Prof. dr. Igor D. Gregorič, ki je z imenovanjem za predsednika Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni dobil polno zaupanje in absolutno zeleno luč za zagon te institucije, s katero naj bi vzpostavili res kakovostno, celovito, enovito in varno skrb za otroke s prirojenimi srčnimi napakami, se zaveda, da je dela še veliko.
Zdravstvo je zagotovo eno od področij, na katerih so se ukrepi vlade, ki se v teh dneh poslavlja, najbolj boleče odrazili. Politično ad hoc sprejemanje novosti, pri katerem je bilo sodelovanje s poznavalci sistema in stroko povsem prezrto, je sistem spravilo na kolena. Tega danes vlada, ki je, z odstopljenim premierom na čelu, ureditev zdravstvene sfere tako rekoč pregovorno postavljala med prednostne naloge, v praksi pa tega ni uresničevala, ne more zanikati. Pa saj se niti ne trudi. Zato so zdaj prizadevanja vseh aktualnih političnih strank tem bolj usmerjena v prepričevanje ljudstva, kaj vse da bodo naredili za zdravstvo po volitvah oziroma po izvolitvi.
Prirojena srčna napaka je diagnoza, ki človeku postavi življenje na glavo. Praviloma se v taki nevzdržni situaciji znajdejo starši, ko pri njihovem malčku odkrijejo napako na srčku, nakar jim sporočijo diagnozo, ki napoveduje zahtevno in dolgotrajno zdravljenje. Spopadanje s tako novico ni preprosto, nasprotno, nujna je celovita podpora bližnjih in, seveda, tudi stroke, ki mora vzbuditi upanje in zaupanje. Le tako je mogoče ustvariti pravi miljé, v katerem se lahko začne res kakovostno in varno zdravljenje, v upanju na čim boljši izid. Pri otroški srčni kirurgiji so vse te prvine načete, že desetletje, pravzaprav skorajda dve. In zdaj se je v njeno »reševanje« s polno paro vključila še politika.
Izredne razmere na področju zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami so nevzdržne in nedopustne in vzbujajo vedno večjo skrb, v strokovnih in laičnih krogih, predvsem pa med starši bolnih otrok, ki želijo vedeti, ali in kako bo za njihove malčke v prihodnje poskrbljeno po vseh kakovostnih in varnostnih uzusih. Jutri bo na to temo celo izredna seja državnega zbora.
V Sloveniji smo imeli res dober program otroške srčne kirurgije, zdaj je za njim ostala le še senca. Kakšen razplet lahko pričakujemo po skorajda dveh desetletjih nenehnih zapletanj, komunikacijskih, organizacijskih, logističnih, ki so se odrazila tudi v oslabljeni kakovosti in varnosti delovanja celotnega programa?
Čakalne dobe so velik problem slovenskega zdravstva, ki ga na svojih plečih občutijo predvsem bolniki. Na ministrstvu za zdravje so zato, da bi jih skrajšali, uveljavili nove ukrepe glede pisanja napotnic, ki pa niso pripomogli k izboljšanju. Nasprotno.
Kaskadno odhajanje zdravnikov iz treh služb, ki v UKC Ljubljana sodelujejo pri zdravljenju otrok s prirojenimi srčnimi obolenji in predstavljajo multidisciplinarni temelj za izvajanje programa otroške srčne kirurgije, v javnosti, predvsem pa med starši bolnih otrok, povzroča vse večjo zaskrbljenost.
Pred tednom dni je v javnosti odjeknila novica, da Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana zapuščajo še trije zdravniki, specialisti pediatrične kardiologije. Obstoj programa otroške srčne kirurgije, ki se mu temelji majejo že dolgo, tako postaja še bolj vprašljiv. Ga bodo morali ukiniti pred 1. julijem, ko naj bi začel delovati novi Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni? Glede na kadrovsko nedopustno zdesetkano multidisciplinarno ekipo, ki mora skrbeti za kakovostno in varno zdravljenje malih bolnikov in je pri tem močno odvisna od pomoči kolegov iz tujine, se tak razplet na žalost zdi zelo verjeten. Kako se bo torej v prihodnje pri nas odvijalo zdravljenje otrok s prirojeno srčno motnjo?
»Dolgoletnega problema se v vodstvu UKC Ljubljana zelo dobro zavedamo. Ambulanto in dnevni hospital hematoloških in pulmoloških bolnikov smo takoj – in večkrat – obiskali in se osebno prepričali, kako velika je stiska bolnikov in zaposlenih,« je v odgovoru na naša vprašanja sporočilo vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana.
Nedopustne razmere na starem Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC, ki so onemogočale kakovostno in varno zdravljenje hematoloških bolnikov, se zdijo že skorajda pozabljene, čeprav je bila pot do selitve v nove, sodobne, varne prostore zelo ovinkava, naporna, za kar nekaj bolnikov usodna. Toda dolgoletna prizadevanja tako zaposlenih kot pacientov so obrodila sadove – posledično se je zmanjšala ogroženost obolelih, prav tako potreba po »preventivnem« zdravljenju s protimikrobnimi zdravili, s katerimi so na kliničnem oddelku poskušali zmanjšati pogostost zapletov pri zdravljenju. Že nekaj časa pa predstavlja resen problem drugo, novo žarišče.