Bo Slovenija s pomočjo srebrne ekonomije vendarle odpravila neživljenjske rešitve, zaradi katerih so danes seniorji porinjeni na družbeno obrobje?

Bo Slovenija s pomočjo srebrne ekonomije vendarle odpravila neživljenjske rešitve, zaradi katerih so danes seniorji porinjeni na družbeno obrobje?

Slovensko inovacijsko središče, ki mu je nedavno uspelo Slovenijo umestiti v evropsko skupnost referenčnih mest za aktivno zdravo staranje, je predstavilo vizijo, v sklopu katere bi lahko s konkretnimi inovativnimi prijemi premostili težave, ki danes tarejo slovensko družbo, v kateri je že skorajda vsak peti prebivalec starejši od 65 let. Spoštovanje do seniorjev v Sloveniji namreč ni nekaj, na kar bi bili kot družba lahko ponosni. Zdi se, kot da bi pri nas s sistemskimi rešitvami poskušali doseči razčlovečenje starejših, jim onemogočiti zdravo in aktivno staranje ter jim odreči pravico, da bi še naprej po svojih močeh prispevali k boljšemu skupnemu jutri, ki si ga želimo za naše zanamce. Razmere v domovih za starejše so v tem trenutku med najbolj izstopajočimi primeri, ki potrjujejo, da je vlada kot institut izvršilne oblasti – torej tako aktualna vlada kot njene predhodnice – ubrala napačno pot, saj ta ne vodi k blaginji in blagostanju.

Bo Slovenija s pomočjo srebrne ekonomije vendarle odpravila neživljenjske rešitve, zaradi katerih so danes seniorji porinjeni na družbeno obrobje?
Človek se utemeljeno sprašuje, kdo bo zmogel dovolj odloč(e)nosti, da spremeni nedopustne razmere v skrbi za starejše, ki pri nas ne spodbujajo zdravega in aktivnega staranja, ampak stremijo k temu, da bi seniorje z izgovori, češ da bi sicer lahko »ovirali razvoj«, čim hitreje potisnili v osamo in pozabo. Zato se bo morala slovenska vlada – ne le aktualna, ampak tudi vsaka naslednja, za razliko od predhodnih – usmeriti v razvojne rešitve, pripravljene in udejanjene v dobro vseh, ne le izbranih posameznikov. Takšna mora biti vizija tistih, ki svojim volivcem in njihovim zanamcem tudi v resnici, ne le v obliki predvolilnih obljub, želijo zagotoviti blaginjo in blagostanje. Tudi s pomočjo srebrne ekonomije. Je res preveč utopično pričakovati, da bi kaj takega lahko uspelo tudi Sloveniji, državi, v kateri je danes že skorajda vsak peti prebivalec starejši od 65 let? Naslovna fotografija in simbolični fotografiji: iStock, fotografije govorcev: Diana Zajec

Medicinska dolina, akademska vas, mobilna izkaznica zdravja, pametna hiša. To je le nekaj inovativnih projektov, o katerih je tekla beseda na dogodku, na katerem so zbrani seniorji želeli izpostaviti izgubljene priložnosti, s pomočjo katerih bi bilo Sloveniji in slovenstvu mogoče začrtati povsem drugačno perspektivo od zdajšnje. Naša država je bila namreč še do nedavnega nič več in nič manj kot bela lisa na evropskem zemljevidu referenčnih mest, v sklopu katerih z doslednim in učinkovitim (so)delovanjem tako imenovane četverne vijačnice – znanosti, gospodarstva, civilne družbe in vladnih organizacij – dokazano pripomorejo ne le k aktivnemu zdravemu staranju, ampak tudi k dolgoročnemu gospodarskemu razvoju na področju srebrne ekonomije. 

Pri nas smo v preteklosti, kot je znano, po izvršilno-zakonodajni odločitvi ubrali drugačno pot od tiste, ki jo v razvitem svetu nakazuje srebrna ekonomija – med drugim tudi z »zloglasnim« zakonom za uravnoteženje financ (tako imenovani Zujf), s katerim se je država odrekla intelektualnemu kapitalu seniorjev in jih tako rekoč prisilno upokojila. 

Zato so predstavniki Slovenskega inovacijskega stičišča (SIS) odgovornim nastavili zrcalo in ponudili rešitve. Kako torej v Sloveniji razpreti krila srebrne ekonomije, če odnos do seniorjev, ki so »odstavljeni« na rob družbenega dogajanja, ni pravšen?

Oblikovanje akademske upokojenske skupnosti

stane pejovnik
Stane Pejovnik

»Slovenska družba to potrebuje – a kljub temu se je z neumnim Zujf-om odrekla tej možnosti in tej generaciji. Upokojila je vrsto profesorjev, starih 65 let, čeprav je danes vsakomur jasno, da 65 let ni starostna meja, po kateri znanja teh ljudi ne bi bilo več mogoče s pridom 'uporabiti'. Zato je treba z deklarativnih stališč in zgolj načelnega podpiranja preiti v prakso – in prav zato poskušamo oblikovati akademsko upokojensko skupnost, ki bi bila dokaz, da stari upokojeni profesorji, kakršen sem tudi sam, lahko še veliko prispevajo k razvoju države,« poudarja prof. dr. Stane Pejovnik, nekdanji rektor Univerze v Ljubljani in iniciator Slovenskega inovacijskega središča, ki zdaj na njegovo pobudo pripravlja projekt tako imenovane akademske vasi v Medicinski dolini.

Prof. dr. Stane Pejovnik, nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, iniciator Slovenskega inovacijskega središča:

Slovenska družba je z neumnim Zujf-om upokojila vrsto profesorjev, starih 65 let, čeprav je danes vsakomur jasno, da 65 let ni starostna meja, po kateri znanja teh ljudi ne bi bilo več mogoče s pridom 'uporabiti'. Zato je treba z deklarativnih stališč in zgolj načelnega podpiranja preiti v prakso – in prav zato poskušamo oblikovati akademsko upokojensko skupnost, ki bi bila dokaz, da stari upokojeni profesorji, kakršen sem tudi sam, lahko še veliko prispevajo k razvoju države.

Več o tem v zgornjem video pogovoru.

»Zamisel ni povsem izvirna, saj imajo v univerzitetnih kampusih v ZDA pogosto skupnosti upokojenih profesorjev in raziskovalcev, ki so univerzi na voljo za brezplačno svetovanje ali mentorstvo, s čimer dosežemo prenos znanja in izkušenj ter tako pospešujemo udejanjanje inovacij v praksi,« poudarja dr. Pejovnik. 

Sodelovanje, ki omogoča medgeneracijsko povezovanje, uspešno deluje v 100 univerzitetnih središčih po Ameriki – in zdaj je zanimanje za tovrstno aktivacijo seniorjev spodbujeno tudi pri nas. Navsezadnje pa je načrtovanje tega projekta pripomoglo tudi k umestitvi Slovenije v družbo 77 referenčnih mest, najsi gre za organizacije, institucije ali regije, ki na stari celini (p)odpirajo možnosti za udejanjenje prebojnih idej in projektov, po zaslugi katerih bo prebivalcem na voljo več učinkovitih storitev. Take rešitve zdravo in aktivno staranje omogočajo in podpirajo – in ga ne zavirajo, starejših pa, z izgovori, češ da bi sicer seniorji lahko »ovirali razvoj«, ne potiskajo v osamo in pozabo.

Sodelovanje, ki omogoča medgeneracijsko povezovanje, uspešno deluje v 100 univerzitetnih središčih po Ameriki – in zdaj je zanimanje za tovrstno aktivacijo seniorjev spodbujeno tudi pri nas. Navsezadnje pa je načrtovanje tega projekta pripomoglo tudi k umestitvi Slovenije v družbo 77 referenčnih mest, najsi gre za organizacije, institucije ali regije, ki na stari celini (p)odpirajo možnosti za udejanjenje prebojnih idej in projektov, po zaslugi katerih bo prebivalcem na voljo več učinkovitih storitev.

»In zakaj v sklopu akademske vasi govorimo tudi o velikem projektu, Medicinski dolini? Zato, ker na Brdu pri živalskem vrtu nastaja naravoslovno-inženirski kampus Univerze v Ljubljani. Tam so že tri fakultete – biotehniška, kemijska in računalniška, postaviti želimo še dve, strojno in fakulteto za farmacijo. Petsto metrov stran je Tehnološki park Ljubljana, ki je po našem védenju res uspešen. Tisto, kar še manjka, pa je rizični kapital – in to je glavna luknja v slovenskem inovacijskem sistemu,« je na novinarski konferenci, na kateri je tekla beseda o izzivih in možnostih za polet naše države (tudi) na krilih srebrne ekonomije, poudaril profesor Stane Pejovnik.

Predstavniki inovacijskega stičišča so si edini, da Slovenija potrebuje preprost in dostopen inovacijski sistem z ustreznim naložbenim rizičnim kapitalom – ki pa ga ni. Primerjave z drugimi državami so (tudi v tem smislu) osupljive. Razliko med Slovenijo in EU ter ZDA nekdanji rektor ljubljanske univerze plastično ponazarja s konkretnimi številkami: ZDA imajo 10-krat več rizičnega kapitala kot EU, Avstrija pa ga ima 10-krat več kot Slovenija. »Slovenija ima torej v primerjavi z Ameriko 100-krat manj rizičnega kapitala, kar pomeni, da je sposobna sfinancirati le manjše projekte, medtem ko nima nobenega velikega investicijskega projekta,« poudarja Pejovnik.

ZDA imajo 10-krat več rizičnega kapitala kot EU, Avstrija pa ga ima 10-krat več kot Slovenija.

To pomeni, da je Slovenija sposobna sfinancirati le manjše projekte, medtem ko nima nobenega velikega investicijskega projekta, ki bi pripomogel k blaginji.

Se bo to v prihodnje spremenilo? Zdaj, ko je tudi Slovenija postala del skupnosti, usmerjene v spodbujanje inovativnih rešitev za starajoče se prebivalstvo, so možnosti obetavnejše. A treba bo zavihati rokave in celovito ukrepati. Danes je namreč že skorajda vsak peti Slovenec starejši od 65 let, »kljub temu pa ne spremljamo podatkov o inovativnih rešitvah za omogočanje zdravega aktivnega staranja – ne o tem, koliko finančnih sredstev je bilo vloženih v njihovo uvedbo, niti o tem, kolikšna so načrtovana sredstva za iskanje tovrstnih rešitev,« opozarja dr. Alenka Rožaj Brvar, direktorica Slovenskega inovacijskega središča.

Poglejmo primer Medicinske doline, ki je vzorčni primer velikega inovacijskega projekta, v katerega bi bilo po besedah prof. dr. Pejovnika treba vložiti nekaj sto milijonov evrov – za gradnjo dveh fakultet, centra za protonsko obsevanje rakavih tumorjev in za postavitev akademske vasi. »To imamo v načrtu – v koliko letih ali desetletjih nam bo to uspelo narediti, pa je, seveda, drugo vprašanje. Akademska skupnost bo v pretežni meri sfinancirana s sredstvi upokojenih profesorjev; to pomeni, da osnovna naložba ne bo predstavljala izgradnje nekakšnega mastodontskega doma upokojencev, ampak bo to naselje, v katerem bo vsak dobil pomoč, ki jo potrebuje.«

Medicinska dolina je vzorčni primer velikega inovacijskega projekta, v katerega bi bilo treba vložiti nekaj sto milijonov evrov – za gradnjo dveh fakultet, centra za protonsko obsevanje rakavih tumorjev in za postavitev akademske vasi. Akademska skupnost pa bo v pretežni meri sfinancirana s sredstvi upokojenih profesorjev.

Več v zgornjem video posnetku z novinarske konference.

Članstvo v evropski skupnosti referenčnih mest za učinkovitejšo pomoč starejšim

 Alenka Rožaj Brvar
Alenka Rož​​aj Brvar

Ob tem dr. Alenka Rožaj Brvar razgrinja pravo vrednost včlanitve v evropsko skupnost referenčnih točk, ki odpira res dobre možnosti za sodelovanje in iskanje pravih poti za udejanjanje inovativnih projektov, »kar bo pripomoglo k učinkovitejši pomoči starejšim, najsi bo to v smislu preventive ali pa takrat, ko potrebujejo več pomoči pri vsakdanjih opravilih«.

Tak primer je po njeni oceni tudi mobilna zdravstvena izkaznica Gospodar zdravja, ki je starejšim lahko v pomoč že danes – z omogočanjem boljšega dostopa do njihovih zdravstvenih podatkov, posvetovanja z zdravnikom, prejemanja navodil za lažje obvladovanje kronične bolezni ... »Ta program je že na voljo, na spletu; vsak, ki je zainteresiran, si ga lahko naloži, brezplačno. Ponekod po Sloveniji, kjer ga že uporabljajo, povezuje zdravstvene domove, paciente in lekarne, seveda pa bi radi to prakso razširili po vsej državi,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si povedala Rožaj Brvarjeva. 

Dr. Alenka Rožaj Brvar, direktorica Slovenskega inovacijskega središča:

Včlanitev v evropsko skupnost referenčnih točk odpira res dobre možnosti za sodelovanje in iskanje pravih poti za udejanjanje inovativnih projektov, kar bo pripomoglo k učinkovitejši pomoči starejšim, najsi bo to v smislu preventive ali pa takrat, ko potrebujejo več pomoči pri vsakdanjih opravilih. 

Tak primer je mobilna zdravstvena izkaznica, je na voljo na spletu; vsak, ki je zainteresiran, si ta program lahko naloži brezplačno. Ponekod po Sloveniji, kjer mobilno zdravstveno kartico že uporabljajo, ta povezuje zdravstvene domove, paciente in lekarne.

Več o tem v zgornjem video pogovoru.

Mobilno upravljanje z osebnimi zdravstvenimi podatki

Gorazd Hladnik
Gorazd Hladnik

»Mobilna izkaznica zdravja ima trenutno nekaj tisoč uporabnikov. V uporabi je v devetih zdravstvenih domovih, pri 15 koncesionarjih, v 100 lekarnah – v skoraj 40 odstotkih javnih zdravstvenih zavodov po Sloveniji. To ni konkurenčni ali alternativni sistem, ampak velik korak naprej k aktivni vključitvi pacienta v zdravstveni proces,« pravi Gorazd Hladnik, direktor Provite, pri čemer izpostavlja prednosti mobilnega upravljanja zdravja, ki vključuje možnost novih interakcij med pacienti in različnimi izvajalci v zdravstveni sferi.

Ta kartica po njegovih besedah pacientu, ki je lastnik svojih zdravstvenih podatkov in z njimi tudi upravlja, omogoča, da ima vse podatke, vse dokumente, vse informacije o svojem zdravju na enem mestu, nič več razpršene ali celo izgubljene, nakar lahko vpogled vanje omogoči osebnemu zdravniku, lekarniškemu farmacevtu ali drugemu zdravstvenemu strokovnjaku, ti pa se na tej osnovi, ki temelji na varni e-komunikaciji, lahko posvetujejo in ukrepajo.

Gorazd Hladnik, direktor Provite:

Mobilna izkaznica zdravja ima trenutno nekaj tisoč uporabnikov. V uporabi je v devetih zdravstvenih domovih, pri 15 koncesionarjih, v 100 lekarnah ... To ni konkurenčni ali alternativni sistem, ampak velik korak naprej k aktivni vključitvi pacienta v zdravstveni proces.

Več o tem v zgornjem video pogovoru.

Vsaka dobra rešitev, ki bo pomagala sanirati težave slovenskega zdravstva oziroma kratke stike v družbi nasploh – če se ozremo nanje »zgolj« z vidika nedopustno dolgih čakalnih dob, pomanjkanja strokovnega kadra, nedopustnih razmer v domovih za starejše, ki jih ni dovolj, država pa svojcem, ki izgorevajo v skrbi za obolele, nemočne in pomoči potrebne starše in stare starše, ne ponudi ustrezne pomoči –, je neprecenljiva. A teh ni veliko; če pa so, praviloma ostanejo ujete v dolgotrajnih postopkih, zakonodajnih ali normativnih.

Vsaka dobra rešitev, ki bo pomagala sanirati težave slovenskega zdravstva oziroma kratke stike v družbi nasploh – če se ozremo nanje »zgolj« z vidika nedopustno dolgih čakalnih dob, pomanjkanja strokovnega kadra, nedopustnih razmer v domovih za starejše, ki jih ni dovolj, država pa svojcem, ki izgorevajo v skrbi za obolele, nemočne in pomoči potrebne starše in stare starše, ne ponudi ustrezne pomoči –, je neprecenljiva. A teh ni veliko; če pa so, praviloma ostanejo ujete v dolgotrajnih postopkih, zakonodajnih ali normativnih.

Pametni dom in manj izgorelosti zaradi negovanja nepokretnih 

slavko medimurec
Slavko Medimurec

O rešitvi, pisani na kožo, denimo, starejšim parom ali osebam, ki so obsojene na življenje na invalidskem vozičku, je za zdravstveni portal spregovoril tudi Slavko Medimurec iz Ripitz inovacij, ki danes s soprogo živi v Radencih v tako imenovanem pametnem domu, v katerem so dobile domicil številne inovacije projektne skupine, ki jo vodi. Gre za model hiše, ki jo je mogoče prilagoditi potrebam vsakega posameznika – da bo ta lahko še naprej živel doma, čeprav ne zmore več funkcionirati tako kot v preteklosti. 

V izdelavi pa je tudi že prototip za ključno inovacijo v pametnem domu – prijemalno napravo, s katero je mogoče nepokretne ali manj pokretne ljudi »prijeti« in jih prestaviti drugam – bodisi za jedilno mizo ali v toaletne prostore. »Vrečo, ki je v ta namen še vedno v uporabi povsod po svetu, bo popolnoma nadomestila ta naprava, ki bo v nadaljnjem razvoju postala robot. Ta bo lahko človeku, ki se, na primer, ne zmore sam obrniti v postelji, pomagala pri obračanju; tako temu ne bo več treba sredi noči buditi svojca oziroma nekoga, ki ga neguje, ter ga prositi za pomoč.«

Tak pripomoček bo, ko ga bodo začeli uporabljati v praksi, pripomogel tudi k boljši kakovosti življenja svojcev oziroma skrbnikov nepokretnih, bolnih, nemočnih ljudi. »To je ključnega pomena. Danes poslušamo o raznih problemih, do katerih prihaja v domovih za ostarele ali v bolnišnicah, kjer negovalke vsega dela preprosto ne zmorejo, zato uporabljajo plenice in podobno – v tem primeru to ne bo več potrebno, saj bo človek na preprost način lahko prišel iz postelje do toaletnih prostorov,« poudarja Medimurec.

Slavko Medimurec, Ripitz inovacije, o »pametnem domu«:

V izdelavi je tudi prototip za ključno inovacijo – prijemalno napravo, s katero je mogoče nepokretne ali manj pokretne ljudi »prijeti« in jih prestaviti drugam – bodisi za jedilno mizo ali v toaletne prostore. Naprava bo namreč v nadaljnjem razvoju postala robot. Danes poslušamo o problemih, do katerih prihaja v domovih za ostarele ali v bolnišnicah, kjer negovalke vsega dela preprosto ne zmorejo, zato uporabljajo plenice in podobno – v tem primeru to ne bo več potrebno, saj bo človek na preprost način lahko prišel iz postelje do toaletnih prostorov.

Več v zgornjem videu.

Premagovanje osamljenosti starejših, ki niso in nočejo biti »breme« družbe

Marjan Sedmak
Marjan Sedmak

Onemoglost in nemoč zaradi izgubljenega zdravja pa v starosti nista edina problema; mnogo posameznikov je iskrivih in vitalnih, vendar njihova moč počasi, a vztrajno usiha tudi zaradi – osamljenosti. In tudi tu so inovativni pristopi nepogrešljivi. Ne gre le za akademsko vas, ki bi v tem primeru »pokrila« le določen del seniorjev, medtem ko spodbude za aktivno življenje potrebujejo prav vsi. Zgledovanja vreden tovrstni projekt so na pobudo Marjana Sedmaka, pravnika, ki se je odločil za novinarski poklic, udejanjili na območju Ljubljane, s tako imenovanimi dnevnimi centri.

Da ljudje, ki so še polni moči in idej, ne bi bili zaprti doma in osamljeni, je v Ljubljani zaživelo sedem dnevnih centrov, ki imajo na mesečni ravni po 400 obiskovalcev. V prvem od teh centrov, ki so v prestolnici postali sestavni del ponudbe za starejše, bodo prihodnje leto obeležil 15-letnico delovanja, po njihovem vzoru pa sta zaživela še dva tovrstna centra v Mariboru, eden v Kopru in eden v Izoli.

Da ljudje, ki so še polni moči in idej, ne bi bili zaprti doma in osamljeni, je v Ljubljani na pobudo Marjana Sedmaka, pravnika, ki se je odločil za novinarski poklic, zaživelo sedem dnevnih centrov, ki imajo na mesečni ravni po 400 obiskovalcev. V prvem od teh centrov, ki so v prestolnici postali sestavni del ponudbe za starejše, bodo prihodnje leto obeležil 15-letnico delovanja, po njihovem vzoru pa sta zaživela še dva tovrstna centra v Mariboru, eden v Kopru in eden v Izoli.

»V naši družbi se šele privajamo na skupnostno obravnavo starejših, kajti še vedno živimo z mentaliteto industrijske družbe, ki je družbo razdelila na tri predalčke: tiste, ki se še učijo, da bodo lahko učinkovito delali ter ustvarjali presežke in dobičke, toleriramo; tiste, ki to delajo, toleriramo še bolj; v tretjem predalčku pa so starejši, ki so svoje sicer oddelali, potem pa postanejo tako imenovano breme družbe,« je neposreden Marjan Sedmak. 

»Proti temu pojmu se, seveda, vsi borimo in ga ne sprejemamo,« opozarja Sedmak in dodaja: »Nismo breme. Akademska sfera bi tudi potem, ko se umakne v tako imenovani pokoj, lahko še veliko prispevala k razvoju te družbe, treba pa ji je dati prostor, javno podporo – in vesel sem bil, ko sem slišal, da ima Ljubljana vsaj okvirne pogoje za uresničitev tega projekta.«

Marjan Sedmak, predsednik Mestne zveze upokojencev Ljubljana:

Nismo breme družbe. Proti temu pojmu se vsi borimo in ga ne sprejemamo. Akademska sfera bi tudi potem, ko se umakne v tako imenovani pokoj, lahko še veliko prispevala k razvoju te družbe, treba pa ji je dati prostor, javno podporo – in vesel sem bil, ko sem slišal, da ima Ljubljana vsaj okvirne pogoje za uresničitev tega projekta.

Več o tem v zgornjem video posnetku s tiskovne konference.

Se bo vlada zmogla usmeriti v razvojne rešitve v dobro vseh, ne le posameznikov?

Izzivov je veliko, pobud ne manjka, težav v resničnem življenju je preveč – toliko pravzaprav, da se človek utemeljeno vpraša, kdo bo zmogel dovolj odloč(e)nosti, da takšne razmere, nevredne Slovenije, spremeni.

Zato se bo morala slovenska vlada – ne le aktualna, ampak tudi vsaka naslednja, za razliko od predhodnih – usmeriti v razvojne rešitve, pripravljene in udejanjene v dobro vseh, ne le izbranih posameznikov. Takšna mora biti vizija tistih, ki svojim volivcem in njihovim zanamcem tudi v resnici, ne le v obliki predvolilnih obljub, želijo zagotoviti blaginjo in blagostanje. 

Je res preveč utopično pričakovati, da bi kaj takega lahko uspelo tudi Sloveniji? Bo prve premike naredila že aktualna vlada?

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.

zastave



In še druga (slovensko-resničnostna) plat srebrne ekonomije ...

Da starejšim v Sloveniji ni postlano z rožicami, je znano tudi po zaslugi združenja Srebrna nit, ki v zadnjem obdobju brezkompromisno razgrinja vso bedo obstoječe ureditve. Ta varovance domov za starejše kot tudi tamkaj zaposlene potiska v nedopustne, nehumane razmere, ki nimajo tako rekoč nič več skupnega z dostojanstvom in spoštovanjem, ki ga ne bi smeli odrekati nikomur.

A pri nas očitno takemu »uzakonjenemu« pristopu odgovorni ne znajo, ne zmorejo in nočejo reči ne. 

Očiten dokaz tega je, denimo, v zadnjih mesecih že drugič odpovedani dogodek, ki so ga v jeseniški splošni bolnišnici nameravali pripraviti zaradi nujnega reševanja (ne)dostopnosti pomoči starejšim. Na konkretne probleme so želeli opozoriti predstavnike obeh pristojnih ministrstev – ministrstva za zdravje in ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti –, ki bi morali odigrati ključno vlogo pri iskanju rešitev.

In zakaj vnovična odpoved dogodka? Zato, ker se ne eno ne drugo ministrstvo dogodka ne utegne udeležiti – kot da težave v resničnem življenju (starajoče se populacije) ne bi bile tisto, kar zahteva takojšen odziv resornih ministrstev in ukrepanja, ki bi dokazalo, da vlado tudi v resnici skrbi za dobro ljudi.

nič ne vidim nič ne rečem nič ne slišim

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.