Otroška kardiologija pediatrične klinike ljubljanskega UKC se je znašla na kolenih. Po vseh kadrovsko-organizacijskih in logističnih peripetijah, ki so se najbolj boleče odrazile v dolgoletni kulminaciji kratkih stikov pri delovanju otroške srčne kirurgije, bi za zdajšnje stanje lahko rekli, da je bilo predvidljivo. Je pa nadvse skrb vzbujajoče.
Prof. dr. Igor D. Gregorič, ki je z imenovanjem za predsednika Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni dobil polno zaupanje in absolutno zeleno luč za zagon te institucije, s katero naj bi vzpostavili res kakovostno, celovito, enovito in varno skrb za otroke s prirojenimi srčnimi napakami, se zaveda, da je dela še veliko.
Prirojena srčna napaka je diagnoza, ki človeku postavi življenje na glavo. Praviloma se v taki nevzdržni situaciji znajdejo starši, ko pri njihovem malčku odkrijejo napako na srčku, nakar jim sporočijo diagnozo, ki napoveduje zahtevno in dolgotrajno zdravljenje. Spopadanje s tako novico ni preprosto, nasprotno, nujna je celovita podpora bližnjih in, seveda, tudi stroke, ki mora vzbuditi upanje in zaupanje. Le tako je mogoče ustvariti pravi miljé, v katerem se lahko začne res kakovostno in varno zdravljenje, v upanju na čim boljši izid. Pri otroški srčni kirurgiji so vse te prvine načete, že desetletje, pravzaprav skorajda dve. In zdaj se je v njeno »reševanje« s polno paro vključila še politika.
Izredne razmere na področju zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami so nevzdržne in nedopustne in vzbujajo vedno večjo skrb, v strokovnih in laičnih krogih, predvsem pa med starši bolnih otrok, ki želijo vedeti, ali in kako bo za njihove malčke v prihodnje poskrbljeno po vseh kakovostnih in varnostnih uzusih. Jutri bo na to temo celo izredna seja državnega zbora.
V Sloveniji smo imeli res dober program otroške srčne kirurgije, zdaj je za njim ostala le še senca. Kakšen razplet lahko pričakujemo po skorajda dveh desetletjih nenehnih zapletanj, komunikacijskih, organizacijskih, logističnih, ki so se odrazila tudi v oslabljeni kakovosti in varnosti delovanja celotnega programa?
Kaskadno odhajanje zdravnikov iz treh služb, ki v UKC Ljubljana sodelujejo pri zdravljenju otrok s prirojenimi srčnimi obolenji in predstavljajo multidisciplinarni temelj za izvajanje programa otroške srčne kirurgije, v javnosti, predvsem pa med starši bolnih otrok, povzroča vse večjo zaskrbljenost.
Pred tednom dni je v javnosti odjeknila novica, da Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana zapuščajo še trije zdravniki, specialisti pediatrične kardiologije. Obstoj programa otroške srčne kirurgije, ki se mu temelji majejo že dolgo, tako postaja še bolj vprašljiv. Ga bodo morali ukiniti pred 1. julijem, ko naj bi začel delovati novi Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni? Glede na kadrovsko nedopustno zdesetkano multidisciplinarno ekipo, ki mora skrbeti za kakovostno in varno zdravljenje malih bolnikov in je pri tem močno odvisna od pomoči kolegov iz tujine, se tak razplet na žalost zdi zelo verjeten. Kako se bo torej v prihodnje pri nas odvijalo zdravljenje otrok s prirojeno srčno motnjo?
Enota za intenzivno terapijo, ki deluje v sklopu Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, je osrednja pediatrična intenzivna enota v Sloveniji in je tako rekoč zadnje upanje za ozdravitev otrok z najbolj zahtevnimi obolenji, tudi za tiste s prirojenimi srčnimi napakami. Po evropskih standardih bi v taki enoti moralo biti zaposlenih 20 zdravnikov, od konca aprila sta redno zaposlena le še dva specialista pediatrije. O resničnih razlogih za odhod sedmerice zdravnikov v zadnjem letu dni je za Zdravstveniportal.si spregovorila zadnja, ki se je odločila za tako potezo – Andreja Škofljanec, specialistka pediatrije in intenzivne medicine.
Na Kliničnem oddelku za hematologijo so naredili preprost, a nadvse poveden izračun: če bolnik med ambulantnim pregledom ali med zdravljenjem v dnevni bolnišnici v prostorih poliklinike ljubljanskega UKC dobi virusno okužbo, bo zdravljenje te okužbe stalo približno 3000 evrov. Če bo potrebno zdravljenje v bolnišnici, kar se pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom lahko zgodi zelo hitro, bo strošek bistveno višji, znašal bo približno 8500 evrov. Toda epilog zapletov, ki jim botrujejo neustrezni prostori, kjer v veliki gneči sedijo skupaj bolni in zdravi, grožnja z okužbami pa v neustreznih, slabo zračenih prostorih nenehno visi nad obolelimi, je lahko še resnejši.
»Dolgoletnega problema se v vodstvu UKC Ljubljana zelo dobro zavedamo. Ambulanto in dnevni hospital hematoloških in pulmoloških bolnikov smo takoj – in večkrat – obiskali in se osebno prepričali, kako velika je stiska bolnikov in zaposlenih,« je v odgovoru na naša vprašanja sporočilo vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana.