Čez dobrih trideset let, leta 2050, bo Slovenija peta najstarejša država na svetu – osupljiv podatek pravzaprav ni presenetljiv, če vemo, da se slovenska demografska piramida na vsej stari celini najhitreje obrača na glavo. S staranjem pa gre vštric zbolevnost in z njim, slejkoprej, tudi socialna problematika.
Kako bodo torej stranke, če jim bodo volivci verjeli, da ne mlatijo prazne predvolilne slame in jih izvolili za svoje predstavnike v državnem zboru, zagotovile učinkovitejše, vzdržnejše zdravstvo, ki mora imeti na voljo vse vzvode za zagotavljanje kakovosti in varnosti v skrbi za paciente?
Mag. Andrej Šircelj obljublja, da se bodo v SDS zavzemali za večjo konkurenčnost v sferi zavarovalništva, nujno je sprejetje učinkovitih ukrepov za skrajšanje čakalnih dob, samoumevna se mu zdi sprostitev podeljevanja koncesij. Po njegovi oceni zdravstvo potrebuje tudi dodatne naložbe, več denarja iz državnega proračuna, vsaj na nekaterih specialističnih področjih.
Po mnenju dr. Aleksandra Kešeljevića (SMC) bi bilo treba razširiti obseg storitev, ki jih je mogoče opraviti že v osnovnem zdravstvu, saj so zdravniki, ki delajo na primarni ravni, »vratarji«, ki pomembno vplivajo na nadaljnjo obremenjenost sistema zdravstvenega varstva. Ob tem se sklicuje na januarske podatke, po katerih je bila sekundarna specialistična raven obremenjena s 400.000 napotnicami, kaj takega pa, tako dr. Kešeljević, ne more zdržati noben sistem. V SMC se zavzemajo tudi za nadaljevanje tako sanacijskega programa bolnišnic kot tudi skupnega javnega naročanja, kjer je nujna vzpostavitev čim bolj pregledne baze.
V SD pa si, tako Matjaž Han, želijo predvsem takega ministra za zdravje, ki bi bil sposoben komunicirati s strokovno javnostjo, kar je v zdravstveni sferi osnovni pogoj za pripravo in sprejetje življenjske zakonodaje in dobrih rešitev. »Minister se ne more zapreti v sobo in tam delati, kar pač dela – tako ravnanje je bilo namreč v tem mandatu največji hendikep,« je prepričan Han. Sicer pa meni, da je nujno sprejetje zakona o javnih zavodih, ki bo vodstvenemu kadru dal možnosti za avtonomno vodenje, s tem pa tudi večjo odgovornost, medtem ko mora država iz proračuna nameniti več denarja za zdravstvo, kar se mora odraziti v pomembno višjemu deležu BDP.
Marjan Šarec (lista Marjana Šarca) na prvo mesto postavlja menedžment, ki da mora biti izvrsten in učinkovit, nujna se mu zdi centralna evidenca čakalnih vrst ter centralni informacijski sistem za javna naročila. V zdravstvu je po njegovem mnenju treba omogočiti direktno naročanje – »ne več preko posrednikov, saj gre na ta način marsikateri evro tja, kamor ne bi smel«. Le s tako transparentnim delovanjem bomo, tako Šarec, tudi v resnici dobili to, kar (si) plačujemo.
Mag. Matej Tonin (NSi) se zavzema za ukinitev monopola zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), vstop v slovenski zdravstveni prostor bi dopustil tudi drugim zdravstvenim zavarovalnicam, bolnikom pa bi omogočil, da lahko sami izberejo, pri katerem izvajalcu, v kateri zdravstveni instituciji se bodo zdravili – zavarovalnica pa jim mora to zdravljenje plačati.
In kaj pravi mag. Julijana Bizjak Mlakar, Demokratična stranka upokojencev Slovenije (Desus)? »Učinkovitost v zdravstvu se meri z rezultati zdravljenja. To pomeni, da morajo vsi ukrepi izhajati iz tega, kako bodo vplivali na uspešnost zdravljenja. Na prvem mestu pa je nujno izboljšanje dostopnosti.« Po njeni oceni je naše zdravstvo kljub tegobam, ki ga tarejo, še vedno med učinkovitejšimi, zlasti glede na delež bruto družbenega proizvoda, ki mu je namenjen. Pri nas je ta delež 9-odstoten, medtem ko je v nekaterih državah skoraj še enkrat višji, vendar so rezultati zdravljenja slabši kot v Sloveniji, še dodaja predstavnica stranke Desus, ki si želi boljšega financiranja zdravstva, saj je to danes podhranjeno.
Upanje za boljši slovenski jutri ali kratkotrajno mlatenje predvolilne prazne slame?
Za boljši jutri, ki naj bi ga slovenski družbi omogočila dobra vlada, bi bilo nujno treba preseči tudi obstoječo resničnost, v kateri imamo drago delovno silo, ki pa je slabo plačana. Kakšno Slovenijo bodo torej (po)ustvarile politične stranke do leta 2022, ko bodo usodo naše države prepustile svojim naslednikom?
Izzivov je veliko, primerjav še več, dobrih zgledov ne zmanjka. Pa jim bosta novi zakonodajna in izvršilna oblast, ki ju bo prinesla letošnja pozna pomlad, kos?
Danes smo ponovno slišali opozorila, da je obremenjenost plač pri nas absolutno previsoka; to bi lahko spremenili z dvigom splošne dohodninske olajšave, posledično bi se vsem delovno aktivnim državljanom neto plače zvišale, medtem ko se bruto plače ne bi povečale. Delež, ki bi se mu pri dohodnini odpovedala država, pa bi se po krajšem obdobju spet vrnil v proračunsko vrečo, v obliki davka na dodano vrednost.
Preprosta matematika, s katero bi država postala vsaj malce prijaznejša do svojih državljanov, davkoplačevalcev, bi prinesla pomembne dobrobiti. In takih možnosti je veliko, najsi gre za izobraževalni ali za pokojninski sistem, za gospodarstvo ali za javni sektor. Gre za preproste recepte, s katerimi modro vodena, referenčna država lahko postavi dobre osnove za kakovostno življenje vseh in vsakogar, ki s svojim življenjem in poklicnim poslanstvom želi(jo) prispevati k skupnemu boljšemu jutri – za vloženo pa, jasno, tudi kaj dobiti.
