi tovrstno izobraževanje, »toda to področje je tako kompleksno, da bi bolniki potrebovali nenehno izobraževanje. Sicer je res, da v zadnjih letih v dializnih centrih več pozornosti posvečajo tudi (beljakovinski in splošni) podhranjenosti bolnikov, do katere lahko pride že zaradi zahtevane diete – zaradi omejitve pri uživanju sadja in zelenjave namreč organizem dobi manj vitaminov in mineralov, enako je z beljakovinami.«

V zadnjih letih v dializnih centrih več pozornosti posvečajo tudi (beljakovinski in splošni) podhranjenosti bolnikov, do katere lahko pride že zaradi zahtevane diete – zaradi omejitve pri uživanju sadja in zelenjave namreč organizem dobi manj vitaminov in mineralov, enako je z beljakovinami.

Ključno pri obvladovanju bolezni: pravilna prehrana in gibanje

Po oceni Lorenčičeve so diete, ki jih bolnikom s kronično ledvično boleznijo priporočajo danes, bistveno manj stroge kot pred poldrugim desetletjem – danes so, denimo, na voljo posebni beljakovinski napitki za dializne bolnike, ki vsebujejo beljakovine, ne pa tudi fosfatov. »Posebej usposobljene medicinske sestre v dializnih centrih skrbijo za prehransko svetovanje bolnikom, pri katerih je iz izvidov razvidno, da se ne prehranjujejo ustrezno; na tri mesece izvajajo oceno prehranskega stanja, kar pomeni, da bi morali zaznati poslabšanje, ki zahteva (takojšnje) ukrepanje. Na žalost pa noben dializni center nima na voljo kliničnega dietetika!«

Dializni bolnik sme s hrano in pijačo zaužiti zgolj pol litra vode na dan, toda Mojca Lorenčič ima srečo, saj ji vnosa tekočin ni treba omejevati, ker nima težav s kalijem. Ker mora omejevati fosfate, pravi, da se je odpovedala uživanju že pripravljene hrane, salam, hrenovk, jogurtov, sira in mleka – lahko pa v prehrano vključuje skuto, ki ima veliko beljakovin in malo fosfatov. 

Dializni bolnik sme s hrano in pijačo zaužiti zgolj pol litra vode na dan.

 

Novinarska kolegica sicer že leta aktivno pomaga pri ozaveščanju ledvičnih bolnikov, ki se, kot ugotavlja, najbolj bojijo povišanja kalija, saj posledično lahko pride do takojšnjega nastanka srčno-žilnega zapleta, kakršen je, denimo, srčni zastoj. Po njenem prepričanju prav v sferi prehranskega izobraževanja bolnikov obstaja velika praznina, ki jo je treba zapolniti in bolnike spodbuditi k spremembi prehrane tako, da bo ta – poleg rednega gibanja – olajšala obvladovanje bolezni.

V sferi prehranskega izobraževanja bolnikov obstaja velika praznina, ki jo je treba zapolniti in bolnike spodbuditi k spremembi prehrane tako, da bo ta – poleg rednega gibanja – olajšala obvladovanje bolezni.

Vnetja pri kronični vnetni črevesni bolezni: kot če bi stalno tekel maraton

»Vnetje, ki poteka ob zagonu bolezni, je velik potrošnik energije in beljakovin – podobno, kot če bi stalno tekel maraton,« pa je naravo kronične vnetne črevesne bolezni simbolično ubesedil družinski zdravnik Dušan Baraga, ki se s tem obolenjem spopada že od študentskih let: »Takrat o tej bolezni ni bilo znanega skoraj nič.« Telesna teža, sprva zelo nizka, se je po uvedbi zdravljenja s kortikosteroidi močno povečala, težav je bilo veliko, toda bolezen, ki ni stalno aktivna, se je sčasoma umirila.

Kako pomembna je pravilna strokovna obravnava, tudi s prehranskega vidika, povedo nadaljnje izkušnje: »Takrat je bolnik s kronično vnetno črevesno boleznijo dobil malo riževe sluzi in dieto, nakar je še bolj shujšal ... Nujna je res kakovostna obravnava pri strokovnjaku, ki se s to boleznijo usmerjeno ukvarja in jo dobro pozna, kajti ko zboliš za boleznijo, pri kateri je glavni dejavnik hrana, želiš ugotoviti, kako jo umiriti – in dieta zagotovo ni pravi prijem, saj z njo praviloma ni mogoče zadostiti potrebam organizma.«

Dušan Baraga

Dušan Baraga, zdravnik in bolnik s kronično vnetno črevesno boleznijo:

Nujna je res kakovostna obravnava pri strokovnjaku, ki se s to boleznijo usmerjeno ukvarja in jo dobro pozna, kajti ko zboliš za boleznijo, pri kateri je glavni dejavnik hrana, želiš ugotoviti, kako jo umiriti – in dieta zagotovo ni pravi prijem, saj z njo praviloma ni mogoče zadostiti potrebam organizma.

Če bolnik ne nadomesti izgubljene energije in beljakovin, izgubi mišično maso; poleg tega na splošno velja, da se bolniki premalo gibljejo, kar vpliva na delovanje imunskega sistema – in tako se človek lahko hitro znajde v začaranem bolezenskem krogu. »Do teh spoznanj smo prišli v zadnjih letih, zato se v društvu že tretje letu posvečamo predvsem pojasnjevanju te bolezni v povezavi s pravilno prehrano,« pojasnjuje Dušan Baraga, podpredsednik Društva za kronično vnetno črevesno bolezen in strokovni vodja za odrasle s tem obolenjem. 

Čeprav se bolniki zavedajo, da svojo bolezen lahko uravnavajo s pravilno prehrano, pa »morajo paziti, da na ta način v telo vnesejo dovolj pravih kalorij in beljakovin«. Da bi dobro obvladali bolezen, potrebujejo nasvet strokovnjaka, ki jih pouči, kako ustrezno nadomestiti tista živila, ki jih je treba opustiti zaradi narave bolezni.

Baraga ob tem postreže z osebno izkušnjo iz študentskega obdobja, ko je pri njem zagon bolezni povzročila pašteta. »Pojavile so se hude bolečine, ki so se stopnjevale; odšel sem v bolnišnico, prepričan, da gre za napad slepiča ... Bilo je tako hudo, da naslednjih 20 let te paštete potem nisem mogel niti videti, kajti šele jesti. In če se tako zgodi pri več hranilih, opuščaš vse več stvari – zato je tako zelo nujno sodelovanje oziroma svetovanje strokovnjaka klinične prehrane.«

Dušanu Baragi je med študijem zagon bolezni povzročila pašteta. 

Pojavile so se hude bolečine, ki so se stopnjevale; odšel sem v bolnišnico, prepričan, da gre za napad slepiča ... Bilo je tako hudo, da naslednjih 20 let te paštete potem nisem mogel niti videti, kajti šele jesti. In če se tako zgodi pri več hranilih, opuščaš vse več stvari – zato je tako zelo nujno sodelovanje oziroma svetovanje strokovnjaka klinične prehrane.

Tudi on opozori, kako dragocena za kronično bolnega je motivacija za gibanje, saj to krepi organizem in ga pripravi za boj z novim zagonom kronične vnetne črevesne bolezni. Zato pri društvu pripravljajo številne delavnice in predavanja – da obolelim zagotovijo čim več znanja tako o bolezni kot o prehrani, tudi zato, ker bolniki zaradi bolezni opustijo veliko hranil, nakar postanejo podhranjeni, stanje podhranjenosti pa zelo slabo deluje na bolezen oziroma je za obolelega lahko tudi usodna.

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



V Evropi podhranjenost povzroči za 170 milijard evrov stroškov na leto

Podhranjenost je resen problem, ki slabša uspešnost zdravljenja pa tudi ubija; podhranjeni niso le suhi ljudje, ampak tudi tisti, ki so debeli – pri teh gre praviloma za beljakovinsko podhranjenost. 

Po izračunih Evropskega združenja za klinično prehrano podhranjenost samo na stari celini povzroči za 170 milijard evrov stroškov na leto, da prezgodaj ugaslih življenj niti ne omenjamo.

 

Za celovito prehransko obravnavo

O strokovnih izzivih na tem področju smo na zdravstvenem portalu že podrobneje pisali. Ena izmed nujnih sistemskih potez bo umestitev kliničnega dietetika v tim splošne oziroma družinske medicine. 

Nasploh pa v Slovenskem združenju za klinično prehrano poudarjajo, da morajo v vseh zdravstvenih domovih, bolnišničnih oddelkih in negovalnih ustanovah domicil dobiti izobraženi dietetiki, vsem profesijam v zdravstvu pa je treba zagotoviti ustrezno znanje, kajti le tako bo mogoče zagotavljati strokovno, posamezniku prilagojeno in celovito prehransko obravnavo.

Posledično bo tudi manj bolnikov obsojenih na prezgodnjo smrt, saj bo njihov organizem imel ustrezno prehransko in s tem tudi imunsko podporo za boj z boleznijo.

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.