Trendi v razvitem svetu vztrajno nakazujejo (pre)usmeritev medicine v individualizirano, konkretnemu bolniku »na kožo pisano« zdravljenje. Ker tovrstnih pristopov pri nas v praksi še ni veliko, se zdi noviteta v obliki farmacevtskega svetovanja še toliko pomembnejša.

Da je takšno ukrepanje nujno, zlasti glede na slovensko demografsko sliko, je prepričana mag. Jana Mrak, vodja oddelka za nazor pri zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS): »Polifarmacije je vedno več, zato doslednejša skrb za kakovost in varnost pripomore tudi k zmanjševanju števila zapletov na račun neželenih, stranskih učinkov zdravil in součinkovanj med njimi.«

Pri tem projektu je, kot zagotavlja mag. Mrakova, res v ospredju kakovost. »Že pri analizi razvojne naloge, na kateri projekt temelji, smo prepoznali pomembne koristi za posameznika, ki jih lahko prinese ukinitev določenega zdravila, posledično prenehanje interakcij med zdravili in, seveda, tudi zmanjšanje neželenih učinkov. O prednostih, ki jih takšno ukrepanje prinese pacientu, ni nikakršnega dvoma. In nikakor ne gre za to, da bi želeli slediti ekonomskim ciljem. V tem trenutku zagoto ne.«

Ko eno zdravilo izniči zaščitni učinek drugega

Asist. dr. Alenka Premuš Marušič, klinična farmacevtka iz Splošne bolnišnice Murska Sobota, ima poglobljen uvid v projekt, saj v njem deluje že od začetka. Zanimalo nas je, katere so bile najpogosteje ugotovljene interakcije med zdravili in v kolikšni meri je sprememba terapije pripomogla k izboljšanju varnosti bolnikov pri zdravljenju z zdravili.

»Interakcije so bile zelo različne. Klinično pomembnejše so se najpogosteje pojavljale pri zdravilih za zdravljenje bolečine, opioidnih analgetikih in tramadolskih preparatih, tudi pri psihiatrični terapiji, pri zdravilih za zniževanje krvnega tlaka in za zdravljenje želodčne sluznice. Pri nekaterih res hudih interakcijah je eno zdravilo izničilo zaščitni učinek drugega – zaradi tega pa, kot vemo, lahko pride tudi do srčno-žilnega dogodka,« opozarja Premuš Marušičeva.

Tresenje rok – zaradi neprimerne kombinacije zdravil

Pri nekaterih bolnikih se je na račun neprimerne kombinacije zdravil pojavil tremor, tresenje (na primer rok) zaradi slabega počutja. »To smo zelo hitro opazili in takoj svetovali spremembo terapije, vsaj v primerih, ko je bilo to mogoče, sploh pri zdravilih za zdravljenje bolečine – in pri teh bolnikih se je stanje potem zelo hitro uredilo,« dodaja klinična farmacevtka.

Po drugi strani pa se je pokazalo, da temeljit farmakoterapijski pregled pripomore tudi k zmanjšanju števila zdravil, ki jih mora jemati pacient s kronično boleznijo – kar je ključnega pomena, saj je prav polifarmacija kriva za pogostejšo pojavnost neželenih oziroma stranskih učinkov zdravljenja z zdravili.

»Med bolniki, pri katerih smo pregledali terapijo, so bili tudi taki, ki so jemali po 27 zdravil hkrati. Če pri tem upoštevamo še vse odmerke vsakega zdravila posebej, je jasno, da ni mogoče, da bi bila takšna terapija povsem varna in bolniku neškodljiva. Že bolniki, ki jemljejo 'samo' sedem zdravil ali več, preprosto ne vedo, katero od teh zdravil je zanje najbolj pomembno in katero (naj)manj – in tako vsa zdravila jemljejo neredno, po občutku,« opozarja Alenka Premuš Marušič.

Zato imajo farmacevti točno določen algoritem, po katerem svetujejo glede ukinitve določenih zdravil oziroma zmanjšanja števila tistih, ki za obolelega niso najpomembnejša, saj ne podaljšujejo preživetja, ampak morda samo vplivajo na nekatere simptome.

Tako, kot dodaja sogovornica, »s svetovanjem zdravniku pomagamo pri odločanju, kje in kako sploh poseči v terapijo, kako začeti s postopnim ukinjanjem določenih zdravil. To se odvija počasi, ne tako, da bi določen pacient en dan jemal 15 zdravil, naslednji dan pa le še deset. Pri postopnem ukinjanju zdravil je prvenstveno treba spremljati bolnika, njegov krvni tlak in druge parametre – in potem ukrepati. Vendar so ti ukrepi zelo smiselni, kar se čez čas odrazi tudi v počutju pacienta.«