Čakalne dobe so velik problem slovenskega zdravstva, ki ga na svojih plečih občutijo predvsem bolniki. Na ministrstvu za zdravje so zato, da bi jih skrajšali, uveljavili nove ukrepe glede pisanja napotnic, ki pa niso pripomogli k izboljšanju. Nasprotno.
Kaskadno odhajanje zdravnikov iz treh služb, ki v UKC Ljubljana sodelujejo pri zdravljenju otrok s prirojenimi srčnimi obolenji in predstavljajo multidisciplinarni temelj za izvajanje programa otroške srčne kirurgije, v javnosti, predvsem pa med starši bolnih otrok, povzroča vse večjo zaskrbljenost.
Pred tednom dni je v javnosti odjeknila novica, da Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana zapuščajo še trije zdravniki, specialisti pediatrične kardiologije. Obstoj programa otroške srčne kirurgije, ki se mu temelji majejo že dolgo, tako postaja še bolj vprašljiv. Ga bodo morali ukiniti pred 1. julijem, ko naj bi začel delovati novi Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni? Glede na kadrovsko nedopustno zdesetkano multidisciplinarno ekipo, ki mora skrbeti za kakovostno in varno zdravljenje malih bolnikov in je pri tem močno odvisna od pomoči kolegov iz tujine, se tak razplet na žalost zdi zelo verjeten. Kako se bo torej v prihodnje pri nas odvijalo zdravljenje otrok s prirojeno srčno motnjo?
Enota za intenzivno terapijo, ki deluje v sklopu Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, je osrednja pediatrična intenzivna enota v Sloveniji in je tako rekoč zadnje upanje za ozdravitev otrok z najbolj zahtevnimi obolenji, tudi za tiste s prirojenimi srčnimi napakami. Po evropskih standardih bi v taki enoti moralo biti zaposlenih 20 zdravnikov, od konca aprila sta redno zaposlena le še dva specialista pediatrije. O resničnih razlogih za odhod sedmerice zdravnikov v zadnjem letu dni je za Zdravstveniportal.si spregovorila zadnja, ki se je odločila za tako potezo – Andreja Škofljanec, specialistka pediatrije in intenzivne medicine.
Nalezljive bolezni so v času, ko cepljenja še ni bilo, kosile med ljudmi, zahtevale tisoče, stotisoče, včasih celo milijone življenj. Potem je prišlo cepljenje. Učinki so nedvoumni, posledice prav tako: črne koze so izkoreninjene, na stari celini otroške paralize že dolgo ni več, davica je redkost, steklina prav tako, saj jo je s cepljenjem mogoče preprečiti.
Nedopustne razmere na starem Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC, ki so onemogočale kakovostno in varno zdravljenje hematoloških bolnikov, se zdijo že skorajda pozabljene, čeprav je bila pot do selitve v nove, sodobne, varne prostore zelo ovinkava, naporna, za kar nekaj bolnikov usodna. Toda dolgoletna prizadevanja tako zaposlenih kot pacientov so obrodila sadove – posledično se je zmanjšala ogroženost obolelih, prav tako potreba po »preventivnem« zdravljenju s protimikrobnimi zdravili, s katerimi so na kliničnem oddelku poskušali zmanjšati pogostost zapletov pri zdravljenju. Že nekaj časa pa predstavlja resen problem drugo, novo žarišče.
Varnost zdravil je velik izziv, na svetovni ravni, kajti (pre)prodajalci ponarejenih zdravil ne izbirajo sredstev za vdor na trg, posledice jemanja takih zdravil, ki lahko povzročijo tudi smrt, pa jih ne zanimajo. Zato se je Evropska komisija odločila za sistematično ukrepanje proti vstopu ponarejenih zdravil v zakonito dobavno verigo. Med prijemi, s katerimi naj bi v Uniji zagotovili celovito varnost in preglednost, je tudi uvajanje referenčnega sistema, ki bo omogočil sledenje zdravilom v celotni oskrbni verigi, od proizvajalca pa vse do bolnika.
Javni shod, ki ga bodo ustanovitelji gibanja Skupaj naprej pripravili ta petek popoldne, med 16. in 18. uro, bo mirne narave. Razlogi zanj pa so bistveno bolj turbulentni: nevzdržno dogajanje v zdravstvu, predvsem na račun samovoljnih političnih odločitev, je v zadnjih letih ljudi, ki zaradi bolezni potrebujejo celovito diagnostiko in zdravljenje, potisnilo v najbolj nevzdržen položaj po osamosvojitvi.
Tudi sekcija za primarno pediatrijo opozarja: »Ta ukrep je izrazito škodljiv za paciente!«
Vladna določba glede kaznovanja zdravnikov bo vodila v opazno poslabšanje kakovosti obravnave bolnikov in tudi v ogrožanje njihovega zdravja, zdravnike pa pahnila v hudo etično stisko.