Poslanci bodo na današnji izredni seji glasovali o izjemnem ukrepu – namenski porabi 35 milijonov evrov iz zdravstvene blagajne za skrajšanje čakalnih dob. Za tolikšno vsoto je namreč presežen prvotno predvideni načrt letošnjih prihodkov na račun ZZZS, razlika je nastala po zaslugi večjega priliva prispevkov. In kam bo šla ta spoštovanja vredna kvota denarja?
Podatki o čakalnih dobah so pomembni. In povedni. Tako za ljudi nasploh, da ti vedo, kako dolgo bodo, ko zbolijo, primorani čakati na diagnostiko ali na poseg, s katerim jim bo medicina pomagala povrniti zdravje, kot tudi za politiko, saj tako dobi vpogled v dogajanje na področju zdravstva, ki mu s svojimi ukrepi kroji usodo in o(ne)mogoča delovanje. Toda pri nas ti podatki niso več verodostojni. Zakaj?
Čakalne dobe so ahilova peta zdravstva, ne le slovenskega. Spreminjajoča se patologija, naraščajoče akutne in kronične potrebe prebivalstva po zdravstvenih storitvah, zlasti na račun vse bolj starajoče se populacije, po drugi strani pa težave v sistemu, najsi gre za kader, opremo ali podfinancirane programe, so dejavniki, ki se seštevajo – vsota tega seštevka pa se najbolj evidentno pokaže v dolgih čakalnih vrstah, ki obolelemu preprečujejo, da bi takoj prišel na vrsto za specialistično preiskavo in zdravljenje. Razen, seveda, če se odloči za samoplačniško storitev – a čemu bi človek plačeval za nekaj, kar mu tako ali tako pripada na podlagi plačevanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje?
35 dodatnih milijonov evrov, ki bi jih na pobudo tako upravnega odbora kot skupščine Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) letos iz zdravstvene blagajne lahko namenili za skrajševanje čakalnih dob in izboljševanje dostopnosti do zdravstvenih storitev, bo, kot je videti, vendarle prišlo na račun pravih upravičenev – zavarovancev oziroma bolnikov.
Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu in z njimi pacienti bodo, kot vse kaže, še dolgo v primežu nefunkcionalnega vladanja oziroma negotovega čakanja na novo vlado. Poskusi za sestavo nove vlade ne dobijo epiloga, vlada v odhodu opravlja le tekoče posle, problemi pa ostajajo in postajajo vse globlji, resnejši in vse teže odpravljivi. To potrjuje tudi aktualna saga o 35 milijonih evrov, kolikor bi pri nas lahko v kratkem času namenili za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in s tem za zagotavljanje kakovostnejše, varnejše zdravstvene oskrbe obolelih – vendar tisti, ki so trenutno na »odgovornih« položajih, to možnost zavračajo. Zakaj?
Kar 35 milijonov evrov je na računu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) na voljo za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev oziroma za skrajšanje nedopustno dolgih čakalnih dob, vendar je ministrstvo za zdravje, kot smo že poročali, to možnost zavrnilo. Kako se na omenjeni problem, ki resda ni edini v slovenskem zdravstvu, je pa nadvse akuten, odziva aktualna politika?
Čakalne dobe so huda rak rana slovenskega zdravstva. Zato sta tako upravni odbor kot skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pristojno ministrstvo oziroma vlado v odhodu že pred časom pozvala k ukrepanju za čim hitrejšo preusmeritev 35 milijonov evrov, kolikor se bo letos, v nasprotju s prvotnimi predvidevanji, dodatno nabralo v zdravstveni blagajni. Ta denar bi porabili namensko, za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu oziroma za omogočanje čim boljše dostopnosti bolnikov do zdravstvenih storitev. Resorno ministrstvo je to možnost zavrnilo. Pacienti pa naj čakajo?
Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu so nezdravo dolge. Dolgotrajno razpršeno in vse prej kot celovito urejanje zdravstvenega sistema je obrodilo sadove, ki nedopustno krnijo kakovost in varnost zdravljenja – globalnih, učinkovitih, celovitih sistemskih rezov pa še vedno ni. Zato je v tem trenutku zagotovo dobrodošla pobuda za takojšnjo spremembo proračunskega odloka, saj bo to omogočilo razdelitev denarja, ki zdaj leži na računu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Pa bodo pobudi, sprejeti na zadnji seji skupščine ZZZS, novoizvoljeni poslanci ljudstva prisluhnili?
Zdravstvo je eno izmed najbolj vitalnih, istočasno pa tudi najbolj ranjenih področij v slovenski družbi, ki takoj po končanih državnozborskih volitvah in imenovanju nove vlade potrebuje ukrepanje. Takojšnje, celovito, korenito. Brez visoko donečih obljub, brez metaforičnega slikanja politične mavrice, ki je doslej vedno znova, sicer resda vedno manj uspešno, zakrivala resnično sliko zdravstvene sfere, v kateri so kratko potegnili bolniki oziroma zavarovanci pa tudi vsi v zdravstvu zaposleni. Kaj tako rekoč tik pred volitvami obljubljajo stranke?
Zdravstvo je zagotovo eno od področij, na katerih so se ukrepi vlade, ki se v teh dneh poslavlja, najbolj boleče odrazili. Politično ad hoc sprejemanje novosti, pri katerem je bilo sodelovanje s poznavalci sistema in stroko povsem prezrto, je sistem spravilo na kolena. Tega danes vlada, ki je, z odstopljenim premierom na čelu, ureditev zdravstvene sfere tako rekoč pregovorno postavljala med prednostne naloge, v praksi pa tega ni uresničevala, ne more zanikati. Pa saj se niti ne trudi. Zato so zdaj prizadevanja vseh aktualnih političnih strank tem bolj usmerjena v prepričevanje ljudstva, kaj vse da bodo naredili za zdravstvo po volitvah oziroma po izvolitvi.