Krištof Zevnik je zobozdravnik, doktor dentalne medicine, ki se poleg celostne obravnave in rehabilitacije pacientov ukvarja tudi z razvojem informacijskih rešitev v medicini. V slovenski javnosti je poznan predvsem po precedenčni tožbi proti Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
Zdravniška zbornica, ki je ministrstvu za zdravje pomagala pripraviti novelo zakona o zdravniški službi, se s končno različico vladnega predloga, ki naj bi ga na prvi seji po nujnem postopku obravnaval državni zbor, ne strinja. Kako bo to vplivalo na reševanje otroške srčne kirurgije?
Otroška srčna kirurgija tako rekoč pred očmi javnosti razpada v prafaktorje. Po eni strani si ekipa pod vodstvom prof. dr. Igorja D. Gregoriča prizadeva, da bi se zdravljenje malčkov s prirojeno srčno napako lahko še naprej odvijalo v Sloveniji, pod okriljem nastajajočega Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, ki bo precejšen delež strokovnega kadra moral pridobiti iz tujine. Po drugi strani pa program, ki že dobro desetletje ne premore niti enega samega domačega kirurga, ki bi bil vešč operiranja bolnih srčkov, drug za drugim zapuščajo zdravniki in tudi njihovi nadrejeni. Prihodnji teden bo odšel še zadnji pediatrični kardiolog, brez predstojnika je ostala tudi služba za kardiologijo pediatrične klinike.
Transplantacije so eden od najbolj sofisticiranih načinov zdravljenja. Presaditev organa je tako rekoč zadnje upanje za človeka, ki mu začenja odpovedovati kateri od organov – ali več njih – in ki mu edino transplantacija lahko pomaga preživeti in kakovostno živeti še dolga leta. Danes to ni več utopija, ampak resničnost, tako rekoč vsakodnevna.
Uroš Golobič Ahčan, profesor in doktor znanosti, je specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, vrhunski strokovnjak, zaslužen za izjemne dosežke v tej veji medicine, poznan in priznan doma v tujini. Njegova ekipa je pred kratkim prva na svetu uspešno izvedla izjemno zahteven poseg, ki že močno odmeva v mednarodnih strokovnih krogih – kirurško rekonstrukcijo amputacije nosu, pri kateri so pacientki nos naredili iz kosti in mehkih tkiv roke, nato pa ga presadili nazaj na obraz. Slovenska medicina je tako ponovno dodala pomemben kamenček v mozaik svetovnega znanja na področju rekonstrukcijske kirurgije.
Zdravljenje otrok s srčnimi obolenji se bo, kot nakazujejo danes predstavljene rešitve, tudi v prihodnje odvijalo v Sloveniji. Izjemne okoliščine, v katerih se je znašel program otroške srčne kirurgije, so zahtevale izjemne ukrepe, ki bodo vodili v pospešeno spremembo zakonodaje. Ukrepanje, napovedano danes, je resda pozno, saj je zadnji vlak pri dolgotrajnem in doslej neučinkovitem reševanju tega programa že odpeljal s postaje – a morda bo vendarle učinkovalo. To bo znano najkasneje v dobrih dveh tednih.
Otroška srčna kirurgija je danes, če upoštevamo vse specialnosti, ki so njen nepogrešljivi del, v zadnjih izdihljajih. Za zdaj še deluje, čez dva tedna, ko se odpovedni rok izteče še zadnjemu izmed pediatričnih kardiologov, pa nadomestnih strokovnjakov iz drugih starocelinskih držav ne bo dovolj, da bi lahko zagotavljali nemoteno, neprekinjeno zdravljenje. Otroška srčna kirurgija na Slovenskem v tem trenutku dobesedno teče zadnji krog.
Brane Dobnikar je v ponedeljek, 18. junija, od prejšnje v. d. direktorice Aleksandre Stjepanović Vračar, ki je Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni približno pol leta vodila tako rekoč v komunikacijski osami, uradno prevzel vodenje inštituta v nastajanju. Ta bo, ko bo zaživel v celoti, na najvišji možni strokovni ravni skrbel za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Vendar za zdaj še ni jasno, kdaj bo inštitut dobil nujno potrebne kadrovske okrepitve, ki bodo omogočile kakovostno in varno zdravljenje srčkov – po zadnjih napovedih naj bi se to zgodilo v začetku julija, vendar se zdaj ta časovnica zamika proti avgustu ali celo septembru.
Otroška kardiologija pediatrične klinike ljubljanskega UKC se je znašla na kolenih. Po vseh kadrovsko-organizacijskih in logističnih peripetijah, ki so se najbolj boleče odrazile v dolgoletni kulminaciji kratkih stikov pri delovanju otroške srčne kirurgije, bi za zdajšnje stanje lahko rekli, da je bilo predvidljivo. Je pa nadvse skrb vzbujajoče.
Zdravstvo je eno izmed najbolj vitalnih, istočasno pa tudi najbolj ranjenih področij v slovenski družbi, ki takoj po končanih državnozborskih volitvah in imenovanju nove vlade potrebuje ukrepanje. Takojšnje, celovito, korenito. Brez visoko donečih obljub, brez metaforičnega slikanja politične mavrice, ki je doslej vedno znova, sicer resda vedno manj uspešno, zakrivala resnično sliko zdravstvene sfere, v kateri so kratko potegnili bolniki oziroma zavarovanci pa tudi vsi v zdravstvu zaposleni. Kaj tako rekoč tik pred volitvami obljubljajo stranke?