Začel se je december. Prvi dan tega meseca je na globalni ravni posvečen boju proti aidsu. Razmislek o izkušnjah, pridobljenih pri obvladovanju epidemije aidsa, pa lahko razširimo tudi na aktualno pandemijo, ki se preprosto mora končati. Čim prej. Zato, da v zdravstvu ali v družbi nasploh v prihodnje ne bo treba odpirati pandorine skrinjice, ki bi še dodatno izničila vrednote, na katere Slovenci tradicionalno prisegamo.
November je zdaj že tako rekoč tradicionalno posvečen skrbi za zdravje moških; v tem mesecu, tako imenovanem movembru, se vrstijo pozivi k čim boljši ozaveščenosti, preventivi in zgodnji prepoznavi bolezenskih znakov, ki jih moški še vedno vse prepogosto prezrejo in se ne odločijo za (pravočasni) posvet z osebnim zdravnikom in za nadaljnje ukrepanje, ki bi jim lahko prihranilo prenekatero grenko izkušnjo pri prebolevanju katerega od resnih rakavih obolenj. Tudi zato je letos mesec movember posvečen ozaveščanju o raku mod oziroma raku testisov.
Če s hrano zaužijemo dovolj živil, bogatih s prehranskimi vlakninami, ne poskrbimo le za dobro počutje, ampak tudi za zdravje, kajti tudi te koristne balastne snovi, ki jih je v obilju v žitih in stročnicah, v sadju in zelenjavi, pripomorejo k zaščiti pred boleznimi. Dolgoročni ugodni vpliv na zdravje je pri tovrstni prehrani znanstveno dokazan; zmanjša se tveganje za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni, denimo sladkorne bolezni tipa 2, srčno-žilnih obolenj pa tudi raka. Toda aktualna nacionalna prehranska raziskava, narejena na »vzorcu« 1248 mladostnikov, odraslih pa tudi starostnikov iz vseh slovenskih regij, je pokazala, da kar 90 odstotkov slovenskega prebivalstva zaužije bistveno premalo prehranskih vlaknin.
Čeprav je težko verjeti, je stanje, ki ga v zadnjem obdobju povzroča pospešeno širjenje okužb z delta različico novega koronavirusa, pri nas slabše kot pred letom dni, ko še ni bilo na voljo zaščite, ki človeka obvaruje pred najtežjimi zapleti bolezni COVID. Zaprtja družbe trenutno (še) ni, razmere so nepredvidljive, jasno pa je, da ob tako pospešenem kroženju virusa absolutno velja upoštevati prav vse priporočene zaščitne ukrepe – da se ne okužimo in da okužbe ne prenašamo naprej, kajti le tako bo mogoče čim prej ustaviti kalvarijo v enotah intenzivne terapije, preprečiti pospešeno ugašanje življenj zaradi akutnih zapletov po okužbi s SARS-CoV-2 in tudi vsem drugim bolnikom, ki potrebujejo celovito in pravočasno obravnavo, omogočiti dostop do zdravstvenega varstva, ki je že vse predolgo močno okrnjen, pogojen s pomanjkanjem strokovnega kadra in mankom logističnih zmogljivosti. V teh okoliščinah je tvit oziroma čivk vidne predstavnice zdravstvene nege, strokovnjakinje na področju menedžmenta, raziskovalke in predavateljice na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin ter članice združenja za dostojno starost Srebrna nit prof. dr. Brigite Skela Savič, ki se je leta 2018 tudi politično angažirala v stranki SD, močno odmeval. Predvsem v negativnem smislu.
Postali smo prvi na svetu, osvojili smo neslavni globalni rekord. Rekord, ki bi se ga morali sramovati, rekord, zaradi katerega bo znova ugasnilo vse preveč življenj. Povprečje števila novoodkritih okužb z novim koronavirusom – ja, točno tistim virusom SARS-CoV-2, za katerega mnogi še vedno zatrjujejo, da ga je mogoče premagati zgolj s pozitivnim razmišljanjem, saj da je pandemija tako ali tako lažna novica, izrabljena zato, da bi nas vse opremili s čipi – nas je v zadnjem tednu katapultiralo na prvo mesto na svetovni lestvici. In čeprav so okužbe prisotne tudi drugod, bo njihova peza pri nas ena od najhujših. Zakaj? Zato, ker so nejeverni Tomaži preglasili stroko, zato, ker je politika izgubila še zadnjo trohico ugleda – in z njo, žal, tudi stroka, ki se pojavlja na vladnih tiskovnih konferencah. Pa tudi zaradi tega, ker se mnogi, premnogi pri nas niso odločili za zaščito s cepljenjem, ki resda ni 100-odstotno učinkovito, a v tej pandemiji lahko obvaruje največ življenj.
Prof. dr. Samo Zver. Zdravnik z veliko začetnico, ki pa v svojem bistvu ostaja preprost človek, neizmerno predan bolnikom in njihovi dobrobiti. Nikoli se ni bal spregovoriti resnice, tudi v času, ko so bili bolnike s krvnimi raki v sklopu Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC, katerega predstojnik je danes, primorani zdraviti v starih, nedopustno neustreznih prostorih, v katerih krhkega imunskega sistema obolelih ni ogrožala le bolezen, ampak tudi bolnišnično okolje, v katerem so bili izpostavljeni dodatnim okužbam. Vrstili so se projekti, v katerih je skupaj z bolniki in njihovimi združenji – pri tem je bilo vedno najglasnejše, najbolj ozaveščeno in najaktivnejše Združenje bolnikov z limfomom in levkemijo L&L – dosegal premike na področju zdravljenja, celostne obravnave in rehabilitacije v tistih spregledanih segmentih, kjer obstoječi sistem tega ni zagotovil. Bodisi zato, ker ni bilo dovolj denarja, bodisi zaradi tega, ker za to nikoli ni bilo dovolj politične volje.
Čeprav bi lahko že davno sledili zgledu držav, v katerih je civilizacijska zrelost pripomogla h koreniti omejitvi širjenja okužb z novim koronavirusom, smo na Slovenskem v vse prej kot zavidljivi situaciji. Po kriterijih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) smo v temno rdeči fazi epidemije in ta je še vedno v polnem razmahu. V javnosti pa se še kar vrstijo odzivi, s katerimi želijo niti ne tako zelo osamljeni posamezniki zanikati resnost epidemije in spodbujati zavračanje zaščitnih ukrepov – vse to pa je, seveda, mogoče pričakovati v primeru, ko si ob izbruhu nečesa tako nepredstavljivega, kot je pandemija povsem nove, pred tem nepoznane bolezni, podajo roko nezrela demokracija, preračunljivost odločevalcev in interesno kupčkanje na račun prebivalstva.
Nedavna znanstvena raziskava, s katero so pri nas ponovno proučevali verodostojnost podatkov o slabi preskrbljenosti Slovencev z D vitaminom, je pokazala, da v jesensko-zimskem obdobju odrasel Slovenec v povprečju s hrano zaužije manj kot tri mikrograme D vitamina na dan, kar je skoraj sedemkrat manj od priporočene količine (20 mikrogramov). Organizem pa zadostno količino tako imenovanega sončnega vitamina, ki ga poleti in spomladi več kot dovolj dobimo po naravni poti, nujno potrebuje za normalno delovanje. Ključno vlogo ta vitamin igra pri zagotavljanju dobrega delovanja imunskega sistema, kar je zlasti ob tako strmem porastu COVID okužb, kakršnemu smo priča v zadnjem času, vitalnega pomena, saj pomaga preprečiti najtežje zaplete pri prebolevanju te bolezni.
Bolezen, ki jo poznamo kot luskavico ali psoriazo, je v resnici dokaj pogosta, pravzaprav je ena najpogostejših kožnih bolezni, čeprav število bolnikov z že postavljeno diagnozo tega morda ne potrjuje. Veliko obolelih prve znake te bolezni, ki niso preveč moteči, saj se pojavijo na skritih kotičkih človekovega največjega organa – kože, preprosto prezre, pogosto tudi v prepričanju, da gre za prehodno težavo, ki bo slejkoprej izzvenela. Da ni tako, opozarja prof. dr. Tomaž Lunder, specialist dermatologije z Dermatovenerološke klinike ljubljanskega UKC, ki poudarja, da pri psoriazi, če ta ni ustrezno zdravljena, v organizmu svojo pot skrivaj nemoteno nadaljuje proces drugih obolenj, pri katerih je pravočasno ukrepanje vitalnega pomena.
Luskavica ali psoriaza je ena najpogostejših kožnih bolezni, ki pri večini obolelih poteka v blagi obliki; spremembe na koži so lokalne, majhne, praviloma neopazne in jih je mogoče sanirati z uporabo mazil, krem ali losjonov, ki jih obolelemu predpiše osebni zdravnik. Povsem drugačna pa je zgodba pri težjih oblikah; te so danes sicer dobro obvladljive in ozdravljive, seveda pa mora biti diagnoza postavljena pravočasno. Posledično ukrepanje ter zdravljenje, ki se odvija pod okriljem dermatologa ali revmatologa, mora biti usmerjeno v umiritev bolezenskih znakov ter v preprečitev gradacije drugih težav, ki jih v organizmu lahko sproži nezdravljena luskavica.